Izraz travma je pogosto prisotna v sodobni družbi. Povezuje se s šok dogodki – nesreče, vojne, nasilja dejanja. V zadnjih letih ga pogosto povezujejo tudi z dolgotrajno odsotnostjo varnosti, bližine, odzivnosti skrbnikov in pomanjkanja regulacije.
Travma se zgodi znotraj človeka kot odziv na to, kar se je zgodilo ali dogajalo. Gre za odziv na zunanje okoliščine.
Travmo nekateri strokovnjaki povezujejo tudi z nekemičnimi zasvojenostmi, kot so pretirani spletni nakupi, igranje videoiger, igralništvo, zasvojenost s spolnostjo, digitalne zasvojenost itd. Kako? Preko želje, da bi vzpostavili bolj znosno notranje stanje, ki ga pri ljudeh, ki so doživeli travmo, ni.
Temeljni afekt zaznamuje človekov pogled na svet in njegovo notranje stanje
Temeljni afekt (core afekt) je temeljno čutenje, ki se oblikuje preko zgodnjih izkušenj znotraj primarne družine in shranjuje v telesnem (somatskem spominu – implicitni spomin). Oblikuje način, ali doživljamo svet in okoliščine bolj kot pozitivno ali negativno. Poleg tega določa našo notranjo stopnjo vzdraženosti.
Posameznik, ki ima t. i. težek temeljni afekt lahko čuti veliko tesnobe, strahu, sramu, čustvene bolečine, praznine in socialne animoznosti. Njegov notranji prostor je neprijeten in lahko si želi, da ne bi bil znotraj lastnega telesa, se sooča z občutki, kot da nima nadzora ter ima stalen občutek vzdraženosti ali otopelosti. Nekemične zasvojenosti so priročen način, ki pomagajo regulirati notranja neprijetna stanja.
“Nekemične zasvojenosti so relativno dostopne, ne potrebujemo posebne snovi. Pogosto so del naše vsakdanje rabe in so socialno sprejemljive. Predstavljajo mikro regulacije.“
Prof. dr. Metka Kuhar (4. Nacionalna konferenca obvladovanja nekemičnih zasvojenosti)
Ko so afekti neprijetni, človek z nekemično zasvojenostjo skuša regulirati ta nevzdržna notranja stanja, od katerih bi najraje pobegnil.
Kako travma dodatno obremeni notranje zaznave in resničnost posameznika
Travma vpliva na človeške notranje regulatorje, ki določajo, kako doživljamo sami sebe in svoje notranje stanje. Vpliva na misli in doživljanje sveta.
Travma preoblikuje doživljanje samega sebe in okolice ter je eden od pomembnih dejavnikov, ki vplivajo na razvoj zasvojenosti.
Gabor Maté, kanadski zdravnik s prakso na področju družinske medicine, ki se je specializiral za razvoj in travme v otroštvu ter odvisnost, poudarja, da zasvojenost ni izbira, ki bi jo kdorkoli sprejel, ni moralni neuspeh, spodrsljaj, značajska šibkost in pomanjkanje volje, kot pogosto mislimo. Prav tako ni dedna možganska bolezen, kot jo medicinsko obravnavajo. Po njegovem strokovnem mnenju je zasvojenost odziv na človeško trpljenje in poskus pobega od neprijetnih občutkov. Maté verjame, da niso vse zasvojenosti zakoreninjene v zlorabi ali travmi, so pa zagotovo povezane z bolečo izkušnjo in ranjenostjo, ki je včasih neprepoznana in se je človek ne zaveda.
Da zgodnji stres in obremenjujoče izkušnje neposredno oblikujejo psihologijo in nevrobiologijo v možganih predstavlja v svoji knjigi V svetu lačnih duhov, ki jo je na 4. Nacionalni konferenci obvladovanja nekemičnih zasvojenosti novembra letos omenila prof. dr. Metka Kuhar, redna profesorica socialne psihologije in raziskovalka. Predstavila je tudi številne izsledke in spoznanja, ki jih povzemamo v tem članku.
“Obremenjujoče izkušnje povečujejo tveganje za vse oblike zasvojenosti in slabijo notranjo in odnosno regulacijo. Na drugi strani pozitivne izkušnje zmanjšujejo tveganja, krepijo psihično odpornost (rezilientnost), regulacijo (regulacijski kapital) in občutek varnosti. Razlika med ranljivostjo in odpornostjo se oblikuje zgodaj.“
prof. dr. Metka Kuhar
Travma preoblikuje notranje regulacijske sisteme
Regulacija je sposobnost, da uravnavamo notranja stanja – telesna, čustvena, kognitivna in socialna tako, da ostanemo v območju, kjer lahko jasno mislimo, čutimo, zaznavamo, se povezujemo z drugimi in prožno odzivamo na situacije.
Travmatične izkušnje lahko preoblikujejo regulacijske mehanizme, med njimi možgansko omrežje (DMN), avtonomni živčni sistem, nevronsko omrežje sramu, občutek lastne vrednosti, samovrednotenje, občutek identitete, samokritičnost in dopaminski sistem (povezan z motivacijo in energijo). To pomembno vpliva tudi na razvoj (nekemičnih) zasvojenosti.
Na možganskem omrežju travma povzroči prekomerno aktivacijo – tudi v času, ko človek aktivno ne rešuje nalog. V možganih miselni procesi postanejo preveč aktivni. Človek veliko reflektira, razmišlja o sebi, se z mislimi vrača v pretekle dogodke, tava in blodi v mislih ter se vrti okoli istih problemov – ruminira (mentalno prežvekovanje). Te ciklične misli (hrček v glavi), ki ne “utihnejo”, so pogosto negativne, kritične in povezane z občutki krivde. Miselno prežvekovanje je utrudljivo, zato človek išče načine, da bi se od tega izklopil in pobegnil.
Travma poleg pretirane aktivacije lahko povzroči tudi fragmentacijo (razdrobitev spominov), nejasne zaznave, odklope (izguba v času in prostoru) in človekovo nepovezanost s trenutnim doživljanjem in prisotnostjo. Povzroči neke vrste zamrznitev, apatijo in občutek praznine.
Zaradi pretirane aktivacije ali praznine človek išče načine regulacije, kar lahko vodi v zlorabe substanc, vedenj in različne oblike zasvojenost. To povzroča še slabšo regulacijo, kar okrepi potrebo po zasvojenosti.
“Ko mi je bilo vsega preveč, sem preprosto vzela telefon in skrolala do nezavesti. Popolnoma sem se odklopila od sebe, svojih misli in strahov, ki so me prej preplavljali.“
Anonimna uporabnica
Začarani krog disfunkcije prizadetega možganskega omrežja
Notranja napetost → sram/negativna samopodoba, kompulzivne misli → vedenje (npr. hrepenenje po hrani) → kratkotrajno olajšanje → vrnitev v občutek praznine in kritike.
Travma poškoduje delovanje avtonomnega živčnega sistema. Poruši ravnotežje med aktivnim in sproščenim načinom delovanja. Človek se lahko ulovi v enem od štirih preživitvenih mehanizmov odziva živčnega sistema:
- Boj (fight) – hiperaktivacija, moč, nadzor (beg v tekmovalne igre);
- Beg (flight) – pobeg, (beg v neskončno drsanje po vsebinah družbenih omrežij);
- Zamrznitev (freeze) – otopelost (beg v maratonsko gledanje serij, filmov);
- Ugoditev (fawn) – prilagajanje, podrejanje, iskanje potrditve (beg v kompulzivno pošiljanje sporoči, preverjanje odzivov).
Ti mehanizmi vodijo v olajšanje, dopaminske sunke in vračajo občutek živosti – vendar vse to le začasno in kratkotrajno.
Travma poškoduje tudi nevronsko omrežje sramu, ki vključuje različne dele možganov. Posledica takšne poškodbe so trajno, kronično in celostno popačenje čustev sramu in krivde, ki nista več čustvena stanja, pač pa toksična notranja organizacija in prepričanje – matrica, kako doživljamo sebe. Ta poškodba postane motor kompulzivnih vedenj.
Človek, ki je doživel travmo, je globoko v sebi prepričan, da je z njim nekaj narobe in da ni ok. To ga vodi v močne občutke nevrednosti, neustreznost in nevidnosti. Zunanji svet lahko doživlja kot nevaren, sovražen in krut, sebe pa doživlja, kot da je pod reflektorjem in pritiski drugih. Vse to spremlja sram.
Ljudje smo družabna bitja. Potrebujemo stik z drugimi ter povezanost. Zaradi travmatičnih izkušenj človek v odnose vstopa previdno in s kopico zadržkov. Socialni možgani so prav tako poškodovani in se organizirajo na drugačen način. Pogosto je človek zato preobčutljiv na zavrnitev, se sprašuje o tem, ali je vse v redu, strah ga je, da bi ga prijatelji zapustili, sprašuje se, ali ga sploh kdo vidi. Pogosto preverja odzive drugih (npr. pregledovanje všečkov) in preko tega potrjuje lastno vrednost. Zaradi strahu pred zapustitvijo se lahko tudi prilagaja in podreja drugim. Ko socialni možgani ne najdejo varnosti v odnosih, jo iščejo v nadomestilih.
Zasvojenosti so pogosto povezane tudi z dopaminom. Dopamin v povezavi z zasvojenostmi ni nevrotransmiter užitka, ampak stimulira naš sistem z iskanjem, pričakovanjem nečesa novega in hrepenenjem po nečem dobrem (seeking). Travma poruši dopaminski tonus. Človek težje občuti živost, energijo in motivacijo. Zaradi tega išče dopaminske vire, ki bodo zmanjšali občutek prikrajšanosti. Prinašajo dopaminski val, ki ga človek občuti kot »živ sem«, »lahko diham«.
Zakaj je zasvojenost privlačna
Nekemična zasvojenost je najbolj enostavna in najhitrejša pot do regulacije, ko telo nima drugih virov energije, zanimanja, povezave ali notranje motivacije. Prinaša začasen občutek regulacije, pomirjenosti, povečanega stika s sabo in olajša občutek nevzdržnosti.
Ravno zato omejevanje in prepovedi pri preprečevanju zasvojenosti ne delujejo. Digitalni post, omejitve in prepovedi delujejo le na vedenje in ne naslavljajo vzroka ter ne spreminjajo notranje disregulacije. Zato ne morejo biti učinkovite metode. Pogosto celo povzročijo povratni učinek ter prehod v druge kompulzije.
Ljudje, ki so doživeli več obremenjujočih izkušenj, imajo večje tveganje za razvoj zasvojenosti
Travmatični dogodki in pomanjkanje ustrezne čustvene podpore v zgodnjem človekovem obdobju povečujejo verjetnost za razvoj zasvojljivega vedenja.
“Pozitivne izkušnje v zgodnjem otroštvu spodbujajo zdrave vzorce navezanosti, ti pa pomagajo graditi in ohranjati odnose ter spodbujajo zdravo vedenje v celotnem življenjskem obdobju. Travma v zgodnjem otroštvu pa lahko spodbudi negotovo navezanost in neustrezne načine odzivanja na stres, ki lahko vodijo v zasvojenosti s psihoaktivnimi snovmi in vedenjske zasvojenosti. Travma v otroštvu je povezana s številnimi vedenjskimi zasvojenostmi, vključno z zasvojenostjo z igrami na srečo, videoigrami in kompulzivnim spolnim vedenjem. Rezultati raziskav kažejo, da so za preprečevanje in zdravljenje zasvojenosti pri moških in ženskah pomembni različni mehanizmi, pri čemer je vloga travme in stresa pri ženskah morda večja.“
prof. dr. Marc Potenza, psihiater (3. Nacionalna konferenca obvladovanja nekemičnih zasvojenosti z naslovom, NIJZ 2024)
Ljudje, ki so se srečali s štirimi od deset najtežjih življenjskih preizkušenj, imajo povečana tveganja za naslednje oblike zasvojenosti. Raziskava prof. dr. Metka Kuhar in sodelavcev “Prevalenca in dolgoročni vplivi obremenjujočih izkušenj v otroštvu na funkcioniranje v odraslosti” (V5-1712)* je pokazala:
- Tobak 2,7-krat,
- Alkohol 5,3-krat,
- Socialna omrežja 2,7-krat,
- Delo 2,3-krat,
- Spletne igre, video igre 3,41-krat,
- Spolnost, pornografija 4,13-krat,
- Igre na srečo 2,03-krat,
Ameriški strokovnjaki navajajo, da je kar 2/3 zasvojenosti z alkoholom in drogami povezanih z obremenilnimi izkušnjami iz otroštva.
Raziskava v Sloveniji je pokazala, da imajo ljudje s štirimi in več obremenjujočimi izkušnjami kar 8,48-krat večje tveganje za zasvojensko rabo spleta.
Preprečevanje in pot iz zasvojenosti
Preprečevanje zasvojenosti in sprememba zasvojljivih navad je mogoča, ko zmoremo prepoznati lastna občutja (kako se pojavljajo, kako jih občutimo), začnemo iskati način, kako z njimi zdržati, jih začnemo predelovati in regulirati. Vse to pripomore, da pomirimo živčni sistem ter postopoma spreminjamo poškodbe, ki jih je zadala travma. S tem lahko dosežemo, da travmatski način odziva prepoznamo, lahko ločimo pretekli spomin od sedanjost, umirimo svojo notranjost in jo dolgoročno stabiliziramo.
V procesu naslavljanja vzrokov in zdravljenja zasvojenosti je treba vzpostaviti notranjo stabilnost in varnost, nasloviti občutke sramu in krivde, preoblikovati jedrno prepričanje “z mano je nekaj narobe” in se naučiti notranjega pomirjanja, interocepcije (nežno opazovanje notranjosti), dvigniti čustveno pismenost in stabilizirati čustveni sistem.
“Prava sprememba zahteva večdimenzionalno regulacijo: telesno (živčni sistem), čustveno, kognitivno, socialno in identitetno.“
prof. dr. Metka Kuhar
Preventiva in zgodnja intervencija zahteva pozornost na naslednjih področjih:
- Stabilizacija osnovnih ritmov – dneva, spanja, prehrane, dela in odmorov.
- Razvoj čustvene pismenosti in samoopazovanja – prepoznavanje poimenovanje in čutenje občutkov.
- Regulacija prakse živčnega sistema – orientacija, dihanje, telesni mikro reseti (vaje čutenja, prizemljitev).
- Samoregulacija in pozitivne izkušnje – zagotavljanje občutka varnosti, povezanosti, krepitev izkušenj “sem viden, sprejet, pomemben”.
- Digitalna higiena – začasni odklopi, srečanja v živo, uvajanje prijetnih alternativ.
Veščine regulacije zahtevajo našo pozornost in vztrajnost, včasih pa tudi strokovno pomoč.
Kam po pomoč?
Psihiatrične bolnišnice in centri za duševno zdravje:
- Center za zdravljenje zasvojenosti, ZD Nova Gorica – T: 05 338 32 65 (brezplačna tel. št.), delovni čas od ponedeljka do četrtka od 7. do 19. Ure, in v petek od 7. do 14.30 ure.
- Program zdravljenja nekemičnih zasvojenosti, Psihiatrična bolnišnica Idrija – T: 041 481 566. Naročanje na zdravljenje poteka vsak delovnik od 13.00 do 15.00 ure.
- Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ) – na spletni strani Programa MIRA lahko s pomočjo iskalnika poiščete podporo, prilagojeno svojim potrebam in lokaciji.
Programi nevladnih organizacij:
- MladiHazarder – T: 040 88 99 18 (zaupni telefon) ali na e-naslovu: [email protected], vsak delovni dan med 10. in 15. uro.
- Zavod Pelikan – Karitas – T: 051/ 339 725 ali (01) 548 03 63, terapevtske skupine, pripravljalni center in skupine za svojce, pomoč zasvojenim.
- Inštitut za zasvojenost in travme – Peter Topić – T: 041 669 196, e-naslov: [email protected].
Viri:
* Ciljni raziskovalni projekt “Prevalenca in dolgoročni vplivi obremenjujočih izkušenj v otroštvu na funkcioniranje v odraslosti” (V5-1712), dostopno na: https://nijz.si/wp-content/uploads/2022/07/oio_v_otrostvu_in_posledice_v_odraslosti_-_kratka_strokovna_publikacija_2020_hq.pdf
https://youtu.be/gw2U3ez8xNA?si=hY07JTFuPdnI2mGR
https://nijz.si/dogodki/4-nacionalna-konferenca-obvladovanja-nekemicnih-zasvojenosti/
https://youtu.be/jTNak9Dv_jg?si=VNpADMPuSzOdtk2X
https://nijz.si/zivljenjski-slog/nekemicne-zasvojenosti/razumevanje-nekemicnih-zasvojenosti-v-danasnji-druzbi-od-vzrokov-do-posledic/
