Ko moški obleži, lahko jamra in tarna

Ženske pravimo, da ko zbolijo moški, tarnajo, so ubogi, pravzaprav zelo otroško odvisni. Moški to stanje opišejo kot tako hudo, da ne morejo več niti vstati. Ker če bi lahko, seveda, ne bi ostali v postelji. Ali pa gredo kljub temu na polno v službo, prek sebe, četudi že res bolni do konca.

Oboji pa imamo v glavah enak prizor: odeja čez glavo, preznojeno telo, za čuda oblečena pižama, ki je navadno moški sploh več ne nosijo, in obvezno tarnanje, ki se sliši izpod odeje. Rezultat tega je nekaj dni preživetih v postelji.

Ženske hočemo ranljivega moškega, ki zna jokati

Takrat si končno dopustijo biti majhni fantki, za katere je treba skrbeti. Končno lahko potarnajo, se celo smilijo sami sebi (že skoraj pa tudi nam) in so tako otroško ranljivi. Kot bi bili druge osebe. Skorajda jih ne prepoznamo.

Do določene mere je tako stanje ženskam kar malo všeč. Vsaj na začetku. Ker so moški takrat bolj crkljivi, malo manj moški. Videti je, kot bi odvrgli lupino, malo celo lahko vidimo, kaj se skriva pod hrapavo površino. In ženske to želimo, hočemo … ranljivega moškega, ki zna jokati, pokazati, da nas potrebuje, prositi za pomoč, ki je nekako odvisen od nas. Kar naenkrat v nas vzbudi občutek, da nismo več tako osamljene in zapuščene.

Deklice in dečke vzgajamo drugače

Vzgoja dečkov je drugačna od vzgoje deklic. Temu se pridruži še genetski evolucijski zapis, ki nam govori, da morajo biti moški osredotočeni, močni, neustrašni, kar jim je že pred stoletji omogočilo preživetje. Ure in ure je moški lovec moral biti pri miru in tiho, ni smel čutiti strahu in ni smel zbežati.

Ženske so se v tem času povezovale, naredile dom zase in naraščaj, se dogovarjale in skrbele za otroke.

Ko deček odrašča, mu še danes starši govorijo (največkrat oče), naj ne joče, naj bo pogumen, da strah ni za fante, naj udari, da se zavaruje. Deklicam je v nasprotju z dečki dovoljeno čustvovati. Dečki se večkrat igrajo bojne igre, veliko se gibajo po prostoru, spuščajo glasove, se več igrajo bolj sami zase, tolčejo z igračami in so splošno glasnejši. Deklice se povezujejo v skupinice, se pogovarjajo, si naredijo domek, skrbijo druga za drugo, pestujejo lutke itn.

Če je kakšen deček bolj čustven, ga drugi fantje hitro izločijo in velja za revo. Če je kakšna deklica bolj borbena, glasna, je hitro voditeljica. Zdi se, kot da je svet dostikrat krivičen do dečkov.

Možgani se že v prenatalnem obdobju pri dečkih razvijajo zelo drugače kot pri deklicah. Razvoj je pri deklicah hitrejši, intenzivnejši, kar pomeni, da se prefrontalni korteks, ki je odgovoren za odnose, povezanost in um, razvija hitreje. Fantki so zato ranljivejši, krhkejši. Prav gotovo bi jih bilo treba v tistem najzgodnejšem obdobju razvoja bolj zaščititi. Fantki tudi več jokajo, so lahko bolj razdražljivi, zato bi morali z njimi še skrbneje in intenzivneje iskati stik, povezanost, jih še bolj pomiriti z namenom, da niso preveč ranjeni in sami. Še bolj kot deklice rabijo stik, in sicer iz preprostega razloga; stik, povezovanje in sočutje so v deklice in pozneje ženske že vrojeni, zato bodo dostikrat znale stik poiskati intenzivneje in lažje kot dečki.

Iz tega razloga tudi trdim, da je dečkom dostikrat storjena krivica in se jih prehitro prezre in spregleda, zaradi česar prevečkrat ostanejo sami s seboj.

Ranljivost pomeni čustveno odprtost in dostopnost

Ko odraščajo, so zato fantje in pozneje moški čustveno bolj zadržani in nedostopni, bolj so distancirani. Dostikrat je edino čustvo, ki je zanje in za družbo sprejemljivo, jeza. To je njihov model za odnose, ki jim je bil dan.

A če hočejo biti odprti in dostopni, morajo biti ranljivi. To pa se jim dostikrat zdi prenevarno, preveč boleče in preveč tvegano. Strah jih je, da bodo v čustveno odprtem odnosu izgubili sebe, zato ranljivost dojemajo kot nemoč, v nasprotju z ženskami, ki jo dojemajo kot moč in nujo v odnosu. V ranljivosti se nujno odprejo teme, ki so povezane s strahom in sramom. S temi čustvi pa moški težje upravljajo.

Ženske se pristnosti od moških lahko samo učimo

Ko moški zbolijo, pa jim je vse to celo dovoljeno. Lahko rečemo, da jih takrat ni sram biti odvisni, ranljivi in potrebni pomoči. Pravzaprav so lahko vse tisto, kar v resnici so.

In ženske smo včasih prav krivične do moških (zdaj pljuvam v lastno skledo, a to je resnica). Po eni strani želimo trdne moške, take, ki nas bodo varovali. Poudarjamo celo, da potrebujemo varnost, trdnost, ki nam jo lahko nudijo le moški, da smo potem lahko sproščene in ob tem nemoteno skrbimo za naše otroke.  Ko pa taki so, želimo, da so spet drugačni: čustveni, mehki, odprti in ranljivi.

Zares menim, da moški vse to lahko so. Lahko so namreč trdni, neustrašni, odločni, pa vendar tudi izjemno čustveni, ljubeznivi, nežni. Ker so bolj fokusirani, neposredni in zbrani, menim, da imajo moč biti pristnejši kot ženske. Te pristnosti se ženske od moških lahko samo učimo!

Ženske ne zmoremo z lastno nebogljenostjo

Ženskam gredo moški, ki zbolijo in so otroško odvisni ter ranljivi, na živce. To pa zato, ker vemo, da se bo to kmalu končalo in ker se takrat kar naenkrat znajdemo v vlogi mam, česar pa nočemo. Predvsem pa zato, ker smo same dostikrat prikrajšane za skrb, toplino, slišanost, smo prevečkrat preslišane in se nas ne vzame resno. Namesto da moški in ženske tekmujemo med seboj, se drug od drugega lahko veliko naučimo, drug drugemu veliko damo.

Če gre ženskam na živce moška ranljivost, pomeni, da si lastne ranljivosti in odvisnosti ne zmoremo priznati. Če nam gre na živce njihova nebogljenost, se vprašajmo, kako sprejemamo svojo. Si jo sploh dovolimo? Ženske, kje so ta naša čutenja, ki bi jih v današnjem svetu najraje kar spregledale? Ta čutenja so: si pustiti pomagati, sprejeti pomoč, biti ranljive, se pocrkljati in kar je najpomembnejše – pristno potarnati, ko nam je težko!

Lidija Bašič Jančar, terapevtka zakonske in družinske terapije