“Ko ne veš več, kdo si in kaj je tvoje … Si napiši seznam svojih najljubših stvari in ljudi, ki te imajo radi in ugotovil boš kako bogat si!”
Se lahko izgubimo, tudi po tem, ko smo že mislili, da smo si že začrtali vse poti? Kako, da ne! Bolj, kot svoje življenje poskušamo razporediti v škatlice, bolj ugotavljamo, kako nas lahko te škatlice utesnjujejo. Ali pa, da nam stvari preprosto preveč uhajajo ven, ker so škatlice že preveč načete, strgane.
Vsakokrat, ko se nam zdi, da že nekaj časa živimo življenje, s katerim nismo zadovoljni in ki ga ne vodimo v pravo smer, bi se morali ustaviti. Pogosto slišimo tudi, “da naše življenje ne teče v pravo smer.” Res? Če se prepuščamo misli, da naše življenje usmerja nekdo drug ali nekdo “od zgoraj,” potem se bomo najbrž izrazili tako in tudi vso odgovornost za svoje življenje prepustili nekomu drugemu – “od zgoraj”!
Sprejmite svoje življenje
Če sprejemamo odgovornost za svoje življenje, bomo vedeli, da smo samo mi tisti, ki ga lahko usmerimo in torej tudi preusmerimo, ko reka našega življenja teče po napačni strugi.
Forumi so polni pisem obupanih ljudi, nesrečnih zaradi življenj, ki so si jih sami kreirali in še nadalje v njih živijo. Težko se pomaknejo naprej, težko se odločijo, da bi svoja življenja preusmerili v drug tok s katerim bi zaplavali. Zato raje plavajo v umazanih vodah, s katerimi se počasi, a zagotovo zastrupljajo! Dan za dnem, mesece in leta, nekateri celo desetletja ali pa celo življenje!
Na prvem mestu naše človeške nesreče so po navadi odnosi. Ljudje smo socialna bitja in ob sebi potrebujemo svoje bližnje: najprej starše in sorojence, pa dedke in babice, strice, tete in ne nazadnje prijatelje!
Ko odrastemo, potrebujemo partnerja, moža, ženo, otroke, vnuke … Ves čas smo obdani z nekom, ker si to želimo, razen, če si ne želimo!
Ljudje, s katerimi vam ni za živeti?
Vsakodnevno življenje ob ljudeh, s katerimi smo si nekoč želeli preživeti življenje, zdaj pa so to naenkrat postali ljudje, s katerimi se drug ob drugega spotikamo in s katerimi si ne želimo več živeti, je lahko v najboljšem primeru duhomorno, kot bi jedli postano juho. V najslabšem primeru je lahko celo pravi pekel!
Ne bi bilo prav, da svoje bližnje samo izločimo iz svojega življenja kot lutko, s katero smo se naveličali igrati ali pa jih zamenjamo za drugo lutko, ki jo bomo po možnosti enkrat zaradi njenih “napak” ali naveličanosti, prav tako izločili.
Odnosi so zagotovo zelo kompleksni, in če s človekom, s katerim si delimo življenje, ne rastemo skupaj, potem je potrebno v takšno življenje vnesti nekaj svežine ter poiskati skupne točke. Zagotovo se je to že zgodilo zakoncem, ki so skupaj že vrsto let in desetletij!
Zagotovo je pametno razmisliti, ali je vredno vztrajati v odnosu, iz katerega bode ven katera od težjih patologij, kot so:
- odvisnost od alkohola, drog, iger na srečo, računalnika …,
- močno psihično in (ali) fizično,
- ekonomsko nasilje enega od partnerjev,
- nezdravljena duševna bolezen.
To so najpogostejši vzroki zaradi katerih je lahko naše življenje s partnerjem prav peklensko! A v tem peklu pogosto mnogi vztrajajo leta in leta!
Zakaj torej ne “usekate po mizi” in se odločite obrniti nov list v svojem življenju?
Vsak, ki se je kdaj srečal s katero od zgoraj omenjenih oblik družinske patologije ve, kako težko je spreminjati človeka, ki ima v sebi genske zapise katerih od oblik zasvojenosti, nasilja ali duševne bolezni.
Zakaj izbramo patološki odnos in v njem vztrajamo?
Ni naključje, zakaj smo si izbrali življenje s tem človekom! Ker nam je vzorec obnašanja tega človeka povsem domač in zatorej tudi neustavljivo privlačen! Ker imamo v svoji primarni ali širši družini koga s težavami z zasvojenostjo, ali pa smo bili mi (in naši starši) vzgajani z zelo nasilnimi metodami.
Morda smo morali celo skrbeti za družinskega člana, ki je obolel za duševno boleznijo, ki je ni želel zdraviti? In zakaj, hudirja, bi si želeli življenja z alkoholikom ali nasilnežem ali pa kar oboje: nasilnim alkoholikom, ko dobro vemo iz prve roke, koliko pekla takšno življenje prinaša celi družini!
Zakaj torej “kriče ne pobegnemo” stran od takšnega življenja ali pa bizarnega in čudaškega, včasih pa prav tako nevarnega družinskega življenja, kakršno je lahko življenje z družinskim članom, ki ne želi zdraviti svoje duševne bolezni?
To spoznanje vas bo morda presenetilo, a nasilni in odvisniški vzorci so največji magnet pri izbiri bodočega partnerja! Ali če povem “po domače”: v procesu spoznavanja bodočega partnerja je velika možnost, da bomo neustavljivo privlačnost začutili ob osebi, ki nosi enega od podobnih zapisov družinske patologije, kot mi sami. In pri tem sta daleč največji magnet nasilje in zasvojenost! (A o tem več o mojem drugem članku: Nasilje in odvisnosti moramo razumeti, da jim lahko rečemo ne, ne pa jih sprejeti!).
Kako iz primeža slabega odnosa?
Mnogi, ki živijo z družinskim članom s katero od zgoraj naštetih patologij, ga bodo z vsemi svojimi silami in močmi poskušali napeljati k (pozitivni) spremembi. A na žalost je on trenutno še ne vidi kot pozitivne! Pri tem bodo največkrat potrebovali strokovno pomoč. A kaj, če nekdo strokovno pomoč vztrajno odklanja? Potem je potrebno rešiti sebe!
Imejte se toliko radi, da se ne boste sprijaznili s takšnim življenjem in boste rekli odločni NE, ko bo družinski član od vas zahteval, da ste vi tisti, ki se morate spremeniti ali pa vztrajati z njim v njegovi patologiji!
Vztrajajte, da se bo moral spremeniti on in ne vi! Da mu boste sicer stali ob strani na poti pri tej spremembi, da pa jo odločno zahtevate, sicer boste “spakirali kufre” in odšli (ali pa si bo moral najti streho nad glavo drugje, če gre za vašega otroka)!
Mag. Klementina Sambolić Tomazin
Klementina Sambolić Tomazin je po naravi vedoželjna. Veliko je študirala in si tako nabirala znanja iz različnih strok: pedagoške, socialne in psihoterapevtske. Po izobrazbi je profesorica razrednega pouka, univerzitetna diplomirana socialna delavka in magistra zakonske in družinske terapije.
Delovala je v javnem sektorju in nevladnih organizacijah, predvsem s področja dela z otroci in mladostniki s težavami v odraščanju, z zasvojenimi od prepovedanih drog in alkohola, nasilja v družini, težav v duševnem zdravju, ter postpenala (delo z osebami na prestajanju kazni). Za njo je 10. let prostovoljnega dela. Trenutno dela na eni zmed osnovnih šol s prilagojenim programom v okolici Ljubljane. Vedno znova pa se preko Zavoda Družinska harmonija, katerega ustanoviteljica je bila v letu 2015, rada vrača tudi k svetovanju v stiski in psihoterapiji za posameznike, partnerje in družine.
Svoje znanje skuša širiti tudi s predavanji v splošno izobraževalnih ustanovah. Vabljeni, da jo obiščete. Veseli se srečanja z vami! Več …
