Kako doseči, da ne bi tako psihično trpeli?

Foto: Profimedia

Če nas življenje premetava in imamo občutek, da doživljamo več slabega kot dobrega, za tem obstajata vzrok in posledičen vzorec, po katerem nehote delujemo. Dobra novica je, da ga lahko prepoznamo in spremenimo.

Dobre in slabe stvari so sestavni del vsakdana. Če nimamo zgrajene dobre psihološke odpornosti, se z neprijetnimi situacijami in dogodki težje spopadamo. V najslabšem primeru življenjski izzivi šibkejše ljudi tudi zlomijo.

Občutki močne frustracije, nemoči in želje, da bi »že bilo konec«, lahko kažejo na to, da nismo dovolj psihično močni in nismo dobro opremljeni za življenjske izzive. Burni odzivi (močna čustva, obup, izmikanje, hudi spori ipd.) na stresne dogodke kažejo, da nismo dobili tistega, kar bi nas dobro pripravilo na izzive.

Telesni psihoterapevti in drugi strokovnjaki razumejo in pojasnjujejo razloge, ki so pripeljali do tega, da se nekateri deli v našem razvoju niso ustrezno odvili. Zato je v času, ko se soočamo z veliko vsakodnevnimi izzivi, pomembno vprašanje, kako zgradimo močno psihološko odpornost in lažje kljubujemo stresu. O tem je na junijski pet-dnevni delavnici »Telo je varno«, predaval Tomislav Senečić, psihoterapevt integrativne telesno usmerjene psihoterapije, EABP, ECP.

Čustvena regresija – buren odziv, s katerim se lahko sooči vsakdo

Vsak se je srečal s situacijo, ki je bila večja od tega, kolikor je lahko prenesel. V trenutku se je počutil majhnega v primerjavi s tem, kar se je dogajalo. Še posebno v zgodnjem otroštvu, ko smo bili v popolnosti odvisni od skrbi odraslih, je bilo takšnih situacij več.

Neprijetne situacije, še posebno če se ponavljajo in nas spravljajo v velik stres, so naše zrcalo in pokazatelj. Povedo veliko več, kot je videti na prvi pogled. Če nam povzročijo zelo močne neprijetne občutke, močne čustvene odzive (strah, jezo, agresijo, žalost), nelagodje in stres, lahko kažejo na to, kaj smo že doživeli v preteklosti. Pogosto se dogaja, da na skoraj identičen način ponavljamo zgodbo, s katero smo se kot otroci težko soočili. (Preberite tudi: Kako izkušnje iz zgodnjega otroštva vplivajo na nastanek strahov).

Večje kot je nelagodje, ki ga v nas sproža dogodek (rečemo tudi triger = sprožilec), toliko bolj intenzivno se nanj odzovemo. Najmočneje se odzovemo na dogodke, ki so za nas bili še posebej boleči. Odziv na situacijo v tem trenutku je, zanimivo precej podoben, kot je bil, ko smo imeli tri, štiri ali pet let.

Kako si pomagati v posebno težkih trenutkih?

Situacije in dogodki iz naše sedanjosti, ki so za nas posebno stresni, v sebi nosijo močne čustvene naboje iz otroštva in situacij, ko jim nismo bili kos. Pri tem pa si lahko tudi učinkovito pomagamo.

Če se na primer zgodi, da nas verbalno napade partner zaradi neopravljenega domačega dela in smo ponavadi na to odreagirali z jezo in napadom nazaj, se lahko – preden odreagiramo – najprej vprašamo, kaj v resnici občutimo. Ko prepoznamo, da je to jeza in že jezno odreagiramo s povratnimi besednimi napadi ali se začnemo braniti, je naše naslednje vprašanje sebi, »koliko sem star/-a v tem trenutku, ko tako odreagiram na partnerja?«. Skoraj vedno zelo hitro dobimo odgovor v obliki misli ali občutka in prepoznamo, da smo v tem trenutku, ko je na nas partner začel vpiti, čustveno regresirali in se v občutenju znašli na mestu petletnika.

V trenutku, ko si postavimo to preprosto vprašanje, nismo več posrkani v dogodek in se lahko z več razumevanja in bolj odraslo odzovemo. V tem trenutku se lahko odmaknemo iz situacije in jo z razdalje pogledamo v vlogi opazovalca.

Opazovalec lahko pogleda, kaj se je v tem dogodku zgodilo in kaj bi v tej čustveni regresiji lahko storili, da bi se počutili bolje. V trenutku, ko prepoznamo lastno potrebo, se dvignemo iz vloge žrtve, ki so jo napadli in izognemo se kolapsu čustvenega sistema, ki se pogosto konča z mislijo, »jaz ne morem več«.

Zakaj se je dobro izogniti burnim odzivom ne glede na naravo dogodka?

Ko doživljamo spore, neprijetne dogodke in neugodne občutke, padamo v območje stresa, ki ni naporen in škodljiv le za naše psihično počutje, pač pa tudi za telo in zdravje na sploh. Več o posledicah stresa lahko preberete v članku o posledicah stresa. Neprijetne dogodke spremlja močen čustven naboj in povečana stopnja (negativne) energije. Energija z vso močjo udari v predel solarnega pleksusa (op. predel želodca) in človeka tak udar lahko zlomi.

Posledice na telesni ravni so težave z želodcem, za katerimi trpi veliko ljudi. Na energetskem nivoju se telo zapre, v predelu pleksusa se ustvari blokada, to pa preprečuje gibanje energije navzgor do srca, zato to področje postane energetsko podhranjeno. Na duhovnem nivoju izgubimo občutek sebe, na nivoju odnosov povezava z drugimi postane otežena, včasih celo nemogoča. Ena od pogostih odzivov je, da se počutimo žrtev in se zato začnemo pritoževati nad tem, kakšni so ljudje (projekcija) in v kakšnih časih živimo.

Kaj lahko storimo, da v prihodnje ne bi padali pod težkimi okoliščinami in dogodki?

Kako se srečujemo z nelagodjem pomembno vpliva na naše življenje. Če imamo močno psihološko odpornost, potem lažje shajamo s stresom in življenje nas ne bo premetavalo. V psihologiji, psihoterapiji in delom na sebi se učimo kako postati bolje uspešni in odzivni na stres.

Naša življenjska naloga je, da stopimo iz cone udobja in zgradimo kapaciteto, da zmoremo živeti z nelagodjem.

Tomislav Senečić

Prva stopnja človekovega razvoja je telesni razvoj. Telesni razvoj se začne pred razvojem čustvenega, duševnega, socialnega, idr. oblik razvoja. V začetku telesnega razvoja so najbolj razviti določeni refleksi in občutek ugodja / neugodja. Motorične sposobnosti, kognitivne in vse druge, se začnejo razvijati šele kasneje.

Zato je pomembno, da telo obravnavamo kot ključni del našega obstoja in se zavedamo, da če pogoji v zgodnjem otroštvu (do treh let starosti) niso bili dobri (podrobneje o vzrokih težavah v razvoju in njihovih posledicah preberite v članku o povezavi telesa in psihe), so posledice naprej nastale na telesnem nivoju in je na telesu ostala tudi posledica. Telesno usmerjena psihoterapija je eden izmed načinov prepoznavanja posledic negativnih izkušenj in travm iz otroštva, ki so ostale ujete v telesu. Pri delu na sebi in osebni rasti se pomemben delež skriva poleg drugih nivojev (čustveni, duhovni, energetski idr.) ravno v delu s telesom.

Ko z gibalnimi in dihalnimi vajami krepimo telo, ga hkrati spoznavamo, skeniramo in na novo gradimo prostor za pozitivno podobo o sebi. Ne smemo pozabiti, da se človekova osebnost razvije na podlagi telesnih občutkov. Zato je v procesu krepitve kapacitet za boljšo psihološko odpornost izjemno pomembno, da aktiviramo telo in tako tudi dvignemo energijo.

Avtor
Piše

Tomislav Senečić, Andreja Verovšek

Zdravje, preventiva, dobri odnosi in ustvarjanje pogojev za lepše življenje so področja, ki jih raziskujem in na njih aktivno delujem od leta 1999. Po osnovni izobrazbi univ. dipl. soc. del., nadaljevala z delom na področju PR in marketinga za družbeno odgovorne projekte (mag. poslovnih znanosti), danes nadaljujem študij telesno usmerjene psihoterapije. Imate komentar na članek? Pišite nam na [email protected].
Forum

Naši strokovnjaki odgovarjajo na vaša vprašanja

Poleg svetovanja na forumih, na portalu Med.Over.Net nudimo tudi video posvet s strokovnjaki – ePosvet.

Kategorije
Število tem
Zadnja dejavnost
809
08.07.2024 ob 16:11
1,059
04.03.2024 ob 11:32
360
23.05.2024 ob 20:50
784
09.07.2024 ob 08:28
1,188
04.01.2023 ob 19:09
Preberi več

Več novic

New Report

Close