Za odhod ni kriva plača: Zdravnik pojasnjuje resnične razloge za odpoved

V. L., 13. april 2024
Aktualno

Nejc Halas je star 37 let in je družinski zdravnik, 29. februarja letos je dal odpoved. V Zdravstvenem domu Gornja Radgona je kot specialist družinske medicine delal skoraj šest let.

Pred svojim odhodom je stavkal, soglasje za delo preko zakonsko določenih nadur je umaknil že pred začetkom stavke, konec lanskega leta. Od takrat je tedensko delal 40 ur rednega in osem ur nadurnega dela, pred tem je vsak mesec delal po 48 nadur. “Razlog za odpoved ni bila prenizka plača, saj je bila ta z vsemi prekomernimi nadurami dobra,” nam je povedal. 

Kako je potekal vaš delavnik pred stavko in preden ste umaknili soglasje za nadurno delo?

Kot družinski zdravnik bi moral biti predvidoma pet dni v ambulanti. Pravim predvidoma, ker sem poleg tega vzporedno dežural in bil tudi urgentni zdravnik. Dežurstvo pomeni, da delaš v dežurni ambulanti ponoči in čez vikende, delo na urgenci pa pomeni, da si zadolžen za urgentne primere in hodiš na teren z reševalnim vozilom. Za urgentne primere sem bil zadolžen enkrat na teden, med tednom. V dežurstvu sem delal med vikendom in ponoči, ko sem bil hkrati tudi urgentni zdravnik in sem hodil na teren. Delal sem torej na več deloviščih in tako je v večini zdravstvenih domov. Večji zdravstveni domovi imajo urgentne zdravnike, ki prevzamejo ta del, v našem zdravstvenem domu jih nimamo. Zdaj pa si predstavljajte, da gre nekdo na bolniško, na dopust, kar pomeni, da si lahko dvakrat na teden na urgenci. Problem je, da nas je premalo, zato nadure.

Kaj to pomeni v praksi, koliko nadur ste nabrali?

Okoli 48 ur na mesec, včasih tudi več.

Koliko zdravnikov je v vašem zdravstvenem domu, je poleg vas odšel še kdo?

V našem zdravstvenem domu na področju družinske medicine dela pet mlajših specialistov in dve specializantki. Trenutno sta dve od petih specialistov družinske medicine na porodniškem dopustu, junija pa na kroženje odhaja ena od specializantk. Pred kratkim je že odšla ena kolegica in zdaj dela v sosednji Avstriji. Imamo še tri starejše zdravnike, načeloma ne delajo dežurstev in urgence, od teh se bosta dva v bližnji prihodnosti najbrž upokojila. Na koncu torej ostanemo trije mlajši specialisti družinske medicine, ki pokrijemo glavnino dežurstev in urgenco. Delo v ambulanti nas seveda počaka. Če pogledava dolgoročno, to pomeni veliko težavo.

Koliko opredeljenih bolnikov ste imeli?

Okoli 1300.

Zakonsko je določenih 1895, torej ste jih imeli manj?

Ta normativ ni število pacientov, ampak glavarinski količnik. Pacienti imajo različne potrebe in glavarinski količnik ne predstavlja števila pacientov, ki so opredeljeni pri posameznem zdravniku. Starejši pacienti na primer predstavljajo več glavarinskih količnikov, saj je njegova obravnava pogostejša in zahtevnejša. Normativ določa 1895 glavarinskih količnikov na zdravnika, moj pa je okoli 2300. Torej več od predpisanega in ne manj. 

Koliko časa ste bili družinski zdravnik, specialist?

Leta 2013 sem končal fakulteto, sledila so štiri leta specializacije. V Zdravstvenem domu Gornja Radgona sem se zaposlil  pred petimi leti.

In zdaj ste obupali? Kako težka je bila odločitev zapustiti zdravstveni dom?

Dva meseca sem slabo spal, tehtal svojo odločitev. Na koncu sem ugotovil, da si cenjen le toliko, kolikor lahko prispevaš k vzdrževanju sistema, ki temelji na nerazumnih nadurah. En zdravnik odide, drugi pride, delamo pa še vedno nenormalno veliko. Enostavno nisem videl svetle točke, zato sem se odločil, da grem. 48 nadur na mesec sem še nekako zmogel opraviti, čeprav je bilo zelo obremenjujoče. Za mene je to enostavno preveč. Nekateri moji kolegi delajo celo do 80 nadur na mesec in potem se vprašaš, kaj za vraga gre narobe. To ni normalno, nekaj ne štima. To je glavni razlog, da sem zapustil to službo.

Se strinjam, to je drastična odločitev. Imel sem varno službo za nedoločen čas, imam družino, kredite. Vendar gledam dolgoročno. Po eni strani bom moral delati še trideset let, na drugi je ta negotovost, kaj bo, ko bomo nas bo v naslednjih mesecih še manj. To pomeni samo še več nadur, kar pa je nemogoče zdržati. Zdaj mi je nekoliko težko le zato, ker bom zapustil ambulanto, svoje paciente, ki jih kot družinski zdravnik zelo dobro spoznaš.

Kam boste odšli?
Ne vem še. Možnosti je več, zavedam pa se, da kamorkoli bom šel, bo zame bolje.

Kako so v vašem zdravstvenem domu sprejeli to vašo odpoved?

Seveda bo velik problem, dejstvo je, da je zdravnikov za vsa delovišča premalo. Meni je pač enostavno presedlo, čeprav imam rad urgenco, rad imam družinsko medicino. Vendar ne gre, najti bi bilo treba kompromis, ne moreš imeti polne ambulante, pa še potem en ali dva dneva na teden delati na urgenci. Tako, kot je zdaj, enostavno ne gre več naprej. Dolgoročno takšen sistem ne bo vzdržal. Sicer je bila moja odpoved ves čas v zraku. Je pa res, da je večina ljudi ob tem tiho. Svoje skrbi zadržijo zase, zato nekega jeznega odziva ni bilo. Seveda so zaskrbljeni, saj to pomeni dodaten pritisk na njih. Kljub temu bo šel ta sistem naprej, dokler se ne bo zlomil.

Imate občutek, da ste izgoreli?

Ne, sploh ne. Ne odhajam zaradi tega, čeprav si ne znam predstavljati, kako bi bilo, ko bodo nastopili dopusti. Se bo pokrilo samo urgenco? Kdo pa bo ljudem predpisoval zdravila? Če te ni v ambulanti, ker moraš na teren, je treba vse to nadoknaditi. Dobiš vse te paciente, ki v času, ko bil na urgenci, niso prišli na vrsto. Trenutno je precej napeto, čeprav ljudje tega mogoče ne vidijo. Trudimo se naročati tako, da vsak čimprej pride na vrsto. Je pa res, zjutraj je vedno gneča. Poleg tega imamo še veliko dela z administracijo. Ne morete si predstavljati in ni normalno, s kakšnim tempom delamo. Elektronska pošta, telefonski klici, enostavno ne gre več. Fizično sem na dan, ko nisem bil vzporedno na urgenci, obravnaval od 20 do 25 pacientov, vendar morate vedeti, da je tukaj še veliko stikov po telefonu, kar je pomenilo od 50 do 80 obravnav na dan, občasno tudi 90. Če bi odšteli vso to administracijo, bi lahko opravili bistveno več fizičnih pregledov. Zdaj pa poglejte, če si en dan na urgenci, včasih tudi dva dni v tednu, moraš vso do administracijo rešiti v preostalih treh dneh. Delo se nakopiči.

Ste član Fidesa?

Da, vendar nisem aktiven. Plačujem samo članarino.

To pomeni, da ste tudi umaknili soglasje za nadurno delo?

Soglasje za nadurno delo sem umaknil že pred stavko, s 1. decembrom lani. S tem sem želel opozoriti na kadrovsko situacijo, na to, kar se bo po moje zgodilo v prihodnosti. Dejstvo je, da se v zdravstvu teh zadev ne rešuje. Imamo kader, ki bo, ne glede na vse pretrese, delal v takih pogojih še naprej. To pomeni, da če nekdo odide drugam, bo tisti, ki ostane, moral delati nadure. Rekel sem, da tako ne gre naprej, začeti se je treba pogovarjati, nekje mora biti meja. Drvimo v situacijo, ko ljudem omejujemo ambulante. Želim si, da se o tem začnemo pogovarjati, da ne bo vse samoumevno.

Zato ste se torej odločili javno spregovoriti o tem?

Ja, tudi zato, ker nisem edini, ki se sooča s temi težavami. Nekateri celo izgorijo, sam na srečo še nisem prišel tako daleč. Ne rečem, da nekomu ne paše, da dela toliko nadur, to gre verjetno lažje, ko si mlajši. Potem pa začneš gledati dolgoročno, imaš družino, ki se mora marsičemu odpovedati in nenazadnje, pred seboj imam še 30 let delovne dobe. Ob tem se vprašaš, kako za vraga mi bo uspelo, bom ob takšnem nenormalnem delavniku zmogel vse to? Poleg tega je treba vedeti, da bo pacientov vse več. Naša družba se stara, če prav vem, bo leta 2030 kar 25 odstotkov naših prebivalcev starih nad 65. let. Ti ljudje v ambulanto ne prihajajo samo z eno težavo, ki se jo da hitro rešiti. Tak pacient zahteva več, na primer starejši človek porabi kar nekaj minut, da se sleče. Zdravniki nismo tekoči trak, procesov ne moremo optimizirati. Nekdo na primer potrebuje pol ure obravnave in potem lahko samo
upaš, da boš za naslednjega potreboval samo dve minuti.

Kar nekaj zdravnikov vas je umaknilo soglasje za nadurno delo, kar pomeni več dela za tiste, ki tega niso storili in na primer niso člani Fidesa. Se vam zdi to pošteno do njih? Bila so pričevanja o pritiskih češ, če ne stavkate, boste delali več. Kaj menite o tem?

Ne vem kaj dosti o tem. Sicer pa, vsak delavec ima pravico do 40-urnega delavnika. O tem ni kaj za polemizirati. Če jaz rečem ne, danes je konec, je to treba upoštevati. Seveda pa v našem sistemu obstajajo takšni, ki so pripravljeni delati več. O razlogih za to ne morem govoriti, ti so verjetno različni. Kar se mene tiče, moj umik soglasja ni bil del stavke. 40-urni delavnik je moja osnovna
pravica. Na žalost pa naš sistem od nekdaj funkcionira na nadurah. Dajmo se za začetek o tem pogovarjati, ne pa o tem, ali je prav, da nekdo dela v okviru zakona. Osemurni delavnik je naša pravica, s stavko ali brez.

Koliko ste delali v času stavke?

V času stavke sem tedensko delal 40 ur rednega in osem ur nadurnega dela, v skladu z evropsko direktivo, slovensko zakonodajo in ugotovitvami ustavnega sodišča. Pred tem sem skoraj vsak mesec delal po 48 nadur. V času stavke sem delal striktno osem ur, ob pokrivanju urgence je to pomenilo, da me dva dni na teden ni bilo v ambulanti.

Če sem prav razumela, denar ni razlog za vašo odpoved. Kolikšna je bila vaša plača?

Lahko vam povem neto znesek, z vsemi dodatki in če še prištejem 48 nadur, sem na koncu zaslužil okoli 3600 neto 3800 evrov na mesec. To je torej z vsemi dodatki, kamor je treba prišteti dejstvo, da sem presegel količnik opredeljenih pacientov, da delamo izmensko delo in tako naprej. Brez nadur bi bila moja neto plača okoli 3000 evrov. Pozablja se, da zdravniki nosimo veliko odgovornost za vsakega od pacientov. Zaradi preobremenjenosti se po končanem delu sprašuješ, ali nisi zaradi premalo časa kaj spregledal in ali bi kaj lahko naredil drugače, morebitna napaka pa lahko ima nepopravljive posledice.

Stavka gor ali dol, zdravnikov ne bo več. To je dejstvo in to samo v naši državi. Nisem še slišala, da bi kdo v Fidesu predlagal kakšno rešitev. Kje jo vidite vi?

Težko boste to slišali, saj so zadeve zelo kompleksne. Namen te stavke ni izsiljevanje za višje plače, ampak opozoriti, da je slovensko zdravstvo na robu prepada. Samo zaradi nadurnega dela na etični pogon vseh zaposlenih v zdravstvu javno zdravstvo sploh deluje, kar je in bo še pokazal umik soglasij. Res pa je, da je poleg normalizacije delovnih pogojev pomemben tudi denar, saj moramo, v takšnem stanju kot ga imamo, v javnem zdravstvu z nečim zadržali zaposlene in spodbudili nove, da se nam pridružijo. Delovne razmere bodo težko kmalu boljše, saj je vedno manj zdravnikov. Tretja opcija, ki obstaja in je verjetno nihče ne želi
slišati, pa je krčenje zdravstvenega sistema. Če imaš deset dežurnih mest, kadra pa samo za pet, je rešitev racionalizacija. Manjši kraji potem ne bi mogli imeti več zdravnika.

Takšno racionalizacijo bodo seveda najbolj občutili pacienti.

Ampak je treba operirati tudi s podatki; koliko imamo urgenc, koliko imamo za to ljudi, kaj želimo…

70 odstotkov prebivalstva te stavke ne podpira, kažejo ankete. Kako se počutite ob tem?

Kako drugače naj opozorimo na nevzdržne razmere? Eni so to storili tako, da so odšli v tujino, na primer pri nas v bližnjo Avstrijo, ki je pol kilometra stran. Delajo bistveno manj, imajo boljše delovne pogoje. V Avstriji morajo zdravniki obvezno delati 40 ur na teden. Imajo tudi možnost, to je pravico, da delajo dodatnih osem ur na teden, če se s tem strinjajo. To pomeni skupaj 48 ur. Več od tega po zakonu ne smejo delati. A vendar ni slišati, da bi Avstrija zaradi omejitve dela zdravnikov na 48 ur imela daljše čakalne dobe.
Res je, da imajo višji standard, zato bolje zaslužijo. Vendar imajo dvakrat več zdravnikov od nas. Pri nas pa se nekateri zgražajo zaradi prevelikih plač zdravnikov. Seveda ob 50 nadurah dobiš več, namesto tega bi lahko pridobili novega zdravnika, ne pa da nam bežijo stran. Zdravnika boš dobil, če mu boš zagotovil primerno delovno mesto in primerno plačilo.

Tudi vi razmišljate, da bi odšli v Avstrijo, ki je od tukaj, kjer ste doma, oddaljena le nekaj kilometrov?

Ne zanima me toliko, nenazadnje si želim pomagati svojim ljudem. Poleg tega je tukaj še jezikovna ovira, v primarnem zdravstvu brez ustreznega znanja jezika enostavno ne gre. Tukaj gre po mojem mnenju za prevelike kulturne in socialne razlike, a veliko kolegov se odloča za odhod v tujino in so zadovoljni.

Pravite, da zdravniki odhajajo v tujino. Ob tem pa nihče ne pomisli, da je študij medicine za državo zelo drag. Študij, specializacij in potem gredo ti zdravniki v tujino. Kaj menite o teh očitkih?

Nič ne bi imel proti, če bi bil študij medicine plačljiv, da bi si vsak plačal študij sam, vzel kredit. Vendar bi morala biti v tem primeru plača bistveno višja. Sicer je že zdaj tako, da moraš, skupaj s specializacijo vsaj deset let delati v javnem sistemu. Jaz sem ta del že
izpolnil.

Če se bomo tako pogovarjali, potem ne vem, kako bo to šlo naprej. Naj bo šolanje plačljivo za vse? Mislim, da si ne želimo takšnega sistema. Seveda gredo ljudje v tujino, tukaj v Prekmurju dela čez mejo več tisoč ljudi, za celotno Slovenijo je takšnih okoli 40 tisoč.
Vprašati se moramo, zakaj je tako? Očitno se jim izplača voziti tudi po uro in pol na delovno mesto, da o boljših delovnih razmerah sploh ne govorimo.

Poglejva zdaj še stavko, kakršnakoli je že, zdravniška stavka še kako ogroža naš zdravstveni sistem, in nenazadnje, na koncu to najbolj čutimo bolniki. Kako se počutite ob tem?

Ta trditev je pregroba. Čakalne dobe so bile predolge že prej. So za to krivi zdravniki? Mislim, da ne. Da zdravniki ogrožamo zdravstveni sistem? Mislim, da ne. Problem je, da nas je bistveno premalo in vedno manj nas bo. V času stavke sem prav tako hodil v službo, v tem času sem se posvečal pacientom. Sem s tem koga ogrožal? Tako kot vsi ostali poklici, imamo tudi mi pravico, da opozorimo na nevzdržne razmere. A je kdo pomislil, da smo ogroženi mogoče mi zdravniki, zaradi vseh teh nadur? Vse to vpliva tako na naše fizično, kot na mentalno zdravje. Tudi zdravniki smo nenazadnje ljudje.

Kaj pa ta očitek, da vam gre v prvi vrsti za zvišanje plač?

Glede na to, da sem sam umaknil soglasje za nadurno delo, to pri meni verjetno ne drži. Ne gre mi za denar. Vsak ima rad lepo plačo, ko pa na koncu vidiš, koliko je se je treba za to žrtvovati, da imaš manj prostega časa, da je ogroženo tvoje zdravje, potem se vprašaš, kako dolgo še.

Kako na splošno gledate na vso to dogajanje okoli zdravniške stavke?

Odnos vlade do Fidesa me je prizadel. V javnosti se kaže, kot da smo zdravniki državni sovražniki in lenuhi številka ena. Da hodimo v službo samo za denar. Vse ostalo je spregledano. Nisem si mislil, da bo šlo tako daleč. Ne vem zakaj je sploh do tega prišlo? Kako
si lahko nekdo privošči takšne izjave? Prej ste me vprašali, če se mi zdi pošteno, da morajo tisti, ki ne stavkajo in niso umaknili soglasja, zdaj delati več. Ja, vendar imajo zaradi tega tudi višjo plačo. Sicer rešujejo sistem, ki je tako zavožen, da v bistvu deluje samo še na nadurah. Sicer nihče od njih ni primoran delati več. Vsak ima pravico delati po zakonsko določenem delavniku in to je 40 ur na teden plus osem nadur in nihče jih ne more prisiliti, da delajo več. Nihče ni primoran delati 100 nadur na mesec. Delaš toliko, kot se sam odločiš, koliko želiš, vendar se je ob tem treba zavedati, da vsaka dodatna ura podaljšuje agonijo našega zdravstvenega sistema. Vso nadurno delo, ki ga v zdravstvu opravimo zdravniki in ostalo zdravstveno osebje, je torej posledica pomanjkanja kadra. Brez nadurnega dela, bi pacienti na obravnave čakali še bistveno dlje. Za nadurno delo se zdravniki tako niso odločili zaradi višjih plač, ampak zaradi odgovornosti do pacientov in javnega zdravstva. To ne velja le za zdravnike, ampak za vso zdravstveno osebje. Ampak v nekem trenutku tudi to ne bo več delovalo.

Avtor
Piše

V. L.

Forum

Naši strokovnjaki odgovarjajo na vaša vprašanja

Poleg svetovanja na forumih, na portalu Med.Over.Net nudimo tudi video posvet s strokovnjaki – ePosvet.

Kategorije
Število tem
Zadnja dejavnost
3,662
23.05.2024 ob 09:38
3,904
22.05.2024 ob 09:22
33,797
01.05.2024 ob 21:21
1,235
06.05.2024 ob 09:44
568
14.05.2024 ob 20:52
Preberi več

Več novic

New Report

Close