Zelo verjetno je, da tako stisko doživlja tudi vaš otrok

najstnik v stiski
Foto: Profimedia

“… A sošolke so kljub temu v takih momentih neprizanesljive: norčujejo se iz mene in mi pravijo, naj grem delat samomor. Boli me, da si kdo želi, da bi se ubil. Jaz si ne želim umreti.”

To je le ena od stisk, ki so jih otroci in mladostniki zaupali Unicefu, za projekt Stiske iz omaric, ki razkriva zgodbe o duševnih stiskah otrok in mladostnikov v Sloveniji. Te so simbolično skrili v šolske omarice – tja, kjer otroci in mladostniki velikokrat skrijejo stvari, za katere ne želijo, da bi jih kdo videl.

“V šoli se trudim, da bi imel vse ocene 5. Če kdaj dobim nižjo oceno, se počutim kot totalen luzer. Včasih jokam, včasih od žalosti kar pobegnem iz razreda. Učiteljica me sicer tolaži, da je to normalno, ker imam aspergerjev sindrom. A sošolke so kljub temu v takih momentih neprizanesljive: norčujejo se iz mene in mi pravijo, naj grem delat samomor. Boli me, da si kdo želi, da bi se ubil. Jaz si ne želim umreti.”

Vsak četrti mladostnik v Sloveniji se sooča z duševnimi stiskami

Težko je verjeti, s kako hudimi stiskami se soočajo otroci in mladostniki. Pomembno vprašanje je, kolikokrat te stiske ostanejo skrite pred očmi staršev, šole, odraslih, kolikokrat se otroci s stiskami soočajo sami, brez pomoči.

“… Ko se s kom stepem, potem se me za nekaj časa izogibajo. Imam pa zaradi tega doma težave z mamo, ki mi potem govori, da naj bom samo takšen, kot so vsi ostali, naj bom normalen. Ampak jaz ne razumem, kaj to pomeni, ne razumem, kaj je narobe z mano … Želim si, da bi mi kdo razložil, pokazal, kako naj se obnašam, da me bodo ljudje imeli radi … Da bo mama mislila, da sem normalen in da bom imel kakšnega prijatelja. Vsaj enega. Tako sem osamljen …”

Kako se počutiš?

Namen projekta – odpiranje omaric in razkrivanje stisk –  je ozaveščanje o pomenu duševnega zdravja otrok in mladostnikov ter hkrati spodbuda staršem in drugim odraslim, da prek pogovora z otroki aktivno pripomorejo k lajšanju in odpravljanju duševnih stisk. Včasih je namreč dovolj že kratek in jedrnat: “Povej mi, kako se počutiš?

“Sumim, da so tri starejše punce drugega razreda, da one pišejo moje ime po stenah. Če bi napisale samo ime, bi bilo še vse redu. Ampak zraven pišejo vse mogoče stvari, tudi to, da me bojo ubile … pa ne samo mene, tudi celo mojo družino. Včasih najdem te napise na stolu, včasih na stranišču, v garderobi … povsod so ti napisi. Ne vem, kaj naj naredim. Strah me je, da se mi bo res kaj zgodilo. Zato se izogibam vsem, saj ne vem, kdo dejansko piše te grde stvari, kdo se mi smeje za hrbtom, komu sploh lahko zaupam … Počutim se totalno nemočno. Da bi vsaj vedela, kaj delam narobe, da bi razumela, če sem komu storila kaj žalega … Takoj bi spremenila vse svoje napake, vsem bi se opravičila, samo, da se ta stvar neha. Res ne morem več.”

Med mladimi vse več anksioznosti, depresije, motenj hranjenja in poskusov samomora

Polovica vseh duševnih težav začne že pred 15. letom starosti, 75 odstotkov vseh duševnih motenj pa se razvije do 25. leta.

“Zelo težko se pogovarjam z mojimi vrstniki. Ko hodim po šoli, večinoma gledam v tla, nič kaj dosti ne govorim in v razredu vedno v klopi sedim sam. Ne, ker bi si to želel, ampak ker noben noče sedeti poleg mene. Pravijo mi, da sem čuden in me nenehno zmerjajo z avtistom. Včasih sem sicer imel enega prijatelja, a me je tudi ta zapustil, ker so ga ostali sošolci prepričali, da sem čudak. Ne razumem se, tudi sam sebi se zdim čuden. Sploh ne vem, kako se obnašati. Ne vem, kaj narediti, ko me kdo kaj vpraša. Še ko me učiteljica povleče pred tablo, ne vem, kako naj držim roke in kako naj govorim. Grozno se počutim, ker tega notranjega filinga sploh ne znam razložit nobenmu.”

Med otroki in mladostniki v Sloveniji strokovnjaki zaznavajo vse več anksioznosti, depresije, motenj hranjenja in poskusov samomora. Glavno zdravilo za lajšanje duševnih stisk je pogovor. Žal pa se mladostniki in otroci pogovoru o stiskah izogibajo: iz rezultatov raziskave UNICEF-a Slovenija je namreč razvidno, da težave v večini primerov rešujejo sami. 

“Moj fotr tepe mojo mami. Največkrat, ko sta oba pijana, kar je zadnje čase praktično vsak dan. Ko slišim, da začneta kričati eden na drugega, od obupa zbežim od doma. Ne morem gledati, kako fotr pretepa mamo, kako sta oba pijana, kako kričita eden na drugega … Vem, da ni prav, da pobegnem od doma, ker tako mame ne morem zaščititi pred udarci, a si ne morem pomagati: v trenutku, ko se začne nasilje, me postane tako strah, da vidim edino rešitev v tem, da čimprej izginem iz hiše. Upam, da mi mami ne zameri …”

Naša odgovornost je, da spodbudimo pogovore o duševnih stiskah

Unicef upa, da bodo z iniciativo Stiske iz omaric odrasle in otroke spodbudili k pogovoru o duševnih stiskah. “Kot družba nosimo odgovornost za normalizacijo pogovora o duševnih stiskah in smo potemtakem dober zgled zdajšnjim in prihajajočim generacijam otrok.

Več izpovedi in o projektu lahko preberete na Unicefovi spletni strani. Če potrebujete nasvet ali pomoč, poiščite forum v mapi s temami o družini, medosebnih odnosih, prvi socialni pomoči, duševnemu zdravju, psihologija in psihiatriji – Duševno zdravje in odnosi.

Avtor
Piše

N. K.

Forum

Naši strokovnjaki odgovarjajo na vaša vprašanja

Poleg svetovanja na forumih, na portalu Med.Over.Net nudimo tudi video posvet s strokovnjaki – ePosvet.

Kategorije
Število tem
Zadnja dejavnost
86,076
25.12.2024 ob 14:18
58,847
25.12.2024 ob 17:05
16,310
29.11.2024 ob 20:50
3,412
23.10.2018 ob 17:35
Preberi več

Več novic

New Report

Close