»Ko je pritekla kri, sem končno čutila olajšanje«

Pravi, da ji pomaga. Vsaj za tisti čas. Jo omami, fizična bolečina nadvlada psihično.

Ana (pravo ime je znano uredništvu) je na prvi pogled čisto običajna, vesela najstnica. Trenira atletiko, rada se druži s prijatelji, v šoli ji, kot pravi, “kar gre”. A znotraj nje se odvija drugačen svet, svet, ki ga skriva pred drugimi, tudi starši in prijatelji.

Samopoškoduje se že dve leti, začela je z rezanjem, občasno se tudi ožiga z vžigalnikom. “Rezanje mi včasih pomaga preživeti dan. Če čutim večjo napetost in rana ni dovolj globoka, čez njo polijem kakšen kis, nekaj, da še bolj boli.” In omami, pravi. Bolj kot trava ali cigarete, ki si ju občasno privošči.

Je komu to povedala? “Prijateljici, ona pa je hotla, da se porežem pred njo, da gleda. Rekla sem, da valda ne. To je moja stvar. Ona ne šteka.”

Ko so rane pregloboke, tudi poleti jih skriva pod dolgimi rokavi, se požge. Ker ne bi rada popolnoma iznakazila telesa, v zadnjem času poskuša s samozadovoljevanjam, čez katerega sproti napetost.

Pomoči ne išče, saj nikomur ne zaupa. Boji se, da bi mama izvedela in jo dodatno kaznovala.

Zaveda se, da to ni pravi način spopadanja s težavami, za katere sicer pravi, da upa, da bodo minile. Ko se odseli od doma, zaživi na svojem. Ana živi pri mami skupaj s svojim bratcem, očeta ni videla že nekaj mesecev. Z mamo se, pripoveduje, ne razumeta. “Ne razumem me, stalno teži in nadzoruje.” To jo spravlja še v večjo stisko.

Kaj je samopoškodbeno vedenje?

Je namerno poškodovanje lastnega telesa, kot je naprimer rezanje, zbadanje, praskanje, povzročanje opeklin s cigaretami, puljenje las, samozastrupitve itd.

Tisti, ki se samopoškodujejo, povedo, da ne želijo umreti, temveč je to način, s katerim se pomirijo, kadar se ne znajo pomiriti na bolj ustrezen način. A s samopoškodovanjem mladostniki dosežejo le kratkotrajno pomiritev. Gre za simptom, ki je povezan z raznimi motnjami,

pojasnjujejo na Zdravstvenem domu Ljubljana (ZDL).

Ana se največkrat poreže na zapestjih in nadlahti ter notranjih delih stegen. Sicer pa so samopoškodbe lahko kjerkoli na telesu, najpogosteje, dodajajo pri ZDL, na rokah, trebuhu in stegnih. Običajno so to površinske rane, lahko pa tudi hujše poškodbe, ki povzročijo iznakaženje telesa.

Sogovornica pokaže povita zapestja. Poleg dela povoja, ki ji občasno ‘uide’ izpod rokava, bi težko razbrali, da se samopoškoduje. Nošenju kratkih rokavov se izogiba. Pa poleti? “Rekla sem, da sem padla z bajkom v grmovje in se porezala,” izstreli vnaprej pripravljen odgovor.

Vzroki za samopoškodbeno vedenje*:

• Samopoškodba je način za izražanje čustev, ki jih mladostniki ne znajo izraziti z besedami.
• Fizična rana navzven pokaže njihovo čustveno bolečino.
• Fizična bolečina preusmeri pozornost iz njihove čustvene bolečine na telesno.
• Fizična bolečina nadomesti čustveno praznino.
• Samopoškodba daje mladostnikom občutek kontrole nad lastnim telesom, kadar je nimajo nad ničemer drugim.

*Vir: ZDL

“Samopoškodovanje, za katerimi ni samomorilnih misli, ima biološko osnovo. Naš limbični sistem skrbi za naša osnovna čustva – veselje, jeza, strah, gnus in žalost. Pri sesalcih so čustva, ki so z evolucijo postala kompleksnejša, ključna. Pomemben del možganov je tudi sprednji čelni reženj, ki človeka razlikuje od drugih primatov. Tukaj se skriva večina naše osebnosti, omogoča pa tudi nadzorovanje čustev. Žival ne skriva jeze in veselja, ljudje smo tega zmožni. Kadar limbični sistem preveč obremenjuje prednji čelni reženj, ne zdržimo več, ker je preveč intenzivno. Pri samopoškodovanju, ko se porežemo, telo refleksno začuti bolečino, aktivira se drug predel možganov, ki opozori na nevarnost, sprosti se adrenalin. Telo ne ve, da rana ni nevarna, in se pripravi na beg pred nevarnostjo, zato se nimamo časa ukvarjati s čustvi, tesnobo in drugimi težavami. Pretok krvi se preusmeri na drug del možganov in posledično se razbremenimo. Izjemno učinkovito, ampak tudi zasvojljivo početje. Podobno drogi. Toleranca se čez čas znižuje, kar pomeni, da se moramo vse prej porezati, za isti učinek potrebujem več … Pojavi se craving – ko tega nimam, o tem razmišljam,” je v intervjuju za Med.Over.Net pojasnil Matija Klasinc, specializant otroške in mladostniške psihiatrije, ki dobro pozna tudi delo na varovanem oddelku na ljubljanski psihiatrični kliniki.

“Ne, ne bi mogla kar nehat,” po premisleku pritrdi Ana. “So pa tudi dnevi, tudi tedni, poleti celo mesec, ko tega nisem počela. Več sem bila zunaj, se družila s prijatelji. Več smo pili, kadili travo, in potreba po rezanju ni bila tako velika,” doda. Sedaj je z začetkom šole samopoškodbenega vedenja več.

Idealiziranje početja prek družbenih omrežij

Velika težava je tudi idealiziranje samopoškodovanja prek družabnih omrežij, opozori Klasinc. “Mladostniki so temu preveč izpostavljeni, kar je zelo nevarno. Nekdo se bo porezal, ker je to videl pri sošolki, in ugotovil, da mu je všeč, nato pa sam tega nevarnega vedenja ne more ustaviti.“

Tako se je začelo tudi pri Ani. Za početje ji je povedala sošolka, ko je enkrat poskusila, “je bilo konec”. Prvič po dolgem času se je, razlaga, takrat počutila živo. “Olajšano, skorajda orgazmično. Nisem mislila, da lahko neha boleti. Vsaj za hip, za nekaj minut.“. Zdaj pa, priznava, brez tega ne zna.

Kako lahko pomagamo?

“V pogovoru in stiku z mladostnikom se moramo odzvati sočutno in spoštljivo. Mladostniku moramo prisluhniti in se skušati vživeti v njegova čustva. Na tak način mu damo vedeti, da razumemo njegovo stisko, priznavamo njegova čustva in potrebo po čustveni razbremenitvi, ki mu pomaga pri zmanjšanju njegove psihične bolečine,”

svetujejo v publikaciji Samopoškodbeno vedenje: Kako ga lahko razumemo in pomagamo? kjer najdete še več napotkov za pogovor z mladostniki.

Članek je del projekta Mesec Duševnega zdravja – Festival dobrega počutja. Več podobnih informativnih in nasvetnih vsebin lahko najdete na tej povezavi.

Če vi ali vaš bližnji doživlja duševno stisko, so vam na voljo različne oblike pomoči: