“Kadar vas zanima, koliko je kdo star, ali vedno izračunate starost s preprostim, neposrednim seštevanjem mesecev in let ali je za točno številko kdaj pa kdaj pametneje razvejati časovna obdobja? In naši predniki – lahko tudi oni živijo naprej v nas? Se zato ob srečanju z nekaterimi posamezniki – ali tudi drevesi – ne moremo znebiti občutka, da so veliko starejši, kot kaže njihova kronološka starost? Kje se začne nikogaršnja zgodba, če ima vsako življenje več kot eno nit in tisto, čemur pravimo rojstvo, ni edini začetek niti ni smrt zares konec?” (Vzeto iz knjige Otok pogrešanih oseb)
Ko sem postala najstnica, sem se zavestno in načrtno odločila, da sem nepopisan list. Prvi odločitvi je logično sledila druga: da me moji predniki in njihova življenja ne zanimajo. “Manj bom vedela o njih, manj bo to vplivala na moje življenje.” Odločila sem se, da me ne zanima, kako so živeli, kako so razmišljali, kako čustvovali. Ker tam v preteklosti je bilo ogromno bolečin, izgub in kaj bi se človek s tem ukvarjal. Le kdo je tako samouničujoč, da bi si še sam zadajal stiske, s tem ko bi iskal bolečine preteklosti, ko je že sedanjost polna stisk. Dandanes se samo nasmehnem mojemu razmišljanju v preteklosti. Kako naivno razmišljanje, a žal zelo v skladu s sodobnimi prepričanji: “Manj, ko vem, bolje mi je.”
Trideset let kasneje, ob smrti mojega očeta, razmišljam drugače. Konec junija sem izgubila še drugega starša. Slovo od očeta je poleg vsega hudega, kar prinese smrt bližnjih oseb, nepričakovano prineslo veliko občutkov ljubezni. Ljubezni, za katero sem v času njegovega življenja razumsko vedela, da je, a zaradi prisotnosti vseh družinskim travm ni zmogla preiti iz očetovega telesa v moje, iz enega živčnega sistema v drugega. Preveč travme je bilo. Ko je oče zapustil telo, se je nekako vsa ta ljubezen sprostila in sedaj jo lahko občutim v sebi, v vsaki celici svojega telesa.
Iz lastnih izkušenj ugotavljam, da ko občutiš ljubezen kot osnovno povezavo s svojimi predniki, lažje zdržiš z vso čustveno zapuščino. Z ljubeznijo pride nekaj lahkotnosti v težo podedovanih družinskih travm. Še vedno pa ni preprosto.
Zakaj bi se soočali z vso to bolečino
Prepričana sem, da je nemogoče razumeti sebe, ne da bi razumel, od kje prihajaš in kaj nosiš s seboj. Prav tako se, ko smo ozaveščeni o obstoju družinskih travm, odgovornost razporedi in nehamo kriviti samo sebe za vso ‘štalo’; ki jo naredimo tukaj in sedaj. Odprejo se nam nova obzorja, odpremo se lahko resničnemu življenju in odstranimo namišljene kulise, kdo naj bi bili.
Sama se, kadar v svojem telesu prepoznam odmeve travm, vprašam, od koga je to. Je od očeta, mame, od nekoga, ki je živel še bolj nazaj v preteklosti. Potem se v svojih mislim povežem s prednikom, poskusim ga začutiti znotraj sebe. Začutiti, kako mu je bilo tam nekje v preteklosti in kako ga jaz danes doživljam v sebi. Samo čutim, diham, sprejemam, opazujem, fokusiram. (Fokusing je poslušanje modrosti telesa in s tem spoznavanje, kaj je v nas živega, resničnega).
Seveda so tudi moje travme v meni, tudi te se oglašajo iz globočin.
Z izkušnjami sem si nehala lagati, da preteklost ni pomembna. Da niso pomembni moji predniki. Da se je vse začelo ob mojem spočetju. Mižanje, gledanje stran, je zamenjalo zanimanje. Zanimanje, kdo vse sem, kaj vse se skriva v meni in kaj vse mi telo govori. Še vedno pridejo trenutki, ko mi moj razum obupno nasprotuje, da ne potrebujem čutiti vse te navlake preteklosti. A ga pomirim, nagovorim tudi njega z razumevanjem, da mi hoče samo dobro.
Če se vrnem na začetek. Kdaj se je začela moja zgodba, kdaj se je začelo moje rojstvo? Ne vem točno. Svojo starost in svoj začetek ugotavljam postopoma. Je kot sestavljanje sestavljanke z ogromno koščki. Sestavljanko sestavljam tukaj in sedaj, v sedanjosti. Vsakič, ko se povežem sama s seboj, z ljubeznijo, z občutenjem svojih globin, dobim nov košček sestavljanke.
Vabljeni na brezplačno predavanje z naslovom Medgeneracijske travme, ki bo dne 17. 9. 2024 ob 18.00 uri v Knjižnici Otona Župančiča (Kersnikova ulica 2, Ljubljana, dvorana v 3. nadstropju).
Osebnostna rast in razvoj terjata poglabljanje v sebe in ozaveščanje lastnih vzorcev ravnanj. Na forumu Vrnitev k sebi najdete podobno misleče, ki vam lahko pomagajo in strokovne nasvete.
