“Kaj je zdaj v modi, da estradniki trpijo? Prej je bila depresija modna, je bil Andrej Karoly oh ah depresiven. Potem je Aljoša Bagola vpeljal modo izgorelosti. Miha Šalehar se je šlepal ravno še na zadnje ostanke teh dveh mod. Zdaj pa že nekaj časa ni nobenega estradnika depresivnega in izgorelega. Kaj je torej zdaj moderno, da trpiš?” se glasi nelektorirani komentar uporabnika foruma Starševski čvek, ki je izzval predvsem negativne odzive in tudi ta dobronamerni nasvet: “Ne posmehujte se ljudem, ki trpijo zaradi zdravstvenih težav, tako telesnih kot tudi duševnih. Trpljenje nekaterih ljudi je neizmerno. Če ste zdravi in zadovoljni v svoji koži, bodite srečni in Bogu hvaležni. Druge ljudi pa pustite pri miru. Če jim ne morete pomagati, jih vsaj pustite pri miru.”
O tem, kaj se skriva za takšnimi zapisi in kakšne posledice lahko potegnejo za seboj, smo vprašali psihoterapevtko Mirjano Franković, moderatorko na forumu Med.Over.Net.
“Stisnem zobe, spijem kaj, jaz nisem reva”
Kaj tiči za takšnimi zapisi?
Meni to najbolj ‘diši’ na tradicionalno slovensko delavnost in obsojanje »lenobe«. V Sloveniji imamo star pregovor, ki pravi ‘kdor ne dela naj ne je’, kar bi v prevodu pomenilo, da naj se tistega, ki ne dela (noče ali ni v stanju delati), pusti umreti. Kar stroga kazen, kajne? V hudih (starih in že preživetih) časih je seveda solidarnost in združnost ključnega pomena, saj posameznik ne more sam preživeti. In nekoč v preteklosti se je na ta način ustrahovanja člane skupnosti še kot otroke prepričalo, da je nujno, da pri delu pomagajo in sodelujejo. Kar je bilo in je še nujno za celotno skupnost. A vseeno, humanizem in civilizacija se je začela s prvo imobilizirano zlomljeno golenjo. Člana skupnosti, ki se je pri lovu poškodoval, niso pustili umreti, kljub temu da ni mogel pomagati in jim je bil nekaj časa v breme. Pomagali so mu, da je okreval. In s tem se začne civilizacija in razvoj družbe. Torej, v vseh časih, dobrih ali slabih, članom svoje skupnosti, družine, prijateljev, sodelavcev, pomagamo, da okrevajo in se vrnejo na svoja mesta, ki jih imajo v naši skupnosti. Ali pa zase poiščejo nova, bolj ustrezna mesta. Na isti način, kot želimo, da oni pomagajo nam, ko smo bolni ali poškodovani ali iz katerega koli razloga ne moremo opravljati vloge, ki jo imamo v družbi.
Drugo, na kar pomislim, je ‘BeStrong’ (Bodi močan, op. avt.) kultura, ki jo gojimo v naši družbi, zlasti v moški populaciji. Vsak znak bolečine, napora, kakršnega koli čustva ali stiske se v nekaterih družbah – zlasti naši – prevede kot znak šibkosti in s tem neustreznosti. Pogosto slišim od znancev, ki sicer trpijo stiske in jim v življenju ne gre prav gladko, da oni pa ‘že niso p…e, da bodo jamrali’. ‘Stisnem zobe, spijem kaj, jaz nisem reva.’
Kako lahko tovrstni zapisi vplivajo na nekoga, ki ima depresijo, izgorelost?
Po mojem mnenju neugodno. Ljudje, ki trpijo za depresijo ali izgorelostjo, se pogosto počutijo osamljene, same na svetu, nerazumljene, nevredne, nevidene, neustrezne, slabe, krive, v napoto vsem in še marsikaj drugega neugodnega, kar se s tovrstnimi zapisi lahko poglablja. Depresija je huda bolezen, ki se pojavlja v mnogih oblikah in zelo neugodno vpliva na počutje, mišljenje in obnašanje osebe. Depresija se lahko zgodi vsakomur. Povzroči pa občutek stalne globoke žalosti in izgube interesa za dejavnosti, v katerih je človek nekoč užival. Pripelje do resnih čustvenih in psiholoških težav ter zmanjšanih možnosti funkcioniranja človeka v poslovnem in zasebnem življenju. V Sloveniji je depresija zelo pogosto maskirana pod alkoholizmom. Je žal najpogostejši vzrok samomora.
Nepoznavanje in neprepoznavanje bolezni ter vsak dvom, posmeh ali nesprejemanje bolezni se lahko negativno odrazi na ljudi, ki trpijo za depresijo ali izgorelostjo ali katero koli drugo duševno stisko. Kadar so ti dvomi in posmeh izraženi javno, s strani znanih ljudi, je še slabše.
Mirjana Franković
Ko nekdo zboli za rakom ali ima srčni infarkt, večini ljudi nikoli na misel ne pride, da bi dvomili o resnosti stanja in začasni nezmožnosti za delo, velika večina je takoj pripravljena priskočiti na pomoč in nuditi oporo … Pri duševnih stanjih zaenkrat žal še ni tako. V Sloveniji je večina duševnih stisk maskirana pod alkoholizmom, zlasti to velja za moško populacijo. In je pretirano konzumiranje alkohola, ki ima zelo negativne posledice na celotno sliko osebnosti in skupnosti, žal družbeno bolj sprejemljivo kot priznanje: “Človek, zje**n sem. Dej, a mi lahko kako pomagaš?”
Kdo piše takšne komentarje? Gre le za nepoznavanje teme ali kaj drugega?
Za vsakim takim komentarjem se skriva celoten spekter osebnostnih lastnosti, obrambnih mehanizmov in drugih značilnosti posameznika. Nekateri komentarji nastanejo morda zaradi nepoznavanja, nekateri zaradi želje po pozornosti, nekateri se potem pridružijo pri pregonu drugačnih, nekaterim ljudem sta internet in dogajanje na družbenih omrežjih nadomestilo za življenje in maskirata njihovo depresijo, nekaterim ljudem to daje občutek, da pripadajo neki skupnosti in ne čutijo lastne osamljenosti… Različno. Tisto, kar pa je skupno, je, da so tovrstni zapisi lahko škodljivi, a obenem odpirajo prostor, da se lahko govori o temi, kar pa lahko prinese tudi pozitivne učinke.
Pred tedni je veliko prahu dvignil Poptevejev sanjski moški Blaž Kričej Režek, ki je javno izjavil, da v depresijo nikoli ni pretirano verjel in da jo lahko pozdraviš z gibanjem. Ali te bolezni kot družba jemljemo dovolj resno?
Sanjskega moškega sicer ne poznam, televizije že dolga leta ne gledam, v mitološka bitja pa že od otroštva ne verjamem več. (smeh) Začenši pri sebi lahko rečem, da se izogibam podajanju mnenj ali pa ocen na teme, ki jih ne poznam, in teh je tudi kar nekaj. Med njimi so zagotovo molekularna kemija, nuklearna in marsikatere druge veje medicine, visoka umetnost in tudi druge znanosti. Po mojem mnenju je zelo OK, da tudi drugi pri sebi preverijo, katere teme in koncepte poznajo in so dovolj kompetentni, da lahko o njih podajajo mnenja. Dvomim, da je mladenič, ki »ljubezen svojega življenja« in slavo išče na TV-šovih, primerna oseba za podajanje mnenj o resnih boleznih, in ne verjamem, da so kakršna koli zdravstvena stanja primerna tema za kogarkoli, ki ni osebno ali strokovno podkovan.
Za izgorelost mnogi tudi pravijo, da gre za “bolezen bogatih”. Ali obstaja družbeni sloj, ki se pogosteje od drugih sooča z izgorelostjo?
Pa ravno “bogati” ne zbolevajo za izgorelostjo. Izgorelost je bolezen srednjega sloja, in to tistih, ki se znajdejo med kladivom in nakovalom, kot pogovorno rečemo. Izgorelost je posledica odnosov. Razvije se kot posledica odnosa do sebe, do drugih, do zaposlovalca, družine, družbe … Izgorevanje ni samo bolezen managementa, čeprav je prav v populaciji srednjega managementa najpogostejše, zlasti pri tistih vodjih sektorjev in služb, ki se trudijo za vsako ceno ustreči svojim nadrejenim in doseči zastavljene cilje, obenem pa bi radi bili dobri vodje svojim podrejenim in se trudijo ustreči tudi njim. Če se na to naloži še obremenjenost s krediti in skrb za otroke in družino, morda celo bolne ali ostarele starše, je izgorelost praktično neizbežna. Najbolj rizična skupina je tako imenovana ‘sendvič populacija’, ki je med tkalom in nakovalom. To so ponavadi zelo odgovorni ljudje, ki so enako odgovorni do sveta in do svojega tima, so kreativni, znajo poiskati rešitve in jih tudi izpeljejo. Praviloma so do sebe precej strogi, do drugih pa bolj popustljivi. Nikoli ne počivajo na žuljih drugih, prevzamejo iniciativo in ‘zagrabijo bika za roge’, stvari izpeljejo do konca. Ta struktura osebnosti ponavadi izgori do bolniške in dolgotrajnega okrevanja. Vendar pa izgorelost niti slučajno ni omejena samo na poslovni svet, izgorevanje je posledica odnosov in se lahko razvije pri ljudeh v vseh poklicih.
