Kronične bolezni ali obolenja so pogosto neozdravljive, dalj trajajoče bolezni oziroma stanja, ki vključujejo telesne prizadetosti, nezmožnosti ali psihološke težave skupaj s psihološkim stresom, ki izhaja iz tega, kako družba gleda na bolezen.
Kronične bolezni so lahko vidne, na primer paraplegija, ali v osnovi nevidne oziroma prikrite, na sta primer astma ali depresija.
Kar 96 odstotkov kroničnih obolenj je nevidnih
Nevidne bolezni
Med prikrita obolenja spadajo tudi depresija, fobije, anksioznost in druge duševne motnje. Čeprav večina nevidnih bolezni ni usodnih, močno vplivajo na delovanje in kakovost življenja.
Na delovanje človeka s kronično boleznijo vplivajo različni dejavniki:
- Telesni, kot na primer motnje spanja in bolečine.
- Psihosocialni, kot so zaznavanje sebe kot bremena za druge, občutek odtujenosti, osamljenost in depresivnost.
- Duševna motnja, zloraba psihoaktivnih snovi, občutek osamitve, obupa, denarna negotovost in izguba socialnih odnosov.
- Mnogi, ki imajo nevidno bolezen, pa občutijo izčrpanost od življenja, torej so utrujeni od življenja, vendar pa ni nujno, da želijo umreti.
Stigma prinese še dodatno breme že tako neprijetni bolezni
Stigmo, ki jo doživljajo osebe s težavami v duševnem zdravju lahko razdelimo na doživeto/javno stigmo in občuteno/samostigmo.
Javna ali doživeta stigma so stereotipi, predsodki in diskriminacija, ki jo bolne osebe doživljajo od splošne javnosti. Rezultati doživete stigme so dvojni: prvi odziv je lahko razkol v življenjskem svetu stigmatizirane osebe, kar vodi v prepoznanje zasebnega področja, kjer se lahko počutijo varne pred radovednimi očmi, in javnega sveta, polnega ponižanja in strahu; drugi odziv pa je, da se popolnoma umaknejo iz javnosti.
Občutena stigma se nanaša najprej na sramoto, povezano z boleznijo, pri kateri se ljudje v bistvu sramujejo, ker se na primer vidijo “epileptične”. To je stigma, ki jo čuti posameznik in ima tudi dva vidika: družbeno določenega in osebno sprejetega. Je proces ponotranjenja javne stigme in hkratnega strinjanja z negativnim in podcenjenim prikazom.
Kako se izogniti stigmi?
Ni pa nujno, da se pojavi ponotranjenje javne stigme. Posameznik ima namreč več možnosti, čeprav se jih lahko tudi ne zaveda: sprejeti javno stigmo kot utemeljeno, jo zavrniti ali se zanjo ne zmeniti. Druga in tretja možnost prinašata olajšanje za posameznika.
Če pa posameznik stigmo “sprejme”, lahko to vodi do nižje samozavesti, učinkovitosti in razvrednotenja, vodi pa tudi do »zakaj se truditi?« učinka, ko oseba obupa nad svojimi osebnimi cilji in neha iskati pomoč.
Psihološki odzivi na občuteno stigmo so lahko tudi dvom vase, sovraštvo do sebe, nesoglasje s sabo, negotovost, medosebna negotovost, izguba pozitivne samopodobe in krivda, povezana z boleznijo, vključno s čustvenimi odzivi, kot so zanikanje, strah, depresija in jeza.
Kaj pa mediji?
Žal mediji ne pomagajo pri reševanju problema in ga na nek način še poglabljajo. V medijih pogosto prihaja do netočnega prikazovanja duševnih motenj. Tako soustvarjajo, vzdržujejo in ohranjajo širšo družbeno stigmo oz. negativen odnos javnosti do duševnih motenj.
80 odstotkov ljudi se o duševnih težavah informira preko medijev – filmov, družbenih dogodkov, glasbe in le redko prebirajo strokovne članke. Zato je pomembno, kaj in kako se piše.
dr. Suzana Oreški, univ. dipl. soc. del.; društvo ALTRA
Strokovnjaki na področju duševnega zdravja ocenjujejo, da tudi medijska stigma ovira pravočasno iskanje ustrezne pomoči pri ljudeh. Vabljeni k ogledu predavanja dr. Suzane Oreški, univ. dipl. soc. del. iz društva ALTRA:
Članek smo pripravili v sodelovanju s programom OMRA. Bi želeli vedeti več? Naročite se e-novičnik in poskrbeli bomo, da boste prejemali sveže informacije in izobraževalna gradiva programa OMRA.
