Debelost je dejavnik tveganja za številne vzroke prezgodnje smrti, ki jih je mogoče preprečiti.
Debelost lahko resno ogrozi človekovo telesno in duševno zdravje. Opredeljena je kot “nenormalno ali prekomerno kopičenje maščob, ki lahko poslabša zdravje” in je znan dejavnik tveganja za bolezni srca, sladkorno bolezen tipa 2 in nekatere vrste raka – vse to so glavni vzroki prezgodnje smrti, ki jo je mogoče preprečiti.
V zadnjih desetletjih tudi v Sloveniji debelost postaja večja težava. Po podatkih združenja zdravnikov družinske medicine je v Sloveniji čezmerno prehranjenih 54,6 odstotka odraslih med 25. in 64. letom, predebelih pa je kar 15 odstotkov vseh ljudi. Vse pogosteje pa se debelost pojavlja tudi pri otrocih in mladostnikih.
Indeks telesne mase je preprosta, a precej sporna meritev, ki je opredeljena kot teža osebe v kilogramih, deljena s kvadratom njene višine v metrih (kg/m2).
Raziskovalci z Baylor College of Medicine so pred kratkim predlagali, da je tveganje za debelost pri ljudeh morda odvisno od okoljskih in genetskih dejavnikov med zgodnjim razvojem, in trdijo, da bi bilo treba debelost obravnavati kot nevro-razvojno bolezen.
Dr. Robert A. Waterland, ki je vodil raziskavo na miših, kjer so preučevali okolijske in prehranske spremembe med nosečnostjo in zgodnjim razvojem, ki naj bi povzročile epigenetske spremembe v predelu možganov, ki je povezan z vnosom hrane, dejavnostjo in presnovo, je za Medical News Today povedal:
“Genetske razlike zagotovo prispevajo k individualnim razlikam v telesni teži, zgodnji vplivi okolja na razvoj mehanizmov za uravnavanje telesne teže (razvojno programiranje) pa imajo lahko na splošno večjo vlogo pri določanju nagnjenosti posameznika k debelosti.”
Delo, objavljeno v reviji Science Advances, z uporabo epigenetike dokazuje, da je debelost povezana s prehrano v določenih fazah razvoja.
Kaj povzroča debelost
Znano je, da številne stvari, kot so slaba prehrana, pomanjkanje telesne vadbe in pomanjkanje kakovostnega spanca, povečujejo tveganje za debelost.
Tudi vrsta in količina zaužite hrane sta neposredno povezani s tveganjem za debelost, saj zaužitje prevelike količine kalorij (in njihova manjša poraba) povzroči presežek kalorij, kar vodi v povečanje telesne mase. Kljub temu javnozdravstveno sporočilo, da je treba manj jesti in več telovaditi, ni zajezilo vala debelosti.
Nekoč je veljalo, da je debelost posledica pomanjkanja volje in samoomejevanja, zdaj pa se je izkazalo, da je biološka narava debelosti veliko bolj zapletena. Prenatalne študije in študije v zgodnjem življenjskem obdobju so pri podganah povezale nedohranjenost z debelostjo.
Vpliv prehrane med zgodnjim razvojem v študijah na ljudeh je pokazal, da je lakota v prvem trimesečju nosečnosti povzročila večjo stopnjo debelosti, lakota v zadnjem trimesečju, in prvih mesecih življenja pa je bila povezana z manjšo stopnjo debelosti.
Splošno sprejeto je, da na telesno težo vpliva tudi genetika. Center za nadzor bolezni iz Združenih držav poroča o več kot 50 različnih genih, ki so povezani z debelostjo. Geni določajo signale, ki jih hormoni prenašajo v možgane, kjer usmerjajo telo k prehranjevanju ali gibanju.
Obsežne študije človeškega genoma so pokazale, da se spremembe v genih, povezanih z indeksom telesne mase, izražajo v razvijajočih se možganih.
Spreminjanje načina branja DNK v telesu
Epigenetika proučuje delovanje genov in znanstvenikom omogoča, da preučijo, kako lahko vedenje in okolje spremenita delovanje genov. Epigenetske spremembe ne spremenijo zaporedja DNK, temveč način, kako telo prebere zaporedje DNK.
V tej študiji so miši, stare od 2 do 4 mesecev, spremljali med nosečnostjo, njihove mladiče pa so preučevali med postnatalnim razvojem.
Raziskovalci so ugotovili, da je postnatalno obdobje pri miših kritično za epigenetske spremembe, povezane z debelostjo in uravnavanjem energijskega ravnovesja, kar po besedah prvega avtorja študije dr. Harryja MacKaya pomeni, da je debelost lahko “posledica neurejenega epigenetskega zorenja”.
Zanimivo je, da so raziskovalci pri primerjavi epigenetskih podatkov s podatki iz študij človeškega genoma ugotovili močno korelacijo med območji človeškega genoma, povezanimi z indeksom telesne mase, in območji epigenetskih sprememb pri miših, kar vodi v domnevo, da je debelost odraslih lahko delno odvisna od epigenetskega razvoja v arkuatnem jedru.
Ukrepi za preprečevanje debelosti
Avtorji predlagajo, da lahko to novo razumevanje ustvari “učinkovite intervencije za preprečevanje debelosti”. Študija ponuja argument, da lahko prenatalni in zgodnji postnatalni razvoj vsaj delno določata tveganje za debelost pri ljudeh.
“Dokazi v zadnjih desetletij kažejo, da je, ko je posameznik debel, izredno težko doseči ‘normalno’ telesno težo. In ko debelim odraslim uspe izgubiti precejšen del telesne mase, jo je zelo težko dolgoročno ohraniti. Upamo, da bo boljše razumevanje razvojnih nevroepigenetskih mehanizmov, na katerih temelji uravnavanje telesne teže, omogočilo učinkovite pristope za preprečevanje debelosti.”
Dr. Robert A. Waterland
Dr. Waterland je na vprašanje, ali bi delo lahko privedlo do novih prehranskih priporočil za nosečnice, odgovoril, da trenutna raziskava, ki je bila opravljena na miših, “ne daje podlage za prehranska priporočila za ljudi. Čeprav še nimamo podatkov, lahko upravičeno domnevamo, da se postnatalno epigenetsko zorenje, ki smo ga popisali v tej raziskavi na miših, pri ljudeh pojavi v poznem fetalnem razvoju”.
“Takšni podatki bi okrepili obstoječa priporočila, da si ženske pred zanositvijo prizadevajo doseči zdravo telesno težo, saj materina debelost med nosečnostjo, ne le povečuje tveganje za zaplete v nosečnosti, kot sta prezgodnji porod in gestacijski diabetes, temveč tudi spodbuja vseživljenjsko pozitivno energijsko ravnovesje pri otroku v razvoju,” je dodal.
Študija ni brez omejitev.
Zaradi narave stalno spreminjajoče se populacije celic med zgodnjim razvojem je interpretacija podatkov zapletena, možno je, da spremembe v populaciji celic med časovnimi točkami vplivajo na rezultate.
Avtorji nameravajo to odpraviti v prihodnjih študijah z več časovnimi točkami in uporabo računalniškega modeliranja.
