Glavni razlog, ki nas žene k dejanju in uspehu, sta motivacija in samomotivacija. Že od malih nog otroci hrepenijo po novem znanju in učenju. To traja do približne starosti 7 let. Po tem obdobju pa otroci potrebujejo spodbudo, da razvijejo notranjo ambicijo in vseživljenjsko ljubezen do vsega kar počnejo.
Kasneje v odraščanju, ko se prebijajo skozi različna obdobja v življenju, se najpogosteje naučijo, kaj jih motivira in kaj ne. Na vprašanja povezana z razvijanjem otrokove notranje motivacije je v pogovoru na forumu odgovarjala bivša moderatorka foruma Starševstvo in vzgoja, Leonida Mrgole iz Zavoda Vezal, refleksoterapevtka, družinska in partnerska svetovalka ter soavtorica knjige Izštekani najstniki in starši, ki štekajo. Njeni odgovori in nasveti so še kako aktualni.
Vrste motivacije v razvojnih fazah
O notranji motivaciji govorimo, kadar se učimo zaradi notranjih, lastnih interesov. Po takšnem principu se učijo predvsem mlajši otroci, ki jih žene želja po odkrivanju.
Kadar pa se učimo zaradi obljubljene nagrade ali pričakovane kazni, pa govorimo o zunanji motivaciji. Ta tip motivacije začne prevladovati pri starejših otrocih, saj se učijo predvsem zaradi ocen in pričakovanj staršev.
Čeprav oba tipa motivacije vplivata drug na drugega, je notranja motivacija pričakovano bolj učinkovita in trajna. Znanja, pridobljena z notranjo motivacijo, so stabilnejša, v primerjavi z zunanjo motivacijo, kjer se znanje hitreje izgublja.
Leonida Mrgole
Kako šola vpliva na razvoj motivacije
“Kakšno je vaše mnenje glede motivacije; ali jo spodbuja šola, starši ali mora priti iz človeka? Razmišljam predvsem kako je mogoče, da sem imela sama vedno zelo rada šolo, imela sem urejene zvezke in pri učenju sem vedno uporabljala vse knjige, ki sem jih imela na razpolago. Danes gledam moje otroke – zvezki katastrofa, jambranje nad učitelji, kljub temu da imajo internet in dostop do vseh informacij … vedno sprašujejo mene ali moža … kako to, jaz ne razumem, mami pomagaj …
Učiva jih, da si poiščejo informacije, doma imamo ogromno knjig … onadva pa se mi zdi da se nikakor ne znajdeta. Jaz mislim, da je veliko preveč informacij v šoli, ki so nepotrebne in zbijajo motivacijo.”
Vprašanje uporabnika foruma (samomotivacija)
Odgovarja Leonida Mrgole:
“Kdaj smo motivirani? Ko dobimo nagrado? Ko nas nekdo hvali? Če nas kaznujejo? Primerjajo z drugimi? Ponižujejo? Nam grozijo?
Verjetno se zavedate, da je odgovor na vsa ta vprašanja ‘NE’. Ko beremo taka vprašanja, nas stisne v želodcu, pa vendar v trenutkih obupa in v strahotni želji, da bi se otrok premaknil tja kamor mi hočemo, nemočni, kdaj take reči počnemo tudi sami.
Motivacija v resnici prihaja iz smisla. če mi vidimo smisel v nečem, potem bomo to počeli. To je lahko smisel za materialne dobrine, vsa motivacija pa izvira iz odnosov. Večino stvari počnemo , ker nam je mar za druge.
Ko otroku šola ni pomembna mu bomo lahko pomagali samo preko stika. Ko je otrok z nami varno navezan, ko nam zaupa, takrat bo naš vpliv nanj precej večji, kot, če smo z njim v nenehnem boju glede stvari, ki jih NI opravil zadovoljivo. Za nas je to zelo težko, saj je bila večina nas vzgajana s pomočjo načinov, ki so omenjeni v zgornjih vprašanjih. Starši velikokrat ne najdejo načinov, ki bi otroku naložili posledice in se ne bi ukvarjali s kaznovanjem.
‘Kaj naj mu še vzamem?’ je zelo pogosto vprašanje staršev pri najinem svetovanju. Starši otokom poberejo vse, ono pa se uležejo in rečejo: ‘Kar imej, jaz ničesar ne potrebujem.’
Skrivnost motivacije ni v kaznovanju ampak v spodbudi in sodelovanju. V tem, da gledamo kaj otrok JE naredil in ne kaj NI. Verjamem pa, da takrat, ko otrok prinese zelo slab rezultat oz. rezultat, ki je močno pod našim pričakovanjem, težko vidimo kaj JE naredil, kako se je potrudil, kje so njegove močne točke.
Povedano na primeru:
Kako si zadovoljen s trojko pri matematiki?
Otrok, ki se boji našega odziva bo rekel:
Vseeno mi je.
Starši:
Jaz pa vidim, da znaš XXXX in da moraš osvojiti samo še XXXX znanja. Vem, da ti bo to uspelo. In vem, da tudi tebi paše, če dobiš boljšo oceno.
To je en primer za neko situacijo. Ne bo deloval povsod in v vseh situacijah. S tem primerom sem želela pokazati razliko med tem, da pademo ven in med tem, da otroku pustimo njegov dosežek in ne čustvujemo namesto njega.
Sicer pa vsi vemo, da žal receptov ni.
Sva pa ob najini dolgoletni praksi prišla do tega, da ima odziv staršev in drugih odraslih, čudežni vpliv na delovanje in odzivanje otroka.
Kviz – Ugotovite tip otrokove osebnosti: http://quizoom.com
Ali so ocene v šoli lahko motivacija
“Ali mislite, da je slaba ocena tudi dobra motivacija za učenje? S starši se pogovarjamo ali pustiti otroke, da dobijo slabo oceno zaradi slabe pripravljenosti ali mislite da je pomembno da ga prej spodbujamo. Jaz mislim, da bi se moral učiti zase ampak lepo je brati teorijo o notranji motivaciji … drugo pa je realnost …”
Vprašanje uporabnika s foruma (slabaocena)
Odgovarja Leonida Mrgole:
“Slaba ocena je izkušnja za otroka. Izkušnja pa je nekaj, kar si otrok veliko bolj zapomni. O lastništvu izkušnje in o odzivih veliko piševa v najini knjigi Izštekani najstniki in starši, ki štekajo, ki je primerna tudi za mlajše otroke.
Starši moramo spodbujati svoje otroke, ne smemo pa delati namesto njih. In tukaj je zelo tanka meja – med spodbudo in delom namesto njih.
Slaba izkušnja, slaba ocena je otrokov rezultat. Seveda ga nikoli ne pustimo. Je pa pomemben naš odziv. Spodbijamo ga, da sam popravi oceno, da se sam zmeni z učiteljico … tega ne delamo namesto njega. On potrebuje izkušnjo, da za dobro oceno delaš prej, za slabo pa potem.”
Kako razviti notranjo motivacijo
“Moj sin je star 5 let. Zanima me kako pravilno ravnati že sedaj, da bo kasneje imel notranjo motivacijo.”
Vprašanje uporabnika s foruma (VP35)
Odgovarja Leonida Mrgole:
“Nekaj zelo preprostih stvari je: pogovor, spodbujajte radovednost, ko ste z njim, bodite z njim, izklopite mobitel, očesni stik, pravljice, raziskovanje po naravi, delajte skupna hišna opravila, kadar se sam zaigra ga pustite, da se sam igra …
Za otroka je najbolj od vsega pomembno da je v varnem čustvenem in fizičnem stiku. Starši moramo spodbujati svoje otroke, ne smemo pa delati namesto njih. In tukaj je zelo tanka meja – med spodbudo in delom namesto njih.”
Kako sta povezana motivacija in potrpljenje
“Moja hčerka je stara 5 let. Že sedaj opažam, da nima potrpljenja. Katerokoli igro izbere, karkoli se loti, jo mine po parih minutah. Kako naj jo motiviram? Skrbi me kako bo v šoli. Je še prezgodaj za te skrbi glede na njeno starost?”
Vprašanje uporabnice s foruma (TicaTina)
Odgovarja Leonida Mrgole:
“Umaknite igrače, preveč možnosti ima za izbiro. Ko se igra in ko vidite, da postaja neustvarjalna, se za nekaj minut igrajte z njo, da dobi nov motiv. Učite jo fokusa pri vsakdanjih opravilih, vztrajajte s humorjem in pomočjo, da jih dokonča.”
Kaj storiti, ko pade motivacija zaradi neuspeha
“Hčerka je stara je 11 let in pridna učenka. Težava pa je, da je precej stroga sama do sebe…če slučajno dobi slabšo oceno, ji pade motivacija. Nikoli nisem jezna nanjo, saj so v življenju vzponi in padci in tudi vedno se uči, nikoli ne gre nepripravljena. Kako jo naj motiviram v takih trenutkih?”
Vprašanje uporabnice s foruma (Zala)
Odgovarja Leonida Mrgole:
“Verjetno se težko sooča s porazi. Včasih otrokom pomaga kakšna naša zgodba. Kako mi naredimo napako, kako smo jo popravili. Poleg tega pa nismo vsi za vse in našim otrokom, ki stremijo k perfekcionizmu je treba tukaj pomagati, če ne lahko sledijo pretežka razočaranja.
Pogovarjajte se z njo o tem kaj se ji dogaja v mislih, v čustvih… ko ga kaj polomi, vprašajte jo, če misli, da se da to popraviti. Morda ima občutek, da ne bo zmogla, da je pretežko. Tukaj je treba zares malo raziskati, kaj se ji zgodi.
Za otroka je najbolj od vsega pomembno da je v varnem čustvenem in fizičnem stiku.”
So nagrade lahko dobra motivacija?
“Mi imamo pa drugačen primer. Sinu zaradi omejenih financ ne moremo zagotoviti vsega kar si želi (obšolske dejavnosti). Kako ga v tem primeru lahko vseeno podpiramo / motiviramo, da vztraja, čeprav nima najnovejših superg …? Posledično družba naredi svoje in pride včasih žalosten domov.”
Vprašanje uporabnice s foruma (mamasolarja)
Odgovarja Leonida Mrgole:
“Poznam vašo izkušnjo, sama sem bila s 4 otroci v taki zgodbi. Kar je takšnim otrokom najtežje je, da se ob vsem tem soočajo tudi z našo žalostjo, ker jim nečesa ne moremo omogočiti.
Iskrenost in povezanost sta v takih trenutkih najboljše, kar lahko naredite. Vem, da si žalosten in da bi rad imel vse te stvari. Pogovarjate se o tem, povejte mu, da vam ni vseeno. Sicer pa otroci vidijo kaj imajo. Vidijo tudi druge stvari, ki niso merljive z denarjem.
Kar je najbolj pomembno je, da nikoli otrokom ne rečemo, da oni ne bodo mogli biti tako uspešni, da bi si lahko privoščili tudi najnovejše superge.
Slaba ocena je izkušnja za otroka. Izkušnja pa je nekaj, kar si otrok veliko bolj zapomni.”
Uporabnik Igre33:
“Ali imate kakšne praktične nasvete kako pri mlajših otrocih razvijati domišljijo, samodisciplino in motivacijo? Ali obstajajo kakšne igre vlog, naloge?”
Vprašanje uporabnika s foruma (Igre33)
Odgovarja Leonida Mrgole:
“Tako da se odzivamo, zanimamo za njih, jih čimbolj vključimo v vsakdanje življenje, jim ne kupimo vsega kar si želijo, Sem vam hvaležna za vaše vprašanje, seveda obstaja igra vlog (tole je malo šaljivo) Starši igrajo odrasle, otroci pa so lahko otroci. Naloge pa so vse vrste hišnih opravil.
Najbolj zanimivo je to, da se otrok najbolj motivira iz življenja samega, če ga pustimo, da se včasih sooča tudi s kakšnimi težjimi nalogami, tam mora znati uporabljati domišljijo, mora biti vztrajen in seveda, če želi doseči rezultat tudi motiviran.”
Uglašena skrb in rahločutnost v odnosu starš – otrok je ključna za razvoj občutji in odnosov v odraslosti. Na forumu Starševstvo in vzgoja lahko delite svoje vzgojne skrbi in dileme.
