Sečni mehur in sečna cev sta locirana znotraj trebušne votline. Pri kašljanju in obremenitvah se povišani pritisk enakomerno prenaša na zunanje stene mehurja in sečne cevi. Pri ženskah, ki so večkrat rodile, ali je bil porod težek, prihaja do spuščanja mehurja ter zvišanje pritiska v mehurju, ne pa tudi na ventilni mehanizem. Na ta način je pritisk v mehurju pri kašljanju in obremenitvah večji kot v ventilnem mehanizmu, zato prihaja do nekontroliranega uhajanja urina.
Tretji tip inkontinence je posledica sprememb na steni mehurja, kar povzroča njegovo preveliko nadraženost, zaradi česar se pojavi nujna potreba po uriniranju. Urgenca ali urgentna inkontinenca je motnja, ki pride zaradi prezgodnjega stiskanja mišice mehurja ob še ne dovolj napolnjenem mehurju. Tako stiskanje mehurja lahko nastane spontano ali pa ga sproži povečan pritisk v trebuhu, podobno kot pri stresni inkontinenci. Najpogostejši vzrok zanjo je vnetje, neredko je lahko vzrok tudi tumor ali kamen v mehurju, za kar pa je potreben kirurški poseg.
V določenih primerih se ne najde niti eden od navedenih vzrokov. Takrat gre za nestabilen mehur, ki ima zmanjšano funkcionalno kapaciteto in se dražljaj na uriniranje javlja tudi pri malem volumnu urina.
Uhajanje urina pri ženskah (Inkontinenca)
Za diagnozo je pomemben dnevnik uriniranja. Nekaj dni se zapisuje vnos tekočine, število uriniranj in količina urina. S temi zapiski zdravnik dobi vpogled v podatke o povprečnem uriniranju bolnika.
Ena izmed preiskav ugotavljanja inkontinence je »Pad test«, pri kateri se tehtajo suhi vložki.
Teža suhega vložka se odšteje od teže vložka, prepojenega z urinom, kar v gramih določi dnevno količino urina, ki bolnici nekontrolirano uide.
Potrebna je tudi bakteriološka analiza urina. Citološka analiza urina odkriva celice tumorja v mehurju, morebitna cistoskopija pa potrdi, ali izključi spremembe na njegovi steni.
Z urodinamičnim pregledom se merijo pritiski v fazi polnjenja in v fazi uriniranja, kar je lahko odločilno za diagnozo. Terapija inkontinence je odvisna od njenega vzroka, lahko je kirurška ali medikamentna (zdravila). Pri stresni inkontinenci se začne z vajami, ki učvrstijo mišice medeničnega dna, vendar bolnice prenehajo z vajami, še preden bi lahko prišlo do rezultata. V konzervativni terapiji obstajajo zdravila, ki povečujejo, ali zmanjšujejo kontraktibilnost mehurja, njihova izbira pa je odvisna od motenj. Pri spuščenem mehurju se lahko poskuša z zdravljenjem z zdravili, v primeru neuspešnosti pa se naredi plastični poseg dviganja mehurja. Obstaja veliko število različnih operacij, s katerimi se dvigne vrat mehurja in hkrati popravi njegovo izbočenje v nožnico, tako imenovana cistokela. Danes se vedno bolj prakticira endoskopska pot, s pomočjo posebnih instrumentov in pod kontrolo TV kamere se izvaja korektivni poseg. Najnovejša je TVT metoda, pri kateri se za dvigovanje uporablja poseben trak. Izvaja se ambulantno, pod lokalno anestezijo, okrevanje je hitro.
Inkontinenca urina pri ženskah med spolnim odnosom
Določeno število žensk ima, še posebej v menopavzi, težave z nadzorom uriniranja. Nekontrolirano uhajanje urina imenujemo inkontinenca. Obstajata dve osnovni skupini:
- Statična ali stresna inkontinenca, pri kateri urin uhaja med fizičnimi dejavnostmi, kot so tek, vstajanje, kihanje.
- Urgentna inkontinenca, ki nastane zaradi prezgodnjega stiskanja mišice mehurja ob še ne dovolj napolnjenem mehurju.
25 % žensk ima z eno od omenjenih dveh oblik inkontinence težave z nekontroliranim uhajanjem urina tudi med spolnim odnosom, zlasti med orgazmom. Danes se lahko ženskam s takšno vrsto težave, s farmakološko terapijo, pomaga v velikem odstotku.
Pred kratkim je bil o tem objavljen članek na kongresu ESSM v Amsterdamu.
Levkociti in beljakovine v urinu
Normalen urin ima v sedimentaciji (pri mikroskopskem pregledu) po navadi 0-5 eritrocitov (rdečih krvničk) in toliko levkocitov. Večje število eritrocitov imenujemo mikrohematurija, levkocitov pa leukociturija. Mikrohematurija se pojavi pri bolnikih, ki imajo v sečilih kamne, tumorje, ali pri moških s povečano prostato. Večje število levkocitov, sluz in pozitiven izvid beljakovin je opazen pri vnetju sečil. Bolniki imajo simptome vnetja, kot so pogosto uriniranje, skelenje in zvišana temperatura. Pri bakterioloških analizah urina se izolirajo povzročitelji urinarnih okužb: E. coli, Enterokoki, Klebsiella, Proteus in druge. Če so kulture sterilne, v sedimentu pa obstaja levkociturija, to kaže na tuberkulozo sečil. Povečana količina beljakovin v krvi lahko kaže na poškodbo ledvic. Dnevna količina izgubljenega proteina je po navadi proporcionalna stopnji poškodbe.
Bakterijska vnetja sečnega mehurja
Bakterija Escherichia Coli (E. coli) je zelo pogosto vzrok bakterij v sečilih. Spada v skupino koliformnih bakterij, tistih, ki živijo v črevesu (Enterokoki, Enterobacter in druge). Perzistenca E. coli v sečilih je bolj pogosta pri ženskah kot pri moških. Izvid bakterij v urinu, toda brez kakršnihkoli znakov vnetja (temperatura, pogosto uriniranje, skelenje), imenujemo asimptomatska bakteriurija. Če so s pregledi izključeni dejavniki, ki pogojujejo vnetja, kot ledvični kamni ali kamni v sečnem mehurju, potem takšne okužbe ni treba zdraviti. Bakterije perzistirajo v organizmu, ampak mu ne škodijo. Težava je, če so te bakterije vzrok vnetij, ki se ponavljajo z zgoraj navedenimi težavami. Takrat je treba rešiti dejavnike, ki pogojujejo vnetja. Če jih ni, je potrebno začeti z dolgotrajno terapijo z uroantiseptiki.
Vnetje sečil se lahko v grobem razdeli na vnetje zgornjega dela sečil, ledvic in sečevoda ter spodnjih delov sečnega mehurja, prostate in sečevoda. Vnetja zgornjih delov so po navadi posledica bakterij, ki potujejo po krvi. Ledvice filtrirajo vso kri, ki potuje po telesu, kar pomeni, da vse bakterije, ki so v organizem prispele skozi prebavni trakt in dihala ali skozi rane na koži, potujejo tudi skozi ledvice in lahko povzročijo vnetje. Vsako prodiranje bakterij še ne pomeni vnetja. Dejavniki, ki pogojujejo vnetja, so ledvični kamni in ovire pri drenaži urina iz posameznih delov ledvic. Bakterije pa lahko pridejo v ledvice tudi iz sečnega mehurja. Dejavnik, ki povzroča infekcijo, je refluks, torej nedelovanje zapornega mehanizma, ki bi moral preprečiti vračanje urina. Vnetja zgornjih delov kot predhodna, lahko nastanejo s spuščanjem bakterij z urinom iz zgornjih delov ali z vstopom bakterij v sečno cev ter nato v prostato in sečni mehur. Dejavnik, ki pogojuje vnetje, je nepopolno praznjenje mehurja (zaostali urin) ali kamni v sečnem mehurju.