Poškodbe otrok pri športnih in drugih gibalnih aktivnostih so povsem običajen in pričakovan spremljevalec zgodnjega in poznega otroštva. Čeprav so otroci in mladostniki praviloma zelo trdoživi, je vsako poškodbo treba obravnavati resno. Predvsem pa si je treba vzeti čas za okrevanje in ambicije vsaj za nekaj časa postaviti na stran.
»Vsi otroci, tudi tisti z gibalnimi in drugimi omejitvami, bi se morali gibati,« poudarja specialist ortopedske kirurgije prim. Boštjan Baebler, dr. med., iz centra MD MEDICINA. »Gibanje je namreč ena najpomembnejših dejavnosti, ki prispevajo k zdravemu telesnemu in umskemu razvoju otroka.«
Vprašanje je tako le, koliko in kako se gibati, da bo možnost poškodb čim manjša.
Poškodbe otrok: kako resno je preresno?
Ko strokovnjaki govorijo o gibanju, praviloma ne govorijo o intenzivnih treningih in športni specializaciji otrok. V mislih imajo predvsem plezanje po drevesih, rolanje, žoganje, kolesarjenje, tek s prijatelji in morebiti nekaj organiziranih treningov na teden.
»Proste, nestrukturirane gibalne igre so za otroke najpomembnejše,« poudarja športni psiholog Robert Misja. »Tako usvojijo različne gibalne vzorce ter se telesno in umsko celostno razvijajo.«
S tem pa se zmanjšajo tudi možnosti poškodb otrok.
Toda prim dr. Baebler opozarja: »Aktivnosti otrok gredo danes vse bolj v dve smeri: bodisi se otroci ne gibajo dovolj ali pa so resno vključeni v organizirane, pogosto časovno in telesno intenzivne treninge.« In v obeh primerih lahko pride do težav. »Prvi so zaradi motorične nerazvitosti bolj podvrženi napačnim gibom in nezgodam v kontaktu z močnejšimi in motorično sposobnejšimi otroki, drugi pa se lahko poškodujejo zaradi pretreniranosti,« doda dr. Baebler.
Rešite test in preverite, kaj priporočajo strokovnjaki ter kako šport in gibanje vplivata na vašega otroka.
Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ) v svoji aktualni publikaciji Poškodbe otrok in mladostnikov – problem tudi v Sloveniji? celo opozarja, da je intenzivna vadba ene same športne panoge ob odsotnosti drugih gibalnih aktivnosti lahko škodljiva. Specializacijo v eni športni panogi tako priporoča šele po končani puberteti.
Smernice so zelo jasne. Priporočljivo je vsakodnevno gibanje, hkrati pa bi otrok, ki se s športom ukvarja intenzivno, moral počivati najmanj en dan na teden. Raziskave namreč potrjujejo, da so tako dobra telesna pripravljenost kot tudi počitek in regeneracija ključni za preprečevanje poškodb.
Smisel ukvarja s športom ni v zmagovanju, pač pa je šport dragocena šola za življenje. Ena izmed lekcij je tudi počitek in potrpežljivost, ko se mora otrok po poškodbi za določen čas odpovedati treningu. Kakšna je pri tem vloga staršev in trenerjev? Preberite v nadaljevanju.
