Tema partnerstva je vedno aktualna, še posebno, če razkriva nekoliko drugače pogled na partnersko zvezo, kot ga ima večina ljudi in tudi strokovnjakov sodobnega sveta. Tokrat ima besedo Klementina Sambolić Tomazin iz Zavoda Družinska harmonija, ki nam meče kost in preverja naš pogled na poroko.
“Sedim ob svojem še spečem možu, tipkam ta članek, ki sem ga že zdavnaj obljubila in se nasmehnem dejstvu, kako bliskovito se mi je vse skupaj zgodilo … Ko se človek enkrat odloči, si lahko v naši državi poročen v manj kot 14. dneh. Naša ljuba Slovenija torej podpira zakonsko zvezo med partnerjema, neverno in boječe ljudstvo pa si je vedno manj želi.”
Gremo lepo od začetka. Kdo se danes sploh še ženi, moži, poroči ali kakorkoli že temu rečete? Brezupni romantiki (kot sem jaz) in kontradiktorno temu: tisti, ki so obdržali upanje in tisti, ki verjamejo v trajnost partnerske zveze med dvema, uspeh in trajnost svoje partnerske zveze, v večjo zaščito svojih otrok in zakrament (svetega) zakona na splošno.”
Kdo se sploh še želi poročiti?
Kdo bi v poplavi razhodov in ločitev, ki je v današnji dobi na vrhuncu, sploh še upal in zaupal v svetost in nedotakljivost neke zveze? Morda bi to morali početi ravno zdaj, ko nam družba, ki se je izgubila v sistemu vrednot in razmere v njej narekujejo ravno nasprotno! Da jim s svojimi dejanji glasno nasprotujemo in ji damo vedeti, da vrednote, kot so dolgotrajno partnerstvo in zakon ter obstoj družine, še vedno obstajajo. Kljub današnjemu času in ravno zaradi današnjega časa!
Vsak čas bom slišati kot upokojena predsedniških kandidatka iz prosvetnih voda, ali (bog ne daj) njen strankarski vodja, pomislim. In upam, da bom čim manj ljudi asociirala nanje! A napredne miselnosti kot sem, si nikoli nisem mislila, da bom rekla: »Včasih je bilo vse lažje!« Pa če je res!
Je čas zmenkov zbledel?
Ljudje so se včasih spoznali na kakšnem družabnem dogodku: praznovanju, plesu, celo na odrskih deskah gledališča, kot moja starša. Se zaljubili ter se spoznavali ob druženju, kinu in dolgih romantičnih sprehodih brez telesnega kontakta (ki mu je cerkev hudo nasprotovala in ga označila za največji greh), se nato poročili, si ustvarili družino in skupaj dočakali konec tega zemeljskega življenja. Tako preprosto je bilo to!
Kje se je naši družbi torej zataknilo?
Ne morem si kaj, da ne bi moja prva misel bila spolna revolucija in zanikanje ter zavrženost vrednot, ki nam jih je v preteklosti, kot čipe vgradila cerkev. Pa je to res bilo tako slabo? Vsaka skrajnost je slaba in ko pomislim na cerkev, pravzaprav katerokoli religijo, se mi nehote prikrade beseda: fanatizem.
A z vero in zapovedmi, ki jih je v svoj vrednostni sistem ponotranjila celotna družba, pravzaprav ni nič narobe! Z njimi ne škodimo nikomur, niti sebi! S pomanjkanjem vere se pravzaprav lahko izgubi smiselnost v življenje in naše zemeljsko bivanje, pomanjkanje vrednot nas je pripeljalo tu, kjer smo sedaj: v družbo polno izgubljenih duš, ki jih reka nosi sem in tja, ne da bi se v tem toku oprijeli ene same vejice, kaj šele veje s koreninami.
Kaj nam manjka?
Ravno to nam manjka! Pognati korenine nekje in ob nekom in vztrajati! Ne samo, ko naše drevo poganja lepe cvetove in se razcveti, marveč predvsem, ko ga zajame nevihta in mu preti, da se bo izkoreninilo, padlo in bo za vedno uničeno. In na to dejstvo v poplavi mnogih skušnjav danes pozabljamo.
Če se vrnem k sistemu vrednot in spolni revoluciji, ki je po mojem mnenju porušila eno od poglavitnih vrednot in to je zvestobo. Spomin mi seže nazaj v čase, ko sem tudi še sama bila blago vpeta v aktivnosti katoliške mladine. Nekoliko bolj tradicionalna krščanska vzgoja, ki sta mi jo dala starša in kasnejša prisotnost pri katoliški mladini ter dve službovanji za katoliški organizaciji, odprle oči pri fenomenu čistosti.
Nedolžni v zakon?
Čistosti se danes samo nasmehnemo in ga »a priori« zavračamo. Sama pa sem ob svojih mladih katoliških kolegih opazila da čistosti do poroke ne prakticirajo kar tako, ker so pač težki konservativci, ki nimajo pojma o sodobnem življenju. Odsotnost spolnosti v njihovem partnerskem odnosu ima mnoge prednosti, ne le te, da niso proglašeni kot grešniki. Ta odsotnost spolnosti jim omogoča poglobljeno duhovno spoznavanje, ki bi jim ga spolni odnosi sicer zameglili, hkrati pa jih vodi k sklenitvi poroke, enemu najsvetejših zakramentov, ki naj bi jih vodil v brezčasen partnerski odnos.
Koliko katoliških parov poznate, ki se ni poročilo? In koliko se jih loči? Sedaj to primerjajte s številom porok in ločitev v ne-katoliških krogih!
Seveda način poroke še ne zagotavlja njeno dolgotrajno zvezo med partnerjema, je pa večja verjetnost, da če partnerja verjameta v to, da je tudi spolnost nekaj svetega in obstaja izključno samo med partnerjema, jima bo to zagotavljalo manj nezvestobe, skokov čez plot, ter posledično tudi manjšo možnost razpada zakonske zveze in ločitve. In kaj je pri tem kaj slabega?
Ko sva se s partnerjem, zdaj že možem, pripravljala na najino skromno poroko, se je on mnogo bolj od mene poglobil v statistiko porok in ločitev, pa tudi vzrokov, kaj dela neko zvezo oz. zakon uspešen. Pri tem mi je povedal dejstvo, da način poroke, naj bo velika ali majhna, ne narekuje njenega uspeha. Bistvo je odločitev v srcu in odločenost.
Kaj naredi zakon trajen?
Odločenost v to, da ko boš posadil seme in bo vajino drevo pognalo korenine, boš skupaj s partnerjem ne le srečno opazoval, kako temu drevesu poganjajo prekrasni cvetovi, ampak boš moral premagati tudi vse ujme in viharje, ki vama pretijo, da bodo vajinemu drevesu izruvali korenine in ga za vedno podrli. In danes imajo te ujme in viharji mnoge oblike; največja grožnja, ki vajinemu drevesu preti, je prav gotovo skušnjava, imenovana nezvestoba, ob kateri so padla na videz še tako trdna in močna drevesa. Pa tudi druge so: nezmožnost para imeti otroke, smrt otroka v družini, trajna invalidnost in druge bolezni, pomanjkanje denarja, selitev enega v tujino zaradi službe… To so prave preizkušnje, ki pretijo novodobnemu paru in ob katerih naši starši, stari starši in drugi starejši sorodniki niso padli! Mi pa danes »cepamo kot muhe v med«. Občudujem in globoko spoštujem vse, ki jim uspe obdržati partnersko vez ali zakon ob teh preizkušnjah. Spomnim se samo svoje tete. Njen mož je bil mornar in včasih ga ni videla po pol leta! Jaz pa že norim, če se mi mož ne javi na prvi telefonski klic in ga zato pokličem večkrat na dan.
Kaj takrat, ko se zalomi?
Kadar se z možem skregava, me ob njegovem rjovenju ranjenega leva, ki ga le s težavo včasih prenašam, večkrat ima, da bi se za par dni odpeljala na oddih malo do svojih staršev, če ne drugega! In ko sva bila še fant in punca, sem to večkrat tudi dejansko naredila. A sedaj trikrat pomislim, preden bom težave pričela reševati z begom, namesto, da se z njimi soočim. Kakšen sprehod, kjer si ob hoji malo ohladim napete živce je že dovolj, da se po eni uri vrnem in jih raje pričnem reševati. Če se ne bi poročila, bi se morda najina vez ob močnih preizkušnjah, ki sva jih že imela in jih še imava, morda že zdavnaj izgubila v poplavi mnogih novodobnih skušnjav v obliki facebooka in drugih novodobnih spletnih »nategov«.
Odločitev je na vsakem izmed parov! Kajti vsak par je otok zase in samo onadva vesta zakaj sta ali pa nista poročena.
O Klementini Sambolić Tomazin
Klementina Sambolić Tomazin je nedavno poročena, rojena v Celju, leta 1977. Po naravi je vedoželjna. Veliko je študirala in si tako nabirala znanja iz različnih strok: pedagoške, socialne in psihoterapevtske. Po izobrazbi je profesorica razrednega pouka, univerzitetna diplomirana socialna delavka in magistra zakonske in družinske terapije.
Delovala je v javnem sektorju in nevladnih organizacijah, predvsem s področja dela z otroci in mladostniki s težavami v odraščanju, z zasvojenimi od prepovedanih drog in alkohola, nasilja v družini, težav v duševnem zdravju, ter postpenala (delo z osebami na prestajanju kazni). Za njo je 10. let prostovoljnega dela. Trenutno dela na eni zmed osnovnih šol s prilagojenim programom v okolici Ljubljane. Vedno znova pa se preko Zavoda Družinska harmonija, katerega ustanoviteljica je bila v letu 2015, rada vrača tudi k svetovanju v stiski in psihoterapiji za posameznike, partnerje in družine.
Svoje znanje skuša širiti tudi s predavanji v splošno izobraževalnih ustanovah. Vabljeni, da jo obiščete. Veseli se srečanja z vami!
