Znaki NOM
Predstavljamo znake narcistične osebnostne motnje.
Oseba večinoma govori o sebi in pretirava glede svojih dosežkov ali talentov.
Narcis bo samohvalo spretno vpletel v razne pripovedi in odzive na to, kar rečemo mi. Primer (ki obenem ponazori tudi manipulacijo v pogovoru):
Prijatelj:
Poskušam se odvaditi kaditi. Tri tedne se že mučim. Kako je težko!
Narcis:
Veš, kako je bilo šele meni! Tri dni sem se tresel, kot da bi bil najhujši alkoholik v abstinenčni krizi! Potem pa sem si rekel: Odločil sem se in dovolj sem močen, da to lahko storim brez krize. In od tistega trenutka naprej mi cigareta ni zadišala niti enkrat več. Samo reči si moraš, pa bo!
Narcis torej najprej izrazi, da je sam trpel bolj kot mi, sledi pa prikaz, kako je s svojo močno voljo in trdno osebnostjo to trpljenje zlahka premagal.
Prijatelj:
To si kar naprej govorim. Včasih pomaga, drugič ne.
Narcis:
Ker si moraš res trdno reči, tako kot jaz. Ne smeš kar odnehati in se smiliti sam sebi.
Prijatelj:
Saj se ne. Doslej mi je uspelo zdržati …
Narcis:
Ti si že od nekdaj labilen. Zato si tudi izgubil službo. Ne znaš vztrajati in se boriti.
In na lepem se znajdemo v položaju, ko se moramo braniti zaradi nečesa, kar je po mnenju narcisa naša krivda – čeprav na primer dobro ve, da je podjetje propadlo in so vsi zaposleni izgubili službo – in se je zgodilo morda že pred letom dni.
Oseba pričakuje pohvale in občudovanje.
Metode za doseganje tega so:
a) lažna skromnost (Shujšati moram! – zato da požanje pohvale, da ima že zdaj popolno postavo),
b) dramatiziranje običajnih dogodkov (Skoraj bi ostal brez noge! – nato pa se izkaže, da se je le spotaknil),
c) skrivnostnost (poda le toliko informacij, da pritegne pozornost, potem pa je treba vse »vleči iz njega«, pri čemer si vzame čas, pripoveduje počasi in dodaja vložke o sebi: Ampak mene ne more potegniti vsak, ki ima pet minut časa; Preveč sem že dal skozi, da bi se pustil; Poznam ljudi, v petih minutah jih preberem ipd.),
d) pretiravanje, laganje idr.
Oseba potrebuje pozornost.
Na družabnih dogodkih in srečanjih, na sindikalnem izletu, na družinskem praznovanju, v naključnem lokalu – naj bo kjerkoli, oseba z NOM bo v središču pozornosti. Zabavna bo, duhovita, prijetna, prijazna, razgledana, »seksi« in podobno. Tudi če je pozornost, ki je je deležna oseba z NOM, nemoralna, se ta zlepa ne bo umaknila. Primer: mladenko neprikrito osvaja izrazito starejši ali poročen moški, in čeprav ga kot takega morda celo prezira, se njegovi pozornosti ne bo umaknila.
Oseba je prepričana, da je boljša od drugih, in ima občutek upravičenosti.
Tega verjetno ne bo izrazila neposredno, ampak tako, da sebe oddeli od drugih, ki so slabi, zahrbtni, zavistni, leni, neumni ipd. Karkoli smo doživeli, je narcis doživel boljše, slabše, lažje, težje, zanimivejše, nevarnejše – skratka »bolj« kot mi. To prepričanje izraža tudi tako, da nas nenehno poučuje o vsem, saj vse ve bolje od nas.
Zaradi vsega tega oseba občuti oziroma je prepričana, da je upravičena do več, do boljšega, do tega, da odloča namesto nas ipd. Občutek upravičenosti se lahko kaže tudi skozi narcisovo mnenje, da splošno sprejeta pravila zanj ne veljajo in jih sme kršiti oziroma prilagajati (npr. cestnoprometni predpisi, etične norme, zdravniška navodila).
Oseba ima veliko potrebo po nadzoru in obvladovanju drugih.
Narcis mora z nadzorom (ali vsaj z občutkom, da ima stvari in ljudi pod nadzorom) varovati svojo lažno osebnost. Z občutkom, da je »glavni«, vzdržuje svoje prepričanje o lastni večvrednosti in odriva svoje resnične občutke (šibko samopodobo, občutek ničvrednosti, strah pred zavrnitvijo, sram). Zato ukazuje in manipulira (tudi pod krinko »dobrohotnih nasvetov«).
Oseba mora imeti vedno prav in ne prenese nestrinjanja.
Narcis ima o večini zadev izdelano (običajno precej skrajno) stališče, od katerega ne bo odstopil, tudi če ga soočimo z dokazi o nasprotnem (v tem primeru bo bodisi »podivjal« ali pa spremenil temo). In ne le to – od nas bo zahteval, da se z njim strinjamo. V njegovem svetu je njegovo mnenje univerzalna resnica, ki jo morajo sprejeti vsi, ki v njem gostujejo.
Poenostavljen primer: pogledamo skozi okno in vidimo, da dežuje, ter pomislimo: »Dežuje. Pridelek bo zgnil.« Pri tem samodejno vrednotimo prvo misel kot dejstvo (resnico), drugo pa kot svoje mnenje, ki ga spremljajo skrb, strah, jeza, upanje, da se to vendarle ne bo zgodilo, ipd.
Oseba z NOM bo oboje razumela kot dano dejstvo. Če bo njeni misli (»Pridelek bo zgnil.«) kdo nasprotoval, bo to občutila kot napad nase. Če se bodo spremenile realne okoliščine (nehalo bo deževati), bo popačila dejstvo (npr. rekla bo, da še vedno dežuje ali da bo takoj spet začelo ali da je za pridelek tako in tako že prepozno – ali pa bo zanikala, da bi sploh rekla, da bo pridelek zgnil).
Dokler bomo narcisa gledali skozi isto lečo kot sebe in mu skušali »dokazati, da ne dežuje«, bomo izgubljali energijo in se morda nazadnje celo vdali njegovi različici. Zato je dobro vedeti, da vse to nima nobenega smisla in da s takimi poskusi le škodujemo sami sebi. Če odnosa ne moremo zapustiti, je treba poiskati drugačne rešitve, kot so navidezno strinjanje, preusmeritev pozornosti oziroma pogovora ali – če gre za razmere na delovnem mestu – poročanje (po možnosti podprto z dokazi, kot so SMS-sporočila, e-poštna sporočila ipd.) nadrejenemu.
Oseba ne prenese kritike.
Ta znak je dovolj hitro in lahko opazen. Ne glede na to, kakó kritiko podamo – morda je celo sploh ne izrazimo, temveč jo kot takšno dojema le narcis sam – bo odziv hiter in uničujoč. Kritika je za narcisa smrtno nevarna, saj bi lahko uničila njegovo lažno osebnost, s tem pa ga (po njegovem mnenju) razgalila, osramotila in oblatila. Prav teh namenov nas bo obdolžil. Zelo zanesljiv znak patološke motnje je tudi to, da oseba prepoznava sebe v rečeh, ki z njo nimajo nobene zveze, in nas obdolži, da govorimo o njej.
Oseba je izrazito nagnjena k (naglim) sodbam.
Narcis je sposoben človeka »oceniti« na prvi pogled in svojo sodbo vsiljevati ljudem, ki se s tistim človekom družijo. Če pozorno opazujemo, bomo sčasoma opazili, da so lahko ti »obsojenci« v marsičem podobni narcisu, npr. želijo biti v središču pozornosti, so karizmatični, manipulativni ali obsedeni s svojo zunanjo podobo. Hitre sodbe narcisu služijo tudi kot orodje manipulacije (da mu ni treba sprejeti lastne odgovornosti) in kot izgovor (npr. narcisu nekaj ne uspe le zato, ker je druga oseba »taka in taka«).
Oseba je zavistna in/ali prepričana, da drugi zavidajo njej.
Zavisti ni mogoče prikriti, zato jo zlahka opazimo. Nekdo »nič ne dela«, pa »ima vse«. Ali pa »se prav piše«. Kadar oseba z NOM te občutke projicira na druge, zavisti obdolži njih – bodisi bližnje (prijatelje, sorodnike, partnerja) ali pa kar nasploh vse ljudi, ki jo poznajo.
Oseba ne prepozna/prizna čustev drugih in ni sposobna sočutja/empatije.
Če osebi z NOM pokažemo svoja čustva, bo to bodisi ignorirala ali jih omalovaževala (s puhlicami, ob katerih čutimo, da ji je popolnoma vseeno, npr. Saj ni tako hudo, Kaj moremo, Tako je pač življenje; z degradacijo, npr. Že od nekdaj si preveč občutljiv; s povzdigovanjem sebe, npr. Meni se je zgodilo še vse kaj hujšega, pa sem preživel). Morda nas bo celo verbalno napadla (npr. Nehaj s tem, na živce mi greš, razvajena si), saj je izkazovanje čustev zanjo neznan teritorij in kot tako nevarno. Ni sposobna sočutja, ne zmore se vživeti v drugega, ne pozna empatije.
Oseba izkorišča druge.
Če se nam vztrajno ponavljajo situacije, ko neki osebi priskočimo na pomoč, potem pa nas ta oseba »ne pozna več« – dokler seveda spet ne potrebuje pomoči, obenem pa sami pomoči, ko jo zares potrebujemo, od te osebe ne dobimo, je to že precej zanesljiv znak, da nas oseba izkorišča – žal pa tudi, da smo za izkoriščanje preveč dovzetni. Tu igramo pomembno kompatibilno polovico odnosa: narcis bo namreč izkoristil našo željo ali celo potrebo pomagati drugim, da bi bili sprejeti in ljubljeni, kar pa kaže tudi našo »patologijo«. Sprejetost in ljubljenost se namreč ne kupujeta z uslužnostjo in podrejanjem, in če to počnemo, imamo zagotovo tudi sami veliko težavo.
Odnos osebe z NOM do drugih niha od ljubezni do sovraštva in nazaj.
V skladu z njenim črno-belim dojemanjem sveta smo lahko samo čudoviti (idealizacija) ali pa grozni (razvrednotenje). Ženska se bo na primer ob moškem narcisu počutila kot princeska, sodelavec ob sodelavcu narcisu kot – poleg narcisa – najsposobnejši zaposleni na svetu; ob prvih znakih lastnega jaza, lastnega mnenja in pogleda na svet ter celo ravnanja v tem duhu pa bomo padli v kategorijo sovražnika, izdajalca, nehvaležneža, zahrbtneža, zavistneža itd. Narcisu se zdi tako početje normalno, sprejemljivo, celo znak »ljubezni«, sploh ker ga utemeljuje s tem, da nam želi samo »pomagati«.
Oseba poudarja svojo samozadostnost.
Medtem ko mi svoje znanje črpamo tudi iz zgledov in izkušenj drugih, oseba z NOM deluje samo iz sebe in samo na podlagi svojih znanj, izkušenj in prepričanj (med tujimi pa tistih, ki se ujemajo z njenimi). Rada tudi poudari, da je vse, kar je, kar ima, kar zmore, dosegla sama, da ni imela nikoli nobene pomoči in je tudi ne potrebuje. Bodimo pozorni na človeka, ki nikoli ne izraža hvaležnosti nikomur, ki »zmore vse sam«, ki nam zagotavlja, da »ni čustven«, ki nikoli ne joče, ki pod nobenim pogojem ne odstopa od svojih načel in je na to celo ponosen.
Oseba pripisuje mnenju drugih o sebi in svojemu ugledu (pre)velik pomen.
Narcis nujno potrebuje oboževanje, pozornost, hvalo, in vse to dosega med drugim tudi z negovanjem in graditvijo svoje zunanje podobe – »imidža«. Ta mora biti popoln, pa naj gre za zunanji videz narcisa (in njegove družine, zlasti otrok), njegovo premično in nepremično premoženje ali pečat, ki ga pušča v svojem okolju.
Oseba je prepričana o svoji zaslužnosti in nenadomestljivosti.
Dela, ki ga opravlja, ne bi zmogel opravljati nihče drug (vsaj ne enako dobro). Če gre podjetju, sodelavcem, prijateljem, družinskim članom dobro, je to narcisova zasluga. Ko »njega ne bo več«, bo »šlo vse v franže«. Če se on ne bi toliko trudil in pomagal drugim, bi že zdavnaj propadli ali pa vsaj ne bi bili tako uspešni.
Oseba nikoli ne sprejme odgovornosti za svoja ravnanja in njihove posledice.
Ne glede na to, kako pomembna so ta ravnanja in kako hude njihove posledice, bo oseba z NOM vse skupaj obrnila tako, da se o njeni odgovornosti sploh ne bo razpravljalo (prenos krivde). V skrajnem primeru, ko bo narcisu v interesu, da za vsako ceno obdrži odnos pri življenju, se bo morda opravičil ali navidezno »pokesal«.
Toda to bo počel na način in z izrazi, ki ne pomenijo iskrenega obžalovanja niti uvida:
a) »opravičila« bo zabelil s če ali ampak (Če sem te užalil, se opravičujem; Oprosti, ampak prisiljen sem bil v to);
b) kar takoj jim bo dodal (lažno) obtožbo ali očitek (Jaz sem se ti vsaj opravičil, ti pa se meni nisi še nikoli, čeprav si naredil marsikaj hujšega);
c) odgovornost za svoja ravnanja bo pripisal drugim, večinoma kar nam (Tega nisem rekel/naredil jaz, ampak drugi; Ni se mi težko opravičiti, čeprav si ti začel);
d) svoja ravnanja bo »utemeljil« z »dobrimi nameni« (To sem ti rekel/naredil le zato, ker ti želim dobro; Če te ne bi imel zares rad, ti tega ne bi rekel) itd.
Oseba podpre morebitne druge napadalce.
Oseba z NOM bo podprla našega napadalca. Primer:
Osebi z NOM zaupate, da imate težave s človekom, ki se je pretvarjal, da je vaš prijatelj, v resnici pa vas je obrekoval in vam povzročil kopico stvarnih težav. Narcis bo »krivdo« za nastalo situacijo pripisal vam, vas obdolžil, da ste hudobni, nesramni, ozkogledi, nehvaležni itd. (projekcija), vam povedal, da je tisti človek »storil za vas vse« itd. Skratka, od narcisa ni pričakovati, da bi vas poskušal razumeti. Če pozna vašega napadalca, je precej verjetno, da bo z njim še naprej ohranjal stike, se z njim morda celo »spoprijateljil« in vas skupaj z njim obrekoval ter vam škodoval še kako drugače.
Več lastnosti ko prepoznamo, verjetnejše je, da ima oseba res NOM. Vendar ne gre le za lastnosti, temveč tudi za:
- način, kako se te lastnosti izražajo (npr. nasilno, nepreklicno),
- kako dolgo in redno se pojavljajo (vsak ima lahko kdaj zares slab dan in se odzove »narcistično«; če pa so odzivi redni in jih sčasoma lahko predvidimo, je velika verjetnost, da gre za patološko lastnost),
- kako se (ne) spreminjajo oz. se stopnjujejo (v temelju se pri osebah z NOM ne spreminjajo, vendar pa njihova intenziteta in »vsebina« praviloma naraščata),
- ali so za okolico škodljive (prizadenejo druge) in ali se jih oseba zaveda (kot problematičnih) ali ne. (Povedano preprosteje: če se iskreno in zaskrbljeno sprašujete, ali ste narcis, potem verjetno niste.)
Za diagnozo NOM naj bi posameznik izpolnjeval pet od devetih kriterijev, ki jih najdete tukaj.
Kot laiki seveda ne bomo postavljali diagnoz. Dovolj je, da se o težavi čim bolje poučimo in se nato posvetimo reševanju (iz) situacije, kar pomeni, da se moramo osredotočiti predvsem nase.
Vira:
Andreja Rebernik, Kako prepoznamo narcisa, siol.net.
Bree Bonchay, Narcissists vs. Sociopaths, freefromtoxic.com.
Povzeto po knjigi Loti Palmer: V opoju narcisa
V nadaljevanju pripravljamo članek o težavah pri prepoznavanju NOM in patološkem ujemanju med osebo z NOM in njenim partnerjem soodvisnikom.
O avtorici Loti Palmer
Avtorica je bila dolga desetletja zapletena v odnos z osebo z NOM in kljub raziskovanju ter udeležbi v psihiatričnem in psihoterapevtskem procesu ni prišla do rešitve, dokler se ni korak za korakom sama prikopala do nje (predvsem po zaslugi tujih spletnih strani). Ker sta se ji ob tem razkrila grozljiva prikritost tovrstnih škodljivih odnosov in obenem odsotnost priročnikov v slovenskem jeziku, ki bi žrtvam teh odnosov dolgoročno pomagali, je svoje znanje in izkušnje prelila v knjigo, ki nakaže tudi rešitve in zdrave poti skozi nadaljnje življenje ter opozori na pasti, v katere se v hlastanju po hitrih rešitvah radi ujamemo.
“Rešiti se iz narcisove mreže ni dovolj; treba je izstopiti tudi iz lastne kletke”, pove Loti.
Potrebujete nasvet ali pogovor? Obiščite forum Mejna in narcistična osebnostna motnja – za svojce.
