Gregor Pirc in predsednik Slovenskega onkološkega društva za moške OnkoMan še vedno deli svojo zgodbo, ki se je začela leta 1998. Takrat je zbolel za rakom in začel novo življenjsko pot. Zapiše:
Meseca maja 1998, ko sem bil star 24 let. Na levem modu sem zatipal nekaj neobičajnega in takoj sem vedel, da nekaj ni v redu. Odšel sem k svoji osebni zdravnici, ki pa me je poslala na pregled k specialistu. Ko sem na Polikliniki stopil v sprejemno pisarno, me je sestra hotela naročiti šele čez cca. dva meseca, zato sem si zavestno izmislil, da me zelo boli. To pa je bil zadosten razlog, da sem bil pregledan takoj.
Urolog, h kateremu sem prišel v ordinacijo je menil, da je to kar sem zatipal nekaj povsem običajnega. Ker pa sem vedel, da nekaj ni ok, me je na moje prigovarjanje poslal na ultrazvok.
Iz ordinacije sem direktno odšel na pregled, kjer pa so mi v levem modu našli tumor velik 11 x 9 mm. Takoj sem bil sprejet v bolnico, bil čez dva dni operiran in čez pet dni odpuščen v domačo oskrbo.
Na to pot sem stopil nepripravljen, tako kot vsak, ki se prvič sooči s to boleznijo. Že takrat sem si želel pogovora, vendar je bilo še prezgodaj, da bi mi povedali, zakaj pravzaprav gre.
Šok in diagnoza
Trenutek resnice pa je prišel čez približno 10 dni. Na dom sem namreč prejel vabilo, naj se zglasim na onkološki konzilij. Posredno sem sicer slutil, da bom klican nazaj, pa vseeno upal, da bodo izvidi ugodni. Zle slutnje so se uresničile in v solzah, ves skrušen obsedel z vabilom v roki. Svet se je kar na enkrat ustavil in vse ostalo je postalo nepomembno. Sedaj je šlo samo še za preživetje.
Odšel sem na konzilij, kjer so mi določili potek preiskav in nadaljnje zdravljenje. Na srečo je bil tumor odkrit v prvem stadiju, tako da sem bil ob ugodnem rezultatu preiskav še enkrat operiran. Sledila je še ena težja operacija odstranitve bezgavk iz trebuha (limfodenektomija). Pred operacijo sem na predlog konzilija odšel tudi na ginekološko kliniko, kjer sem v zamrznitev dvakrat oddal spermije, v kolikor bi jih kasneje potreboval pri načrtovanju družine. Dejstvo je, da kemoterapija in operacije lahko povzročijo neplodnost, pri nekaterih pa celo nezmožnost spolnega izliva. Jaz sem jo na srečo odnesel brez posledic in imam danes brez pomoči medicine prikupno hčerkico.
Prvi pogovor šele na onkološkem inštitutu
Ko je bilo vse to za menoj, sem prvič prestopil prag Onkološkega inštituta, kjer sem dobil svojo prvo zdravnico, dr. Marjetko Stanovnik. Imel sem veliko srečo, saj sem se lahko končno z nekom pogovoril. Razložila mi je potek bolezni, možnosti in predviden uspeh zdravljenja. Bila je najprej človek in šele nato zdravnik, predvsem pa mi je dala upanje, ki sem ga tako močno potreboval.
To lahko rečem tudi za dr. Bredo Škrbinc, ki je nadomestila dr. Stanovnik-ovo. Obe sta bili zelo topli osebi in vredni zaupanja. Danes kontrol na OI nimam več, saj te po desetih letih nehajo kontrolirati, sem pa tovrstno skrb za svoje zdravje prevzel sam s svojo osebno zdravnico.
Občutki
V času soočenja z boleznijo sem imel podporo celotne družine, takratnega dekleta in prijateljev, kar mi je bilo v veliko pomoč. Pa vendar je bilo včasih težko, ko me niso najbolje razumeli, kaj sem preživljal.
Pravzaprav sem nosil dvojno breme: lastno soočanje z boleznijo in trpljenje domačih. Žal je stigmatizacija te bolezni še vedno močno prisotna v našem okolju. Še vedno vlada prepričanje, da boš ob srečanju s to boleznijo umrl, čeprav dejstva kažejo drugače. Ravno neznanje, neobveščenost in nestrokovnost so največji morilci, zato sem želel pomagati vsem, ki so šele na začetku te poti. Zato sem se leta 2004 včlanil v Društvo onkoloških bolnikov Slovenije, in začel pomagati kot prostovoljec.
Poleg osebnega pogovora z bolniki pa se mi zdi zelo pomembno, da o tej bolezni govorimo in predvsem ozaveščamo. Tu bi predvsem omenil dva dejavnika.
Prvi je, da ko opazimo znake, kot so neobičajna utrujenost, bolečine, ki ne minejo več kot dva do tri tedne, spreminjajoče se telesno znamenje, bula na telesu, težave z uriniranjem, nočno potenje, srbeča koža …, nemudoma obiščemo svojega osebnega zdravnika.
Ti znaki seveda ne pomenijo, da raka že imamo, so pa zadosten razlog za obisk pri zdravniku.
Drugi dejavnik pa je, da zdravnika veliko sprašujemo in od njega terjamo odgovore. Če tega ne dobimo, nujno poiščemo drugo mnenje. Navsezadnje smo za svoje zdravje v prvi meri odgovorni sami, sami sebe pa tudi najbolje poznamo.
Nova pot
Diagnoza rak te osupni, sesuje in spremeni. In čeprav je izkušnja s to boleznijo zelo boleča, je življenje po tem lahko veliko lepše, veselo in bolj polno. In šele ko zbolimo spoznamo, zakaj je vredno živeti in kaj v življenju je zares pomembno. Škoda le, da se tega ne zavemo že prej.
