Izgorelost je ena izmed bolj zapletenih sodobnih bolezni. Značilno za izgorelost je, da število obolelih narašča, kljub temu pa je sama diagnoza še precej nejasna. S fiziološkim vidikom izgorelosti se ukvarjamo v diagnostičnem laboratoriju Medicare PLUS kjer nas zanima delovanje nadledvične žleze. Na drugi strani pa se s psihološkim vidikom bolezni ukvarjajo na inštitutu za zasvojenosti in travme.
Nekateri imajo izgorelost za modno muho, s čimer nakazujejo, da ne gre za pravo bolezen, temveč oboleli skuša opravičiti depresijo, lenobo, izčrpanost in slabše počutje. Vendar pa nihanje nekaterih hormonov (kortizol, dhea) nakazuje, da gre za bolezen. Tu so nam v pomoč laboratorijski testi.
Točne definicije izgorelosti se v strokovni literaturi precej razlikujejo, tako kot je intenzivnost izgorelosti različna. Ob izrazitih simptomih lahko poteka v hudi obliki, vendar je v primerjavi z drugimi kroničnimi boleznimi nekaj prednosti. Značilnosti so naslednje:
- Izgorelost se razvija postopno.
- Je zelo neprijetna bolezen, vendar ne smrtna.
- Povzroča veliko število simptomov – lahko jih odpravimo.
Simptomi izgorelosti
Simptomi izgorelosti so različni in jih občutimo na različnih ravneh:
Na telesni ravni izgorelost vpliva na:
- Pojav težav s srcem,
- težave s prebavili,
- glavoboli,
- utrujenost,
- bolečine v mišicah in hrbtu.
V glavi izgorelost občutimo kot:
- Motnje koncentracije,
- zmanjšanje motivacije,
- manj ustvarjalnosti,
- slabše prenašanje obremenitev.
Na čustveni ravni pa se izgorelost kaže kot:
- Živčnost,
- pesimizem,
- depresija,
- notranja praznina,
- pomanjkanje volje.
Psihološki vidik izgorelosti in deloholizem
Izgorelost (ang. Burnout) pomeni tako čustveno kot telesno težavo in v vseh pogledih presega običajno utrujenost ter brezvoljnost, ki po navadi izgineta ob ustreznem počitku.
Fenomena izgorelosti nikakor ne gre povezovati le z veliko količino dela. Adrenalna izgorelost ni le delovna izčrpanost, pač pa posledica več dejavnikov. Do takega stanja lahko vodi veliko poti, značilni znaki izgorelosti pa so skrajna izčrpanost, ki ne mine niti po daljšem počitku, nemotiviranost ali celo odpor do dela, ki ga oseba opravlja, razdražljivost, frustriranost in neučinkovitost na delovnem mestu.
Najpogosteje jo res povezujemo z delom, natančneje s kompulzivnim zatekanjem v delo ali deloholizmom. Čeprav deloholizem ustreza merilom nekemične zasvojenosti, ga medicinska oz. psihiatrična stroka prepoznava kot simptom obsesivno-kompulzivne osebnostne motnje. Ne glede na terminologijo izgorelost ni le posledica velike količine dela.
Deloholizem še posebej v našem kulturnem okolju pogosto napačno razumemo kot pozitivno značajsko lastnost, sposobnost, celo vrednoto, ki ne more škodovati. To stališče kaže na nerazumevanje delovanja psiholoških in bioloških mehanizmov ter nevarnih posledic, ki jih prinaša dolgotrajno telesno in čustveno izčrpavanje.
Deloholizem je torej težava, katere posledice se odražajo tako na psihološki kot nevrobiološki ravni. K izgorelosti pripomore več dejavnikov, ki privedejo do psihofizičnega zloma. Nekateri deloholiki lahko postanejo tako izgoreli in posledično depresivni, da ne morejo več iz postelje. Osebnostne lastnosti brez dvoma vplivajo na to, kako oseba vrednosti sebe, vendar na izgorelost lahko vplivajo tudi družbeni dejavniki in družbene norme. Med človekom, ki veliko dela, in deloholikom obstaja velika razlika. Deloholik ni računovodja, ki je konec marca zaradi roka za oddajo davčnih napovedi do vratu zakopan v delo. Mati samohranilka, ki opravlja dve službi, da lahko preživi sebe in otroke, tudi ni deloholičarka. Je pa kljub temu verjetno precej bolj ogrožena za izgorelost, saj sta vsakodnevna negotovost glede finančne stabilnosti in skrb za otroke enako pomembna razloga za stres in posledično izgorelost.
Deloholike v kompulzivno delo ne ženejo zunanji dražljaji, ampak veliko globlji motivi oziroma notranje prisile in prepričanja. Pogosto svojo lastno vrednost enačijo z dosežki in prav zato tako težko prekinejo z delom, ki jim prinaša vsaj kratkotrajno čustveno zadovoljitev. Oseba, ki veliko dela, še ni nujno deloholik. Ko človek začuti, da je utrujen, načrtuje odmor oz. počitek, da se regenerira in nabere moči za nove izzive. Deloholik bo odzive telesa in okolice zanemaril in nadaljeval z delom, dokler se ne bo znašel v težavah. Takrat pogosto tudi počitek ne zagotavlja okrevanja in regeneracije telesa ter duha. Tudi če si vzame počitek in odide na dopust, sta pri izgorelosti prizadeta tako psiha kot telo, ki se v kratkem času ne zmoreta regenerirati do ustrezne stopnje.
Zaradi notranjih prisil in prepričanj, po katerih je oseba nekaj vredna le, če ves čas dela. Pogosto zbolevajo za boleznimi, ki so povezane s stresom: imajo težave s ščitnico, želodcem in črevesjem ali pa izgorijo. V skrajni obliki je zaradi preobremenitve njihov kratkoročni spomin lahko tako prizadet, da bi celo pomislili, da gre za zgodnje simptome alzheimerjeve bolezni.
V procesu izgorevanja nekateri poskušajo stanje izboljšati tudi z drugimi kompulzivnimi vzorci vedenja ali vnosom snovi, kot so alkohol, droge in kofein, pa tudi s pretirano telesno aktivnostjo, kar proces le pospeši in že tako težke okoliščine najpogosteje še poslabša. Zato je sprememba prepričanj in izbira ustreznejšega življenjskega sloga ključnega pomena. Pri spremembah in spreminjanju prepričanj o sebi, svetu in drugih lahko pomembno pripomore tudi pogovor s strokovnjakom.
Mislite, da ste izgoreli? Preverite
Če prepoznate zgoraj naštete simptome, lahko trpite za sindromom izgorelosti. V tem primeru svetujemo, da se posvetujete z zdravnikom. V laboratoriju v ta namen opravljamo analizo kortizola in dhea-ja po testiranju (če to želite) pa vaše laboratorijske izvide pogleda še terapevt.
[ggcte url=”http://diagnosticni-laboratorij.si/preiskave/hormonski-testi-iz-sline/kortizol-in-dhea/”]Preveri izgorelost >>[/ggcte]
Avtorja:
Aleš Koščak, Diagnostični laboratorij Medicare PLUS
Peter Topič, Inštitut za zasvojenosti in travme