Podhranjenost namreč ne pomeni zmanjšanih zalog energije v obliki telesne maščobe, ampak hkrati prizadene tudi vsa funkcionalna tkiva od mišic do notranjih organov. Že razmeroma blaga stopnja podhranjenosti lahko pomembno zmanjša tudi imunski sistem in s tem našo odpornost pred okužbami. Splošno podhranjenost pa običajno spremljajo tudi specifična pomanjkanja različnih vitaminov in mineralov, kar ima lahko za posledico motnje delovanja številnih organskih sistemov. Bolj pravilo kot izjema je, da imajo podhranjeni ljudje tudi osteoporozo in so zato bolj podvrženi zlomom kosti, tudi če te niso izpostavljene hujšim mehanskim poškodbam.
Kljub povedanemu pa v različnih medijih kot lepotni ideal pogosto prikazujejo posameznike, ki bi jih lahko kategorizirali kot podhranjene. Tako prikazovanje je neustrezno in naredi veliko škode, še posebej pri mlajših generacijah, ki se pogosto zgledujejo po medijsko znanih ali izpostavljenih vzornikih.
Kaj je prehranska podpora in kdaj je potrebna?
Če se vrnemo k prvotnemu vprašanju – kaj je prehranska podpora in kdaj je potrebna? Na tem mestu je potrebno poudariti, da je vedno boljša preventive kot kurativa. Po domače, če je mogoče, poskušajmo probleme preprečiti ali pa vsaj reševati takoj, ko se jih zavemo. Če pri otroku opazimo znake slabšega napredovanja na telesni masi ali višini oziroma pri odraslem upad telesne mase ali če je pri posamezniku prehrana s stališča hranil močno okrnjena, razmišljajmo o uvedbi prehranske podpore. Za odkrivanje rizičnih posameznikov se lahko poslužujemo tudi različnih presejalnih metod, ki temeljijo na nekaj preprostih vprašanjih in enostavnih meritvah.
O prehranski podpori pa moramo nujno razmišljati pravočasno tudi pri kroničnih bolnikih in pri bolnikih, ki imajo različne bolezni, ki vplivajo na delovanje prebavil in presnovo ter specifična akutna stanja (na primer hude poškodbe in operativni posegi, infekti s hudim potekom, hude opekline,…).
Prehransko podporo bolnik ali podhranjen posameznik najpogosteje prejme z zaužitjem preko ust. K taki obliki prehranske podpore sodijo na primer prehranska dopolnila, oralni prehranski dodatki (npr. napitki), posebna živila in drugo. Gre za najpogosteje uporabljano obliko prehranske podpore, ki jo lahko uporabimo tako pri slabše prehranjenih ali prehransko selektivnih, sicer zdravih, posameznikih, kot tudi pri večini bolnikov, kjer nimamo omejitev običajne poti hranjenja. Posebna skupina, ki z namenom boljše uspešnosti in počutja pogosto posega po tej obliki prehranske podpore pa so tudi rekreativni in profesionalni športniki, katerih specifične potrebe po posameznih hranilih so pogosto povečane. Količino in sestavo prehranske podpore določi klinični dietetik na podlagi izračuna posameznikovih potreb in vnosa hranil z običajno hrano.
Sondna prehrana
Kadar se srečujemo z bolniki, ki ne morejo ali pa iz varnostnih razlogov (npr. zahajanje hrane v dihala) ne smejo uživati zadostne količine hranil preko ust, se specialist lahko odloči za eno izmed oblik hranjenja po sondi (posebni cevki, ki povezuje zunanjost s prebavili), kar imenujemo tudi enteralno hranjenje. Če je potrebno le kratkotrajno hranjenje po sondi, cevko speljemo v želodec prek ust ali nosu, kadar pa je načrtovano dolgotrajno sondno hranjenje, operativno ali s pomočjo endoskopskega posega vzpostavimo direktno povezavo z želodcem preko kože (t.i. gastrostoma). Čeprav lahko bolnike preko hranilnih sond hranimo z običajno pasirano hrano, se je izkazalo za bistveno boljše, če uporabimo industrijsko pripravljene tekoče pripravke, t.i. enteralne formule, ki so lahko namenjene bolnikom z običajnimi potrebami ali pa prilagojene spremenjenim potrebam oziroma omejitvam, ki jih slednji potrebujejo zaradi bolezni. Takšne formule najboljše zagotavljajo ustrezen vnos energije in vseh makro in mikrohranil tudi skozi dolgo obdobje.
Parenteralna prehrana
V primerih, ko noben izmed naštetih načinov ne zadostuje ali pa obstajajo drugi razlogi, da se specialist, ki bolnika vodi, za enteralno hranjenje ne odloči, obstaja še možnost hranjenja v žilo, tako imenovana parenteralna prehrana. Zanjo se uporabljajo posebni pripravki, ki vsebujejo vsa mikro in makrohranila, pogosto pa jih še prilagodimo posebnim potrebam posameznega bolnika. Parenteralno hranjenje zaradi večjega tveganja za zaplete ni priporočljivo pri bolnikih, ki lahko potrebam po hranilih zadostijo preko ust ali sonde. Tak način hranjenja lahko vidimo najpogosteje pri kritično bolnih ter pri bolnikih, kjer prebavila ne delujejo ustrezno (na primer pri bolnikih, ki imajo po operativnem posegu sindrom kratkega črevesja).
Prehrana pri prekomerno prehranjenih
V današnjem času se veliko pogosteje kot s podhranjenostjo že pri otrocih in mladostnikih še veliko srečujemo s prekomerno prehranjenostjo in debelostjo, ki se običajno še povečuje v kasnejših obdobjih življenja. Verjetno ni potrebno posebej razlagati, da je debelost pomemben dejavnik tveganja za celo vrsto bolezni. Raziskave so pokazale, da že prehrana med nosečnostjo in zlasti v zgodnjem otroškem obdobju vpliva na »programiranje« posameznikove presnove, kar bo pomembno vplivajo na zdravstveno stanje posameznika v vseh življenjskih obdobjih.
Manj znano je, da imajo lahko tudi prekomerno prehranjeni ljudje kljub visokemu vnosu energije zaradi neustrezne sestave prehrane tudi specifična pomanjkanja hranil. Najbolj pogosto je premajhen vnos nekaterih mikrohranil (posameznih vitaminov in mineralov), redkeje pa se srečujemo z beljakovinsko podhranjenostjo, ki ob sočasnem visokem vnosu energije in debelosti predstavlja še dodatno zdravstveno tveganje. Do beljakovinskega primanjkljaja in s tem pospešene izgube mišične mase prihaja še posebno pogosto v primerih, ko se prekomerno prehranjeni posamezniki odločijo za kratkotrajne ali dolgotrajne »shujševalne diete« s hudo restrikcijo vnosa energije in hranil. Poleg tveganja za pomanjkanja hranil, na hitro pomembno zmanjšan vnos energije pogosto vodi v tako imenovani jo-jo učinek, kjer se izgubljena telesna masa kmalu povrne, poraba energije za presnovo pa dodatno zmanjša.
Pri posameznikih, ki želijo izgubiti nekaj odvečne telesne maščobe in kilogramov je bolj priporočljiva prehrana z rahlo znižanim energijskim vnosom in zadostno količino beljakovin ter mikrohranil ob sočasni redni telesni aktivnosti. Ko je zaradi omejitev težko doseči ustrezne vnose slednjih, si posamezniki lahko pomagajo z različnimi prehranskimi dopolnili in produkti, ki proces izgube odvečne telesne mase dodatno podprejo. Izguba telesne mase bo sicer v primeru zmerne omejitve vnosa nekoliko počasnejša, vendar bo posameznik v takem primeru izgubil bistveno večji delež telesne maščobe in minimaliziral izgubo mišične mase, izguba pa bo, ob vzdrževanju ustrezne prehrane in življenjskega sloga trajnejša.
Izključitvene in druge diete
Čeprav se v ljudskem jeziku izraz dieta (kar v angleškem jeziku pomeni prehrana) nekoliko napačno uporablja predvsem za zmanjšan energijski vnos z namenom hujšanja, v strokovnih krogih o dietah govorimo takrat, ko iz zdravstvenih razlogov iz posameznikove prehrane izločimo (redkeje pa dodamo) določene vrste hrane.
Najbolj tipični primeri so izločitvene diete pri različnih alergijah, brezglutenska dieta pri celiakiji, dieta brez laktoze pri laktozni intoleranci in z zmanjšanim vnosom fruktoze pri fruktozni malabsorbciji. Kadar so v nastanek določene bolezenske slike vključeni imunski mehanizmi (alergije, celiakija) morajo biti izključitvene diete zelo stroge in se more bolnik izogibati tudi živilom, ki bi lahko vsebovala sledi snovi, na katero njihov imunski sistem bolezensko odreagira. V nasprotju s tem pa pri neimunskih preobčutljivostih in intolerancah majhne količine »škodljivih« snovi običajno ne predstavljajo težave.
Tudi bolniki z nekaterimi drugimi boleznimi pri katerih ne gre za preobčutljivost na določene sestavine hrane, včasih potrebujejo posebne diete z omejenim ali povečanim vnosom določenih snovi. Pri bolnikih z ledvično odpovedjo, ki še ne potrebujejo dialize, ponavadi omejujemo vnos soli in beljakovin, saj jih bolne ledvice niso zmožne normalno izločati. Pri nekaterih oblikah epilepsijoe, se kot eden izmed načinov zdravljenja uporablja ketogena ali modificirana Atkinsova dieta, ki temeljita na izredno nizkem vnosu ogljikovih hidratov in izredno visokem vnosu maščob. Primerov je še mnogo in na tem mestu ne bomo naštevali vseh. Ker gre za dostikrat izjemno zapletene oblike prehrane, ki hkrati vsebujejo elemente izločitvene diete in prehranske podpore, je ključnega pomena, da jih načrtuje specialno strokovno usposobljen kader, klinični dietetik v povezavi z zdravnikom, ki zdravi takega bolnika.
Kdaj in kje pa lahko o tem izveste več?
O prehranski podpori in o različnih specifičnih dietah boste lahko izvedeli na tridnevnem dogodku Dnevi zdravja v Celju med 17. in 19. novembrom. Predstavila jih bosta priznana slovenska prehranska strokovnjaka, klinična dietetika doc. dr. Evgen Benedik in dr. Anija Orel.
Okvirni program je na voljo TUKAJ.
