Kronični bolniki se pogosto bojujejo z dolgotrajno bolečino, čeprav marsikdaj sploh ne poznajo njenega vzroka. Bolečina je le eden izmed simptomov bolezni, ki izčrpava ne le bolnika, temveč tudi njegove bližnje. Bolnikova ocena intenzivnosti in oris značilnosti bolečine lahko pomagata pri določanju vrste bolečine in njenem zdravljenju. Med vsemi bolečinami je nevropatska najbolj zapletena in zahteva multidisciplinarni pristop k zdravljenju. Za kaj pravzaprav gre?
Nevropatska bolečina lahko traja mesec dni (akutna), tri mesece (subakutna) ali dlje (kronična) in ima različne stopnje intenzivnosti. Najmočneje jo občutimo ob mirovanju, zlasti ponoči, vendar pa vsaka oseba to bolečino drugače opiše. Dolgotrajno prenašanje take bolečine moti bolnikov spanec, ustvarja tesnobo in depresijo, kar vse še okrepi občutek bolečine. Ker povzroča tudi psihične motnje, nevropatska bolečina predstavlja znaten javnozdravstveni problem, ki ga je treba pravočasno prepoznati in ustrezno zdraviti.
Vzroki nevropatske bolečine
Nevropatska bolečina izvira iz živčnega sistema. Ima različne vzroke, glede na lokalizacijo poškodb v živčnem sistemu pa je lahko centralna (če gre za disfunkcijo osrednjega živčnega sistema – to lahko povzroči vsak patološki proces, najpogosteje pa gre za poškodbe kostnega mozga ali hrbtenjače) ali periferna (če gre za disfunkcijo perifernega živčnega sistema zaradi poškodbe, ishemije ali iz neznanih vzrokov). Najpogosteje pa se nevropatska bolečina pojavi zaradi prepleta različnih vzrokov.
Nevropatska bolečina se značilno pojavlja pri diabetični polinevropatiji, postherpetični in trigemnialni nevralgiji, radikularni bolečini, senzorni nevropatiji pri okužbi z virusom HIV, po možganski kapi, poškodbah kostnega mozga in po operacijah. Pogosta je pri osebah, ki trpijo za migreno in multiplo sklerozo, parkinsonovo boleznijo, hematološkimi in rakavimi boleznimi.
V otroški dobi se povezuje z abscesi hrbteničnega mozga, malignimi boleznimi in sevanjem, guillain-barréjevim sindromom, raznimi vnetji in stranskimi učinki zdravil.
Nevropatsko bolečino lahko poleg bolezni povzročijo tudi drugi dejavniki – vitamin B12 (kobalamin), baker in železo. Vitamin B12 je nujen za zaščito molekul DNK in RNK, živčnih in možganskih celic, njegovo pomanjkanje pa dokazano vpliva na nastanek nevropatske bolečine. Raziskave so pokazale, da nevropatsko bolečino sprožita tudi primanjkljaj bakra, ki je ključen za delovanje celotnega organizma, in izpostavljanje prevelikim količinam železa, kar privede do toksičnih poškodb živčnih vlaken.
Je nevropatska bolečina za vse enaka?
Simptomi nevropatske bolečine so različni glede na to, ali gre za centralno ali periferno, in glede na osnovno bolezen. Da jo lahko ustrezno zdravimo, moramo bolniku pomagati, da bo čim natančneje opazoval in opisal značilnosti bolečine, čas pojavljanja in trajanja, mesto najhujše bolečine, širjenje bolečine in dejavnike, ki spremljajo pojav bolečine ali njeno zmanjšanje.
Centralna nevropatska bolečina se lahko razvije v nekaj tednih pa vse do leta dni po nastanku prvotne bolezni. Ob telesnem in čustvenem naporu je običajno močnejša, ko pa se sprostimo, popusti. Poleg občutkov bolečine imajo bolniki pogosto motnje zaznavanja bolečine in temperature.
Periferna nevropatska bolečina je najbolj značilna pri diabetični nevropatiji, ki ima danes znane in dobro prepoznavne simptome. Na stranskih predelih okončin se pojavljajo občutki mraza, otrplosti, mravljinčenja in vročine, najpogosteje ob mirovanju, zlasti ponoči.
V otroštvu nevropatsko bolečino spremljajo izmenjavajoči se občutki vročine, pekočega občutka, mravljinčenja in močnega zbadanja, podobnega vbodu z iglo, kar otroci težko opišejo.
Pri nevropatski bolečini moramo poleg občutkov bolečine upoštevati tudi čustvene in psihosocialne vidike. Čustveno stanje bolnika, njegovo zaupanje, da lahko bolečino nadzoruje, ter njegove izkušnje z bolečino lahko igrajo ključno vlogo pri celotnem zaznavanju bolečine in uspešnem zdravljenju.
Literatura:
Barada, A. 2014. Neuropatska bol. Medicus. 23 (2), 139–143.
Foto: Pixabay
