Na svetu živi 70 milijonov ljudi brez varnega prostora, ki mu lahko rečejo DOM. Vzroki migracij so predvsem konflikti in vojne (oboroženi spopadi, politična nestabilnost), podnebne spremembe ter naraščajoča lakota in revščina. Organizatorji opozarjajo, da si vsak človek zasluži, da se počuti DOMA.
Mag. Cveto Uršič, generalni tajnik Slovenske karitas spregovori o tej temi kot poslanstvu Slovenske karitas, ki pomaga vsakemu človeku v stiski:
»V zadnjih letih smo priča povečanemu številu mednarodnih migracij in beguncev. Nekatere so prostovoljne, večinoma pa prisilne. Glavni razlog za prisilne migracije so konflikti in vojne, podnebne spremembe ter naraščajoča lakota in skrajna revščina. Ob pogledu na cilje trajnostnega razvoja prihajamo do osnovnega vprašanja, ki zahteva odgovor na eno osnovnih človekovih potreb – imeti DOM.«
Objav na družbenih medijih na temo, Kaj je DOM? # whatishome je že veliko.
“Zanimivo, kako globoko vprašanje je to. Ob njem se marsikdo zamisli,”
pove Saša Eržen, koordinatorica akcije na Slovenski karitas.
Zbrali smo le nekaj misli objav, med njimi tudi nekaj znanih Slovenk in Slovencev.
Vseh 55 let živim na Jezerskem. Življenje mi je ponudilo mnogo potovanj, zato mi Dom pomeni neprecenljivo dobrino. Zelo dolgo sem že ob besedi našega kraja čutil vso polnost najmočnejših hrepenenj.
Sedaj pa vem, Dom je, kjer vlada popolno zaupanje, kjer v polnosti in sproščeno dajem in prejemam. Dom je toplina in tolažba, je gejzir novih moči in zavetje pred viharji. Kjer Rožnivenec najlepše zveni.
Vsi smo z namenom na tem svetu, zato je prav, da bi lahko sleherni človek s toplino v srcu pisal o svojem Domu. Pridruži se pobudi – #whatishome. Davo Karničar, slovenski alpinist in ekstremni alpski smučar.
“Dom je tam, kjer je tvojim napakam oproščeno in so tvoje šibkosti sprejete.”
Sama ne bi znala lepše in bolj preprosto ubesediti tega. Dodajam le: Dom je in mora biti prostor miru. Vsi, res vsi, si ga zaslužimo! Bernarda Žarn, TV voditeljica
Dom je kot drevo z istimi koreninami in enim deblom. Veje pa smo različne, vsaka zase, ko sonce prijetno sije je vsem lepo, ko pride vihar je vsem težko…vendar, če so korenine trdne in deblo pokončno je tudi domača hiša najboljše zatočišče… za starše, otroke, vnuke, ne glede kje so. Težko pa je človeku, ki mu izruvajo korenine, požagajo deblo ali odlomijo vejo… Jožica Ličen, ravnateljica ŠK Koper
Rojen sem v Siriji, v Damasku, očetu Palestincu in mami Koroški Slovenki. Sirijo smo drug za drugim po maturi zapustili vsi otroci, z najmlajšim pa je prišla tudi mama. Sirijo smo zapustili zaradi pritiska na našega očeta, ker smo bili palestinski begunci v Siriji brez pravic in državljanstva. Vseeno pa moram poudariti, da je bilo moje otroštvo v Siriji zelo bogato in lepo ter se ga vedno z nostalgijo spominjam. Skupaj smo sobivali pripadniki različnih narodnosti in veroizpovedi ter se sprejemali v svoji različnosti. Dom mi pomeni varnost, pripadnost, sprejetost in življenjsko rast.
Želim si, da vsakdo najde svoj kos zemlje, kjer bi se počutil sprejet in da se vsem ljudem omogoča rast na vseh področjih. Vael Hanuna, prevajalec in turistični vodnik
Dom je tam, kjer se čutimo sprejete, tam, kjer brez strahu spregovorimo o svojih težavah, kjer se lahko ob večerih sprostimo, nasmejemo in uživamo v družbi svojih najdražjih.
Včasih, ko smo skrenili s poti, smo polni dvomov in nesrečni, nam prihod domov pomaga, da se znova najdemo in zaživimo.
Dom je velika vrednota, ki jo moramo znati ceniti, jo varovati in se vedno znova zahvaljevati za srečo, da se lahko vračamo v varen pristan našega vsakdana.
Boža Jelarčič, sodelavka Goriške območne Karitas
Kaj je dom? Je tisto mesto, kjer se počutimo varno, ljubljeno, spoštljivo… Je mesto, kamor se lahko zatečemo pred zunanjim svetom, dom je naše zatočišče, kjer te nihče ne more prizadeti. In ko pridemo z dolge poti, ko smo utrujeni od vsakodnevnih problemov, ko smo utrujeni od življenja, je dom mesto kamor se zatečemo. Tam se odpočijemo, se napolnimo s pozitivno energijo, da gremo lahko naprej. Tja, kjer je naš dom vemo, da se lahko vedno vrnemo in da bomo vedno lepo sprejeti….tam so ljudje, ki nas imajo radi in nas ščitijo …. tam so ljudje, ki nas imajo brezmejno radi takšne kot smo, ni se nam potrebno spreminjati, sprejemajo nas z vsemi našimi dobrimi in slabimi lastnostmi …. Vsi mi si zaslužimo imeti svoj dom. Milka Topič Smredel, sodelavka ŽK Pivka
Je dom prostor, mikrolokacija ali dom kot naselje, mesto ali država? Dom kot domači narod? Ali so dom (naši) ljudje, družina in vezi, ki nas povezujejo, spomini, ki jih imamo? Vse to najbrž. Kje se počutim doma pa je povsem drugo vprašanje.
Tam, kjer se lahko popolnoma umirim in samo diham ter sem s tem zadovoljna. Kjer lahko delam, ljubim, se smejim, jokam, govorim, poslušam, sem…in sem sprejeta* točno takšna kot sem, sem dovolj in sem vse. Svoj dom nosim v sebi. Pri tem, da mi gredo floskule tipa »dom je tam, kjer je srce« hudo na jetra, pa je očitno res nekaj na tem.
*biti sprejet: pogosto me klienti vprašajo, kaj pomeni biti sprejet. Pomeni, da nas imajo radi in da dovolimo, da nas imajo drugi radi, da skrbijo za nas, pazijo na nas, nas čuvajo. In kaj pomeni, da sami sebe sprejemamo? Isto to. Sami sebe radi. mag Mirjana Frankovič, psihoterapevtka
… Da se počutim, da sem del skupnosti, da ustvarjam in gradim srčne odnose. To se pravi, da sem lahko DOMA kjer koli…Vsem ljudem, tudi pri nas v Afriki, je potrebno pomagati in ustvariti take pogoje, kjer bi lahko živeli dostojno in miru in si z delom svojih rok zaslužili za preživetje. Da bi orožje nehalo rožljati in bi namesto tega, kar uničuje življenje, zidali na medsebojnih odnosih, je potrebna vzgoja, zidati šole, zdravstvene centre in vse drugo, ki pomaga, da pride človek do stopnje dostojnega življenja. Zidati vodnjake, osvetliti njihovo življenje z elektriko, kar prinaša tudi v oddaljene kraje napredek. Mladi se ne bodo masovno izseljevali v mesta ali pa se tudi izseljevali v tujino, v Ameriko, Evropo in naprej. Ne bo več vojnih vdov in sirot, saj čestokrat ulica postaja njih drugi dom in so”gnezdo” odvisnikov za različne droge, nasilje in kriminal. Cela zemlja je naš skupni Dom. Želeti in upati je treba samo to, da bi se ob vsem napredku, kateremu smo priča, rodili strokovnjaki za vsa ta področja, katerim življenjski pogoji niso bili naklonjeni, pa da bi se postavili na noge in si služili življenje in z delom svojih rok. In da bi bili tudi sami umetniki v tem, da bi razdirali orožje in bili zidarji miru tam, kjer smo. Kajti za vse je svet dovolj bogat, da kruh delil bi z bratom brat.” S. Bogdana Kavčič
»Dom je sprejetost, toplina, spoštovanje, dostojanstvo in pripadnost. Dom je tam kjer je srce. 11 let sem bila v Albaniji in moje srce je še vedno med Albanskimi prijatelji, med čudovitimi ljudmi.« Sestra Slavka Cekuta
Večkrat se vprašam kje in kaj je zame res dom.
Dom je biser za katerega se moraš potruditi da ga najdeš.
Starši so mi dali dom, ki si ga delim z sestrama in bratoma.
Pridejo trenutki ko si želim da bi bil moj dom drugačen, vendar vem da mi je to bilo dano in da ga moram sprejeti, sama pa si lahko ustvarim tudi svoj dom. In sem si ga. Zame so dom ljudje s katerimi potujem, se veselim, jokam, umiram od smeha, hodim na duhovne vaje in osebe ki me poslušajo vsakič ko se pritožujem in obupujem nad lastnim domom.
V svoj dom sprejmem vsakega, ki si želi biti del tega.
Srečna sem, ko vidim da moj dom raste, in z njim tudi jaz. Veronika Marie Brand, prostovoljka na Biserih
Pod besedo dom, si jaz predstavljam.. Zavetje, toplino, domačnost, varnost,.. Ker sem zaradi mojega načina življenja in dela, veliko od doma, je potem še toliko lepše, ko se vrnem domov. To, da imam dom in ljudi, ki jih imam rad, mi pomeni največ. Morda se nam zdi to tako samoumevno, ampak sem z leti dojel, da temu ni tako. Vsak dan se je potrebno truditi in delati na odnosih, z ljudi s katerimi ustvarjaš dom, da je potem ta dom res pravi dom v pravem pomenu besede.
Ne morem si predstavljati kaj pomeni ne imeti dom. Skoraj se mi zdi neverjetno, da v tem času v katerem živimo, nekateri ljudje nimajo doma. Želim si, da bo naš sistem tako dobro postavljen, da bo poskrbel za najšibkejše in vsem dal možnost imeti dom. Gašper Rifelj, glasbenik
Prihajam iz družine z 10 otroki, sem najstarejša in imam se 6 mlajših sester ter 3 mlajše brate.
Včasih sem se sramovala, da sem iz velike družine. Zdelo se mi je, da imajo edinci veliko lepše življenje, živijo v veliki hiši z bazenom in vrtom, njihovi starši si lahko privoščijo počitnice na Maldivih, imajo najnovejše in najlepše obleke in dobijo lahko, karkoli si zaželijo. Mi pa smo se stiskali na 50 kvadratih, hodili naokrog v že nošenih oblačilih, v čevljih, ki so bili moderni 3 sezone nazaj in naše počitnice so bile vikend na slovenski obali ali pa stiskanje v premajhnem apartmaju na Hrvaškem. Nekoč pa mi je prijateljica edinka rekla, da mi zavida to, da imam toliko bratov in sester, ker mi nikoli ni dolgčas. Večkrat me je prosila, da pridem na obisk in s seboj pripeljem še bratce in sestre, da se bomo skupaj igrali. Tega takrat res nisem razumela. Kako mi lahko to zavida, ko pa moraš deliti s sorojenci vse, vse bombone, čokolado moraš razdeliti na enake dele, Monte pa dobijo le najmlajši ? Ampak zdaj, ko gledam na svojo družino, gledam nanjo s ponosom. Celo življenje sem bila deležna opore svojih bratov in sester ter staršev, katerim sem neizmerno hvaležna, da sta sprejela prav vsakega izmed nas, kljub temu da sta vedela, da bo težko. Pa nam zdaj prav nič ne manjka. Res je, da se ne moremo pohvaliti s počitnicami v Egiptu, lahko pa se pohvalimo z dogodivščinami, ki smo jih doživeli, ko smo se gnetli v majhni prikolici v Ankaranu, ko smo skupaj osvajali vrhove Slovenije, ko smo ob deževnih dnevih kartali in ustvarjali …
Dom je zame objem bližnjega, pogovor ob kavi na terasi, vikend v hribih z družino, brezskrbno prepevanje ob kitari s prijatelji in trenutki, ko se iz srca smejim tako dolgo in tako močno, da me bolijo trebušne mišice.
Vse to in še več je zame dom. Hvaležna sem za svoje življenje in ne bi ga spreminjala za nič na svetu. Zala Rus, prostovoljka na Biserih
Dom je tam, kamor se z veseljem vračaš. Dom je tam, kjer občutiš srečo. Dom je tam, kjer je srce. Tanja Hrovat, Gorenjka, ki se je že večkrat selila.
Projekt sofinancirata Evropska unija in Ministrstvo za zunanje zadeve RS
