Prepoznate se v nekaterih simptomih, poleg tega vam to morda govori partner (četudi ne dobesedno, ampak z očitki, kaj vse počnete vi – in zdaj ste ugotovili, da so to, kar vam očita, narcistične poteze), kot soodvisnik pa ste že od mladih nog »programirani«, da krivdo za vse prevzemate nase. Sledi zaključek: Mogoče pa sem narcis res jaz!
Gremo po vrsti.
“Narcističnost” v otroštvu in puberteti
»Narcističnost« je del zdravega razvoja otroka v odraslega. V zgodnjem otroštvu otrok misli, da je središče sveta in da se vse, kar se dogaja, dogaja zaradi njega. Tako to interpretirajo nezreli otroški možgani, stvar pa ima tudi preživitveno funkcijo: marsikaj se v resnici mora vrteti okoli dojenčka in malčka, kar bo sporočal z jokom, negodovanjem in nato prvimi besedami, saj si s tem zagotavlja preživetje (z jokom npr. sporoča: lačen sem, žejen sem, zebe me …).
Obdobje poudarjene egocentričnosti se znova pojavi v puberteti, kjer ima prav tako poseben namen: omogoča, da se otrok čustveno in duševno toliko oddalji od staršev, da bo v odraslosti zmogel živeti sam, da se bo identificiral kot samostojna, suverena oseba, ki se je zmožna sama spopadati z življenjskimi ovirami, težavami in frustracijami pa tudi slediti svojim potrebam, ambicijam in ciljem.
Empatija kot “protistrup” narcizma
Če razvoj poteka vsaj približno tako, kot je prav, spotoma razvijemo tudi sočutje do sebe in drugih ter empatijo – sposobnost vživeti se v občutke drugih. Temu bi lahko rekli »protistrup« narcizma: če premorete sočutje in empatijo, zagotovo niste narcis. Lahko pa imate kakšno narcistično lastnost. To je popolnoma normalno. Mogoče težko prenašate kritiko, četudi je konstruktivna in vljudna. Morda imate močno potrebo po nadzoru. Mogoče ste ujeti v vlogo žrtve in ne prevzemate odgovornosti za svoje mišljenje, ravnanje, čutenje, odzive (menite, da je vse to docela odvisno od zunanjih okoliščin in ljudi). Morda ste zavistni ali nagnjeni k materializmu. Mogoče omalovažujete svoje in/ali občutke drugih. Mogoče imate izbruhe jeze ali besa. Kljub temu pa to ne pomeni, da ste narcis.
Za diagnozo (ki pa jo v resnici lahko postavi samo psihiater ali klinični psiholog) morate imeti vsaj 5 narcističnih lastnosti s stalno frekvenco (torej ne samo tu in tam), katerih dinamika se obenem ves čas stopnjuje (npr. najprej mislite, da vam zavida sestra, nato, da vam zavidajo sosedje, nazadnje pa menite, da vam zavidajo vsi, ki vas poznajo; najprej partnerja obtožite, da si dopisuje z drugo, nato, da si dopisuje z drugimi, nato, da vas vara, nato, da ima z drugimi otroke …). Predvsem pa morate, če naj bi bili zares narcis, biti 1000-odstotno prepričani, da z vami ni nič narobe, da je narobe vse z vsemi drugimi in da ne potrebujete psihološke pomoči.
Kar pomeni, da je, če se iskreno sprašujete, ali ste narcis, že to dokaz, da niste.
Resnični očitki ali projekcija?
Kaj pa partnerjevi očitki? Očita vam točno tiste stvari, ki ste jih našli v seznamu simptomov narcizma. Čeprav, kot rečeno, katero od teh potez v resnici imate, pa zagotovo nimate vseh, ki vam jih partner očita. Nasprotno: gre za njegovo projekcijo, kar pomeni, da vam prilepi prav tiste neprijetne lastnosti, ki jih ima sam. In ker je narcis in ima torej narcistične lastnosti, vam prilepi prav to – narcistične lastnosti. Ker je pri tem zelo prepričljiv ali pa vas ustrahuje in zavaja do mere, ko ne veste več, kaj je res in kaj ne, se lahko zgodi, da začnete verjeti, da ste v resnici taki, kakršne vas vidi on skozi svoj popačeni pogled. Sploh ker ste od ranih nog vajeni prevzemati nase bremena in odgovornosti, ki niso vaši.
Za to, da se zapletemo z narcisom in potem ne moremo stran, da imamo z njim celo otroke in da se ne zmoremo postaviti zase, se osvoboditi, se začutiti in zacveteti, smo programirani v otroštvu, bodisi v družinskem ali drugem okolju (npr. šola, vrstniki). Naučimo se, da smo sami krivi za to, kako se drugi vedejo do nas, da smo odgovorni za potrebe drugih, ne za svoje, in da si lahko ljubezen prislužimo, če smo dovolj pridni, ubogljivi, pokorni in nezahtevni. S tem smo idealen plen za narcisa, ki je trdno prepričan, da so za vse vedno krivi drugi, da so drugi na svetu zato, da služijo njemu in izpolnjujejo njegove potrebe, in ki ljubezen dojema kot trgovino daj – dam.
Narcis nam pritiska točno na tiste rane in vzorce iz otroštva, kjer smo najšibkejši in ki jim lahko damo skupni imenovalec – prepričanje: Nisem dovolj dober/dobra. Za tem prepričanjem se skriva še eno, ki je prav tako toksično kot prvo: Če se bolj potrudim, bom ljubljen/ljubljena. Čeprav so tovrstna prepričanja napačna in škodljiva, pa nam prinašajo tudi določene psihološke koristi (mi jih dojemamo kot koristi, čeprav to v resnici niso), zato se jih močno oklepamo. Recimo: omogočajo nam, da vztrajamo v iluziji, da je oz. bo vse znova v najlepšem redu, če se le malo bolj potrudimo (npr. če nismo »sitni«, če smo vedno razpoloženi za seks, če shujšamo, če prekinemo stike s prijatelji, če sprejmemo, da nas partner vara …), kar nam daje lažen občutek, da je sprememba odnosa na boljše odvisna od nas in je v naši moči.
Tako nam ni treba pogledati resnici v oči in napraviti tistih sprememb, ki bi v resnici privedle do boljšega življenja, saj se takih sprememb bojimo, medtem ko nam je občutek, da smo sami za vse krivi in da moramo biti bolj »pridni«, zelo domač in se nam zato zdi varen. Poleg tega nam taka prepričanja pomagajo ostajati v vlogi žrtve, ki znova prinaša psihološke koristi: ni nam treba začutiti odgovornosti za lastno življenje, ni se nam treba zares spremeniti, povrhu pa lahko iz tega položaja od določenih ljudi dobivamo pozornost in sočutje, kar krvavo potrebujemo, da lahko ob vsem skupaj sploh zdržimo.
Če na vrh vseh teh prepričanj dodamo še tole: Saj najbrž sem tudi jaz narcis, smo svoje znanje o narcizmu zlorabili za še en izgovor, da se nam ni treba spustiti v svoje globine in resno začeti z delom na sebi in s spremembami, ki jih to prinaša.
Resnično sprejemanje odgovornosti
Če pa namesto tega poiščemo pomoč in gremo postopoma skozi proces ozaveščanja, občutenja, predelave, integracije in izpuščanja, se bomo nekje na tej poti realno zavedeli tudi svoje (dejanske) odgovornosti za to, kar se je v odnosu dogajalo, vzrokov, zakaj smo počeli, kar smo, in občutkov, ki so nas v to silili, ter njihovega izvora. Ne bomo se vprašali, ali smo sami narcis, bomo pa ozavestili, da imamo tudi sami nekaj tovrstnih lastnosti, in se jih usmerjeno lotili spreminjati ali omiliti.
