Perfekcionizem se pogosto umešča med pozitivne osebnostne kvalitete, tudi zaradi tega, ker je veliko perfekcionistov zelo uspešnih. Toda perfekcionizem ni lastnost, ki bi jo morali občudovati. Lastnosti, ki so ključne za doseganje uspeha, so talent, natančnost, vestnost, delavnost in usmerjenost k cilju. Perfekcionizem in anksioznost, ki se pri tem pojavlja, kvečjemu slabšata našo uspešnost. Obstaja zmotna predstava, da perfekcionizem pomeni trdo delo, žrtvovanje časa in spanca. Nasprotno, perfekcionizem je želja po tem, da smo popolni. Ne skoraj popolni, ampak zares, stoodstotno popolni.
Strah pred nesprejetostjo in potreba po nadzoru
Perfekcionizem močno zaznamuje strah. Strah pred nepopolnostjo, pred napakami. Perfekcionisti želijo biti sprejeti v družbi in menijo, da so lahko v družbi sprejeti, priznani in cenjeni samo, če so popolni. Ženejo se za uspehom, toda v resnici si najbolj želijo biti sprejeti kot oseba. Potrebujejo nadzor – nad seboj, nad svojimi čustvi in drugimi ljudi … toda kaj v življenju zares lahko nadziramo?
Njihov največji strah sta poraz in zavrnitev. Ta strah je zasidran tako globoko, da ga je težko premagati, saj je ključen element percepcije samega sebe in sveta, v katerem je. Perfekcionizem je obrambna reakcija pred zavrnitvijo in hkrati del naše identitete.
Kdo in kaj ustvari perfekcioniste?
O tem, ali se perfekcionisti rodijo ali ustvarijo, se psihologi strinjajo, da se perfekcionisti zagotovo ustvarijo, toda kdo jih ustvari? Ključni so kritični učitelji, starši ali pa zgolj percepcija, ki jo ima otrok glede svojih staršev in njihovih pričakovanj.
Psiholog Thomas S. Greenspon tako navaja primer deklice, ki je bila že v otroštvu odlična učenka in pianistka, toda namesto pohval je bila neprestano deležna “dobronamerne kritike” s strani staršev. To je v njej pustilo sum, da ni zares dovolj dobra. Začela je živeti za pohvale učiteljev in želela zadovoljiti svoje starše. Pri njih je iskala verbalne in neverbalne signale in prek njih razbrala, kaj so si starši želeli od nje, ali jim je dala, česar so si želeli in ali so bili zadovoljni z njo. Kritika in želja po popolnosti sta zaznamovali njeno življenje ter imeli ključen vpliv na njeno samopodobo in odnose z drugimi.
S preveliko kritiko se otroke uči, da niso dovolj dobri in da si napak ne smejo privoščiti. Poleg kritike so lahko prisotni tudi jeza, iritacija in neodobravanje, ki pa so lahko izraženi tudi subtilno, na primer z obrazno mimiko. Če otrok uspeha, ki se od njega pričakuje ali zahteva, ne doseže, to vpliva na otrokovo dojemanje samega sebe in odnosa, ki ga ima s starši, kasneje pa tudi z drugimi ljudmi. Včasih starši celo odtegnejo odobravanje in naklonjenost otroku, če z njim oziroma njegovim uspehom niso zadovoljni.
Tudi v družinah, kjer ne kritizirajo, temveč samo hvalijo dosežke, se lahko otrokom poraja vprašanje, koliko so zares vredni in sprejeti brez svojih dosežkov.
Otrok mora doživeti poraze
Da otroci ne postanejo perfekcionisti, morajo starši in učitelji poskrbeti, da sta dom in šola psihološko varni okolji, kjer se otroka sprejema, ne glede na vse. Kjer je otrok lahko nepopoln, kjer bo lahko delal napake in doživljal poraze brez dodatne kritike.
Pomembno je, da otroke vzpodbujamo, jim dajemo občutek, da so razumljeni, saj to otroku da občutek sprejetosti. Običajno veliko hitreje izrazimo kritiko kot pa pohvalo, toda pohvale na račun osebnostnih značilnosti, ki so nam pri otroku všeč, so ključne za otrokov razvoj. Otroke je dobro opomniti, da so sprejeti zaradi tega, ker so, ne pa zaradi stvari, ki jih lahko naredijo. Pohvalimo trud, saj bo to otroku dalo energijo in zagon.
Namesto perfekcionistov vzgajajmo osebe z visokimi standardi
Na tak način lahko namesto perfekcionistov vzgojimo osebo z visokimi standardi. Če perfekcionisti delujejo iz strahu pred porazom, neodobravanjem, zavrnitvijo, ima oseba z visokimi standardi zdravo željo po doseganju cilja in uspehov, vendar s ključno razliko: zavedanjem, da stvar ne gredo vedno tako, kot bi si zamislimo. Take osebe sprejmejo, da ne bodo vedno uspešni, toda iz svojih napak se učijo in gredo naprej.
| Ljudje z visokimi standardi | Perfekcionisti |
| – postavijo visoke standarde, ki jih postavijo pred izziv – niso preveč zaskrbljeni glede delanja napak, vidijo jih kot del procesa – se učijo iz porazov, lahko čutijo razočaranje, toda hitro pustijo napake za sabo – tudi oni ne uživajo v kritiki ali neodobravanju, toda ne pustijo, da to močno vpliva nanje – povratno informacijo vidijo kot nekaj, iz česar se lahko učijo | – nikoli niso zares zadovoljni s svojim delom, ki se jim vedno zdi nedokončano, nepopolno, – standardi so nerealno visoki in velika verjetnost je, da so popolnoma nedosegljivi – bojijo se kritike, ki jo težko sprejemajo – vsaka napaka vpliva na njihovo samopodobo, zmanjša samozavest in zaupanje v svoje sposobnosti – so defenzivni in preveč emocionalni, ko naredijo napako – so pogosto anksiozni ali zaskrbljeni, da “niso dovolj” |
Zavedati se moramo, da nas vsaka napaka, vsak padec in spodrsljaj okrepijo. Da se svet zaradi tega ne bo porušil in nas ljudje ne bodo imeli nič manj radi. To nam lahko da nov zagon, da postanemo kreativni in najdemo nove načine za dosego cilja. In da kot starši to védenje prenesemo na svoje otroke.
