Parentifikacija – proces, pri katerem otrok prevzame vlogo skrbnika za starše – lahko pusti globoke čustvene in psihološke posledice, ki se nadaljujejo v odraslost. Ta oblika otroške travme se kaže tako v težavah pri vzpostavljanju tesnih odnosov kot v težnji k podrejanju potrebam drugih, kar se lahko odrazi v težavah v partnerskih razmerjih.
Odrasli, ki so kot otroci izkusili parentifikacijo, so pogosto razdvojeni med čustveno navezanostjo na starše in ljubeznijo do partnerja. Njihova zmožnost postavljanja meja je oslabljena, saj je vloga negovalca postala njihov način doživljanja varnosti in vrednosti. Zaradi tega se pogosto znajdejo v vlogi čustvenih skrbnikov tudi za partnerja, kar lahko vodi v soodvisne odnose. V teh razmerjih prevzemajo odgovornost za partnerjeve čustvene potrebe, a pri tem zanemarjajo svoje lastne, kar dolgoročno vodi v občutke izčrpanosti, osamljenosti in nezadostnosti. V prejšnjem članku smo pod drobnogled vzeli parentifikacijo, tokrat pa se bomo osredotočili na njen vpliv na romantična razmerja v odrasli dobi.
Psihološki mehanizmi v ozadju odnosa
Čeprav parentificirani posamezniki na zunaj lahko delujejo samozadostni in neodvisni, gre pogosto za obrambni mehanizem, ki prikriva globoko zakoreninjeno psihološko odvisnost. Te osebe so pogosto bolj navezane na starše kot na partnerje, saj jim občutek izpolnjevanja potreb drugih zagotavlja identiteto in vrednost. Takšna odvisnost pogosto izvira iz nepopolnega procesa individuacije, ki ga je parentifikacija prekinila v otroštvu, kar še dodatno poglobi težave pri vzpostavljanju zdravih meja v odnosih v odrasli dobi (Wells & Jones, 1998).
Kako parentifikacija oblikuje romantične odnose
Odrasli, ki so bili kot otroci parentificirani, v romantičnih razmerjih pogosto prevzamejo vlogo tistega, ki skrbi za partnerja, ali pa se težko prepustijo lastnim čustvom in potrebam. Ta vzorec pogosto izvira iz zakoreninjene potrebe po potrditvi in občutka vrednosti, ki ga povezujejo s skrbjo za druge. Njihova samopodoba je pogosto tako prepletena s potrebo po negovanju in podpori drugih, da le težko poskrbijo zase ali izrazijo svoje želje in občutke.
Parentificirani posamezniki v partnerskih odnosih pogosto zapadejo v vlogo skrbnika ali rešitelja. Partnerje čustveno in praktično podpirajo, vendar pri tem pogosto zanemarjajo lastne potrebe. Zaradi tega pogosto nastajajo soodvisni odnosi, kjer partnerjevo zadovoljstvo postane njihov ključni vir samopotrditve. Takšna dinamika pa lahko vodi do občutka čustvene izčrpanosti, saj parentificirani posamezniki večino svojega čustvenega kapitala vložijo v druge.
Odrasli, ki so v otroštvu doživeli parentifikacijo, so pogosto razdvojeni med čustveno navezanostjo na starše in ljubeznijo do partnerja.
V tem procesu je čustvena bližina s partnerjem pogosto otežena, saj jim neustrezno razrešena preteklost zaseda prostor, ki bi ga sicer lahko namenili zdravemu čustvenemu povezovanju. Tako ostajajo ujeti v konfliktu med potrebami drugih in lastnimi neizpolnjenimi čustvenimi hrepenenji, kar vpliva na kakovost in stabilnost njihovih romantičnih odnosov.
Čeprav lahko parentificirani posamezniki na zunaj delujejo izrazito neodvisno, samozadostno in samostojno, so te lastnosti pogosto obrambni mehanizmi, ki prikrivajo globoko zakoreninjeno psihološko odvisnost. V resnici ti posamezniki pogosto ostajajo čustveno navezani na svoje starše, kar se lahko odraža v težavah pri vzpostavljanju čustvene ločitve tudi v odrasli dobi.
V partnerskih odnosih se lahko ta čustvena odvisnost pokaže kot konflikt med ljubeznijo do staršev in ljubeznijo do partnerja.
Parentificirani posamezniki so pogosto bolj čustveno navezani na starše kot na romantičnega partnerja, kar lahko oteži postavljanje zdravih meja. Takšno navezanost lahko razumemo kot rezultat nepopolne individuacije iz otroštva, ki je posledica parentifikacije. Zaradi tega pogosto ostajajo psihološko ujeti v infantilne vzorce in doživljajo svet odraslih kot nekaj, kar jim povzroča tesnobo.
Občutki izgubljenega časa in osamljenosti
Veliko parentificiranih posameznikov izraža obžalovanje izgubljenega časa, ki so ga namenili zadovoljevanju potreb drugih. To občutje izgubljenosti lahko spremljajo globoki občutki osamljenosti, žalosti in obupa, saj se lahko v partnerskih odnosih počutijo nerazumljene ali nevredne čustvene podpore. Zaradi tega občutka praznine pogosto iščejo nadomestno potrjevanje skozi prekomerno skrb za druge.
Spoznanje, da jim je bilo odvzeto otroštvo, je pogosto eno izmed najbolj bolečih, a ključnih trenutkov v procesu zdravljenja in premagovanja travme ter iskanja notranje avtonomije.
Parentifikacija pušča dolgotrajne posledice, ki kljub zunanji neodvisnosti lahko vodijo v globoko psihološko odvisnost in težave pri vzpostavljanju zdravih, vzajemnih odnosov. Občutki osamljenosti, brezciljnosti in žalovanja za izgubljenim otroštvom so stalni spremljevalci teh posameznikov.
Za več informacij o tem, kako parentifikacija vpliva na kasnejše odnose, preberite prispevek Samota in bolečina parentificiranega otroka.
