Matej Slavec, magister zakonske in družinske terapije, stažist, je za Zavarovalnico Triglav pojasnil, kaj so nekemične zasvojenosti in kakšno mesto med njimi ima odvisnost od odnosov. Članek z dovoljenjem objavljamo v celoti.
Kadar govorimo o odvisnostih, je pogosto prva slika alkohol in druge nedovoljene droge. Šele nato si predstavljamo nekemične odvisnosti, kot so zasvojenost od ekranov, socialnih omrežji, samopoškodovanja, pornografije ali videoiger. Zasvojenost se pojavlja kakor nezavedna strategija za izhod iz situacije, kjer bi bilo soočenje z realnostjo neznosno. Tako nas vsa našteta vedenja rešujejo, da “sploh lahko preživimo”. Naš nezavedni namen je sicer dober, kljub temu pa tako vedenje pogosto ruši nas same in svet okoli nas.
Kako prepoznamo odvisnost oziroma zasvojenost?
Vedenje odvisnika je treba vedno gledati v odnosu s stisko, ki jo doživlja. Običajno posegamo po tistem kar nam je “najbolj poznano”, kar je v naših krogih najbolj družbeno sprejemljivo. Tako včasih alkohol ni bil problematiziran – danes pa ga poznamo v drugi luči, kot škodljivega ob prekomerni uporabi. V novem tisočletju pa so ob hitrem tehnološkem napredku tu drugačni izzivi. Kot taka je pretirana uporaba digitalne tehnologije kljub močnemu porastu zasvojenosti (za zdaj) prepoznana kot manj zasvajajoča.
Vzpostavitev cikla
Do zasvojenosti pride postopoma, nastaja nezavedno, kadar telo posega po vedno enakih vedenjih, ki mu nudijo užitek. Tako recimo ob zaužitju sladkega telo sprosti dopamin, hormon ugodja. Ob ponavljanju takega vedenja si telo zapomni, kje najde zadovoljstvo. To se zgodi pogosteje, kadar nismo v stiku s seboj, kadar zgolj hitimo od enega opravila do druge zadolžitve, smo tako rekoč na avtopilotu. Življenje prinaša izzive in z njim se pojavi čustven nemir, razdraženost. Takrat lahko že zaznamo misli, ki nas vodijo k vedenju, ki nas bo sprostilo. Lahko si rečemo ali mislimo kaj podobnega kakor: “Tole še naredim, potem pa si zaslužim nagrado.”
Ko je mera polna, tedaj kapne kaplja čez rob in situacija postane (pre)intenzivna. Takrat potrebujemo sprostitev. Na tem mestu posežemo po vedenju (npr. kajenje, se izgubljamo na internetu itn.), ki nam nudi (hormonsko) ugodje. Ko se to vedenje zaključi, pogosto nastopi krivda, občutek sramu, sebi in drugim začnemo zagotavljati, da se to (res) ne bo več ponovilo. Tu se cikel zopet začne oz. je tu možnost izhoda – iskanja (profesionalne) pomoči.
Stik s seboj
Stanje, ko smo v stiku s seboj, kot nasprotje delovanja na avtopilotu (tako sicer delujemo večino časa) omogoča boljše zaznavanje lastnih potreb. Takrat naše telo lažje ujamemo, če se podaja v ta cikel. Bolj čutimo nabiranje stiske ter jo lažje pravočasno sprostimo (gibanje, dihalne vaje oz. meditacija, pogovor oz. delitev stiske). V nasprotnem primeru čakamo, da poči in pride do vedenja, ki si ga sicer ne bi dovolili, saj vemo, da sledi občutek krivde.
Zasvojenost v partnerstvu (soodvisnost)?
Posameznik, ki je soodvisen, bo iskal odnos, kjer bo njegova prisotnost oz. podpora več kot potrebna, saj svojo vrednost (sam sebi) ovrednoti preko potreb drugih. Tak posameznik bo našel veliko zadovoljstvo v “pomoči” partnerju, zanj bo storil mnogo (pre)več, kot bi bilo potrebno, saj sam to rabi. Pogosto takih ljudi starši v otroštvu niso znali potolažiti oz. poskrbeti zanje, tako je ta odvisnost poskus zadovoljevanja tega otroškega manka; iskanje varnosti, ljubljenosti, zaželenosti. Take osebe bolj skrbijo za druge, saj sebe nimajo rade, biti v stiku s seboj bi namreč pomenilo čutiti vsa težka občutja, zato nas možgani spodbujajo, da ubiramo tiste poti, ki so nam znane in varne – tj. ne čuti sebe, zgolj skrbi za druge, pohvaljen boš in življenje bo lepo.
Za te osebe je povsem normalno, da si najdejo partnerje, ki jim omogočajo, da bodo lahko s svojo skrbjo zanje opravičili svojo vrednost, npr. skrb za nefunkcionalno osebo (odvisnik, prestopnik itn.) ali prizadevanje biti dober starš. Tako vsilijo svojo pomoč, saj je skrb zase nekaj, kar jim je od doma nepoznano, sami zase so mnenja, da si ne zaslužijo nič dobrega. Cikel zasvojenosti se kaže, kadar njihova pomoč ni sprejeta ali zaželena, zato pridejo v pravi vakuum, kjer začutijo tesnobo, saj jih nihče ne potrebuje – torej niso vredni. Dodatna groza pride ob misli, da bi (po)skrbeli zase, saj se tako ali tako ne čutijo vredni.
Ko gre čez vse meje
Pripravljeni so se popolnoma podrediti, zato so pasivni in prenašajo odgovornost za samouresničitev na drugo osebo v smislu: “Naj drugi naredi z menoj, kar hoče, saj on/a že ve, četudi z menoj ravna neprimerno.” V tem začaranem krogu kasneje pridejo tudi prepričanj, kot npr.: “Sam ne zmorem živeti,” kar privede do hudih stisk ob potencialni prekinitvi odnosa – pogosto se pojavijo tudi grožnje, kot je: “Brez tebe ne morem živeti, se bom kar ubil/a.”
Z (veliko) časa in energije osebnost soodvisne osebe bledi, saj je njena vloga vse bolj povezana z vlogo, ki si jo naloži. Prijatelji in okolica to prepoznajo prej kakor človek sam in ga s tem tudi soočijo. Boli jih, da ne zmore biti sam(ostojen) in zdrav. Sčasoma se te bližnje osebe začnejo umikati, saj so prevečkrat razočarane, oseba, odvisna od odnosov, pa se vse pogosteje povezuje z drugimi posamezniki, ki imajo sami podobne probleme. Tako se počuti bolj sprejemljivo oz. manj problematično.
Soodvišniko in kontraodvisniško vedenje
Pogled dinamike med posameznikom, odvisnim od odnosov (levo), v kontrastu s partnerjem, ki je razvil kontraodvisnost.
Vredno omembe je, da zasvojenost od odnosov poznamo v različnih oblikah, ne samo v partnerstvu, tak primer je lahko:
- odvisnost od romantičnih odnosov, kjer odvisnik izbere kakšno javno osebo ali bivšega partnerja in je obseden z njim, do skrajnosti – lahko pride celo do umora;
- specifičen tip destruktivnih odnosov, kjer zasvojeni ponavlja vedenja, ki mu škodujejo, pogosto je prisotno ljubosumje. Npr. zapletanje v kratka razmerja, kjer veš, da boš zamenjan.
Kaj storiti, da bo bolje?
Poti odvisnikov so dolge in naporne, najtežji pa je vedno prvi korak. Pri tako velikih spremembah je (skoraj) vedno prisotna strokovna pomoč psihoterapevta, ki lahko obravnava tako posameznika kakor partnerja. Pomembno je, da soodvisna oseba začenja raziskovati sebe, kaj si želi, kaj čuti … Pred tem pa mora prebroditi vsa težka čutenja, pred katerimi beži.
V spodnji tabeli ponujamo nekaj smernic, ki bi lahko soodvisno partnerstvo peljale v smeri bolj zdravega odnosa. Vedno pa se lahko obrnete tudi na naše strokovnjake, ki bodo pomagali, da se boste usmerili proti pravemu cilju.
Ko se pojavijo vprašanja o zdravju, lahko skrbi olajša tudi pogovor z zdravnikom na daljavo. Pokličete nas lahko vsak dan v letu. V sklopu zavarovanja Zdravnik 360 vam je na voljo tudi pogovor s psihoterapevtom ali psihiatrom.
Ko se pojavijo vprašanja o zdravju, lahko skrbi olajša tudi pogovor z zdravnikom na daljavo. Pokličete nas lahko od kjerkoli, vsak dan v letu. V sklopu zavarovanja Zdravstveni nasvet, vam je na voljo tudi pogovor s psihoterapevtom ali psihiatrom.
O avtorju: Matej Slavec, mag. ZDŠ, stažist ZDT ima pri delu z ljudmi ima že več kot 10 let izkušenj. Po zaključku zakonskih in družinskih študij je nadaljeval na specializaciji za zakonskega in družinskega terapevta na Frančiškanskem družinskem inštitutu. Povezava do članka.
