Na forumu Zasvojenost in pomoč je uporabnik, ki se je podpisal kot Luka Lenarčič, opisal svojo osebno izkušnjo. Objavljamo jo v celoti in nespremenjeno.
“Dolga leta sem se boril z marihuano. Včasih bolj, včasih manj. Bili so dnevi, ko sem si rekel: “Zdaj pa res konec.” Ampak ko pride stres, ko si utrujen, ko te življenje pritisne ob zid – takrat padeš. In potem pride krivda. In potem greš znova.
Ampak nekaj se je v meni premaknilo, ko sem šel v penzijo. Nenadoma ni bilo več budilke ob 6h zjutraj. Ni bilo več šihta, pritiskov, nadrejenih, strank, rokov. Vstal sem ob 9h. Počasi. Brez nemira. In kar naenkrat … ni bilo več potrebe po marihuani. Kot da bi izginila z razlogom, ker je izginil razlog zanjo. Odkar sem šel v penzijo, nimam več niti najmanjše želje. In to povem brez pretiravanja.
Bratranec in tišlarija
Moj bratranec je imel podobno zgodbo. Alkohol, marihuana – vse skupaj. Dolga leta je delal kot orodjar. Fino delo, ampak stresno. Natančnost, stroji, pritisk. Vsak dan isto. Potem je nekega dne rekel: “Dovolj imam.” Pustil je službo in začel delat z lesom – tišlarija.
Danes dela v delavnici, obkrožen z lesom, glasbo in mirom. Ne pije, ne kadi. Zdi se, kot da je našel sebe – tam med deskami in vonjem po borovcu. Sprememba ni bila le “poklicna”. Bila je življenjska.
Prijateljica in Stara Gorica
Imel sem tudi prijateljico, ki je imela težave z marihuano. Dolgo je iskala pot ven. Terapevti, premori, novi začetki … ampak ni šlo. Dokler ni naredila nekaj bolj drastičnega: preselila se je. Čisto zares. V Staro Gorico.
Ni šla daleč – ampak je šla dovolj stran od starih navad, znanih ulic, ljudi, s katerimi se je vrtela v krogih. V novem kraju si je ustvarila drugačen vsakdan. In marihuana je počasi odpadla. Kot list, ki ga več ne potrebuješ.
Kaj imajo te zgodbe skupnega?
V vseh treh primerih se ni zgodila neka “čudežna ozdravitev”. Nihče ni “ugasnil” želje po drogi čez noč. Vsi so naredili nekaj veliko težjega – spremenili so življenje.
To ni vedno lahko. Ampak včasih moraš pustiti šiht. Ali se preseliti. Ali si vzeti čas zase. In šele takrat prideš do točke, kjer nimaš več potrebe, da bežiš iz svojega življenja.
Za konec
Če si kdo to bere in se počuti ujetega – naj ve, da obstaja pot ven. Ne rečem, da je enostavno. Ampak rečem to: ko spremeniš življenje, se spremeniš tudi ti.
“Samo prenehati piti ni dovolj.”
Če zgolj nehaš piti, a vse ostalo v tvojem življenju ostane enako — tvoje navade, tvoji odnosi, tvoje misli, tvoja pričakovanja — potem se boš zelo verjetno samo mučil. V sebi boš še vedno želel piti, samo tega si ne boš več dovolil. Takšna odpoved postane vir napetosti, frustracije in notranjega trpljenja.
Resnična sprememba se ne zgodi samo na površini, ampak globlje — v tem, kako živiš, kaj ti daje smisel, kako skrbiš zase, kako se soočaš s težkimi občutki in kako gradiš odnose. Pot do svobode ni v prisili, ampak v preobrazbi. V tem, da postopoma ustvarjaš življenje, v katerem alkohol preprosto nima več prostora. Ne zato, ker “ne smeš”, ampak zato, ker ga ne potrebuješ več.
To je proces. In to zahteva več kot voljo — zahteva razumevanje, podporo in pogum za spremembo načina življenja, ne samo vedenja,” svoj zapis sklene Luka.
Vas zanima več podobnih zapisov ali bi radi delili svojo zgodbo? Obiščite forum Zasvojenost in pomoč.
Opozorilo: Objavljena vsebina je kopirana iz zapisa uporabnika foruma in ni svetovalne narave ter ne strokovno podkrepljena. Namenjena je kot navdih in prebiranje osebne izkušnje, ki lahko odpira nove poglede in izkušnje, ter kaže na nove poti tistim, ki so z uveljavljenimi in priznanimi pristopi okrevanja in zdravljenja poskusili priti iz začaranega kroga zasvojenosti, pa jim to ni uspelo.
