Študije kažejo, da je velika večina ljudi, ki so storili samomor, pred tem dejanjem zaradi neke vrste težave obiskala svojega zdravnika ali je kazala znake, ki pa jih je velikokrat mogoče prepoznati šele za nazaj. Iskali so pomoč in podporo, niso pa neposredno povedali, da razmišljajo o samomoru. In prav to je zanka velike stigme: svoje stiske je težko ubesediti, čeprav bi jih želeli. Lažje je reči, da boli trebuh.
Duševne bolezni so prav zato, ker so tabu, tako nevarne.
Ko je govor o samomorilnosti, sta zato dialog in proaktivno odpiranje teme nujna.
Poslušanje v stiski
Pogosto je zelo težko prepoznati, da se s sočlovekom nekaj dogaja, posebno če so njegove stiske preoblečene v druge vrste težav. A če kaj slutite, se ne bojte neposredno vprašati.
»Če boste izrekli besedo samomor ali boste z drugimi besedami nakazali nanj, s tem človeku ne boste dali ideje za samomor, ampak ga boste olajšali, saj bo lažje spregovoril o tem,« pravi psihologinja, izredna profesorica dr. Vita Poštuvan.
»Nikakor pa ne recite ‘Pa saj si ne bi kaj naredil, ne?’ Te besede odražajo obsojanje in nakazujejo, da so te misli nesmiselne, človeku v stiski pa se zdijo še kako smiselne.«
Ko človek denimo kopiči tablete, na spletu išče informacije o samomoru ali svojo stisko celo nakaže z besedami »saj bi bilo bolje, če me ne bi bilo«, »najraje se jutri ne bi zbudil«, »saj vam bi bilo lažje brez mene«, »saj je vse brezveze, življenje nima smisla« in podobno, je to znak, da ne vidi poti naprej in o samomoru že razmišlja. To je trenutek za iskren pogovor ali, še pomembneje, poslušanje in nato ukrepanje.
Klasični načini spodbujanja (»saj bo bolje …«), še manj pa zmanjševanje pomena občutkov (»pa saj ni tako hudo …«) pri depresiji, ki je pogosta spremljevalka samomorilnega vedenja, ne delujejo oziroma so lahko celo škodljivi.
Človek v stiski potrebuje veliko poslušanja brez obsojanja in razumevanje. Potrebuje čas in varen prostor, da ga poslušate in vprašate, zakaj razmišlja o tem.
Ne potrebuje vašega nasveta, ampak samo občutek povezanosti in zavedanje, da lahko nekomu pove, saj se s tem stiska bistveno zmanjša. Vidi, da se lahko na nekoga zanese, da morda ni tako sam.
S tem pomembnim korakom je prebit led, rešitev je bližje, saj s tem, ko spregovori, pokaže, da še želi živeti. Seveda pogovor ni vedno edini način, a ljudje, ki razmišljajo o samomoru, velikokrat zaznajo, da jim je po pogovoru lažje. Vsekakor pa mora pogovoru nujno slediti tudi sistematična strokovna obravnava, ki pomaga razrešiti vzroke.
Odgovori na »zakaj« so večplastni
Dejavnikov, ki se seštevajo ter seštejejo v prvo misel na samomor in njegovo načrtovanje, je veliko. Dejavnik oziroma dogodek, ki posameznika odvrne od samomora, pa je lahko sprva samo eden. Številni posamezniki, ki so naćrtovali samomor, poroćajo o pomembnosti trenutka, ki je tehtnico nagnil v smer življenja. Ta dogodek je lahko samo lepa gesta neznanca ali karkoli drugega. Samomorilnost je namreč tako večslojna, kot smo večslojni ljudje.
»Nikoli ne govorimo o enem samem vzroku za samomorilno vedenje,« razlaga dr. Vita Poštuvan, »ampak govorimo o prepletenosti dejavnikov na ravni posameznika, odnosov, skupnosti in družbe.«
Številne pomembne dejavnike strokovnjaki sicer poznajo. Najpogosteje samomor storijo osebe, ki so kdaj že poskusile storiti samomor ali pa jih pestijo duševne bolezni, osebe, ki so impulzivne, agresivne, žalostne, nevrotične, osamljene ali konfliktne. To so lahko tudi posamezniki, ki imajo samomorilno vedenje v družini, pogosto doživljajo izrazite občutke brezupa ali pa zlorabljajo alkohol in droge ter so morda celo iz marginalizirane in diskriminirane skupine.
V reviji za zdravje in zdrave odnose Pazi nase nobena težava, s katero se morda spoprijemate, ni tabu. Revijo si brezplačno prenesite na svojo napravo. BREZPLAČNA E-REVIJA
Vse to so lahko dejavniki. Ni pa nujno, da je sploh kaj od tega. »To dejstvo kaže, da znanost življenja in naših občutij ne more zreducirati na statistiko,« poudarja dr. Vita Poštuvan, ki se intenzivno ukvarja s preučevanjem in preprečevanjem samomorilnega vedenja.
Preberite več o tem, na kaj še moramo biti pozorni pri mladih in v času posebnih obdobij, kot je na primer obporodno obdobje: pazinase.triglavzdravje.si/ko-se-prikradejo-temne-misli.
Oglejte si tudi digitalni posvet s Klavdijo Zver Zahwi, univ. dipl. psihologinjo na temo depresije pri mladostnikih digitalni-posvet-mladostniki-in-depresija.
