Umetnost dojenja in premagovanje težav

Če imamo v mislih, da je dojenje najbolj naraven način prehranjevanja dojenčka, saj je le-to primarna značilnost vseh sesalcev, med katere sodimo tudi ljudje ter se zavedamo dejstva, da je človeštvo preživelo skozi tisočletja prav zaradi dojenja, bi glede na to našo naravno danost pričakovali, da se dojenje vzpostavi in poteka samodejno in brez posebnih težav. Za marsikatero mamo in njenega otroka (doječi par) to res velja, vendar pa izkušnje prenekaterih mater potrjujejo, da temu ni vedno tako. Dojenje namreč pri ljudeh ne poteka tako instinktivno kot pri živalih, temveč se ga moramo naučiti. To velja tako za mamo kot za otroka. Prvi dnevi in tedni po porodu so čas, ko se mama in novorojenček spoznavata, privajata drug na drugega in učita umetnosti dojenja. V tem času je materi v veliko pomoč njeno lastno prepričanje, zaupanje vase in samozavest kakor tudi ljubeča podpora in spodbuda oseb, ki ji lahko najbolj stojijo ob strani (partner, sorodnice ali prijateljice, zdravstveno osebje).

Če se pojavijo kakršnekoli težave ob dojenju, je najpomembneje vedeti, da so skoraj vse obvladljive in v veliki meri rešljive, če ne v celoti pa vsaj delno. Včasih je res potrebno nekoliko več truda in potrpežljivosti, toda s pravo informacijo, podporo, zaupanjem vase in vztrajnostjo ste lahko težavam kos. Le redki so primeri, ko mati res ne more dojiti (operacije ali poškodbe dojk, mlečnih vodov ali določene prirojene nepravilnosti). Zatorej mame, ki ste v občutljivem času prvih dni in tednov naletele na nepričakovane težave, ne obupajte in ne podvomite v svojo sposobnost dojenja. Prav tako mame, ki ste se s težavami morda srečale kasneje, ko je bilo dojenje že lepo utečeno, verjemite, tudi za vas še ni vse izgubljeno. Naj vas mnenja, opazke ali nasveti tistih, ki dojenju niso najbolj naklonjeni, ne zavedejo, da bi prehitro posegle po steklenički ali prenehale dojiti, če to ni vaša želja.

Če pa kljub vašemu trudu in prizadevanjem dojenje le ne steče kot bi si želele, vedite, da je sleherna kapljica vašega mleka, ki ste jo uspele ponuditi vašemu otroku, zanj neprecenljive vrednosti in da ste s tem naredile zanj največ, kar ste mogle. Kako si lahko pomagamo v težavah? Včasih je potrebno le poznati vzrok za težavo in rešitev je tu. Večinoma pa ni “univerzalnega recepta”, kajti vsak doječi par je edinstven in funkcionira na svoj način. Svetovalke pri La Leche League (Mednarodni zvezi za dojenje) ponujamo materam informacije in podporo, vendar pa verjamemo, da je mati tista, ki najbolje pozna svojega otroka, svojo družino in je zato le ona tista, ki lahko v dani situaciji izbere najustreznejšo rešitev zanjo in njenega otroka. Predlagana rešitev namreč lahko pri enem otroku deluje, pri drugem pa morda ne in obratno. Pomembno pa je, da se v težavah obrnemo na osebe, ki so dojenju resnično naklonjene.

Poglejmo si nekaj najpogostejših težav, ki se pojavljajo ob dojenju, vzrokov zanje in kaj lahko v danih situacijah pomaga materam, da težavo preprečijo ali odpravijo.

Premalo mleka

Najpogostejša težava zaradi katere se mamice obračajo na nas svetovalke, je mnenje ali strah, da je mleka premalo.

Ali otrok popije dovolj mleka, preverimo tako, da štejemo polulane in pokakane pleničke ter opazujemo otroka v celoti. Od tri dni do šest tednov star dojenček običajno zmoči 5-6 pleničk za enkratno uporabo (6-8 pralnih plenic) in izloči blato 2-5 krat v štiriindvajsetih urah. Če je poleg tega dojenček videti zadovoljen in živahen in je njegova koža napeta ter napreduje na teži vsaj 110-200 g na teden (najmanj 450 g na mesec), ste lahko prepričani, da je mleka dovolj. Za dojenčka, ki je starejši od 6 tednov, pa to velja tudi, če se pokaka enkrat na dan ali celo redkeje (tudi, če se otrok občasno pokaka le enkrat na teden, vendar takrat zelo obilno, je to normalno, če je sicer videti zdrav in normalno napreduje). Pri spremljanju otrokove teže moramo za izhodišče upoštevati najnižjo težo in ne porodno. Izguba teže po porodu do 10% je povsem normalna.

Če mleka zares primanjkuje, so vzroki za to lahko naslednji:

• premalo podojev, dojenje po urniku namesto po otrokovi želji (novorojenček naj bi se dojil 8-12 krat v štiriindvajsetih urah),
• prekratki podoji (otrok popije samo t. i. prednje redkejše mleko, ne pa tudi zadnje, ki je bolj kalorično),
• dojenje samo na eni strani pri enem podoju,
• otrok ni pravilno pristavljen in zato ne sesa učinkovito,
• otrok spi podnevi več kot 3 ure skupaj,
• otrok med dojenjem prehitro zaspi,
• dodajanje čaja ali druge tekočine,
• uporaba nastavkov za dojenje,
• preutrujenost in /ali stres matere.

Tvorbo mleka spodbujajo pogostejši podoji (več krajših podojev je učinkovitejše kot malo zelo dolgih), večkratno menjavanje strani pri enem podoju, veliko tekočine in uravnotežena prehrana, počitek in psihična sprostitev matere. Vedno pa se je treba prepričati, če otrok efektivno sesa. Če je otrok zaspan ali nezainteresiran za dojenje, ga je potrebno zbujati in spodbujati.

Zastoj mleka, vnetje dojk (mastitis)

Če postanejo dojke vozličaste, trde, vroče in boleče v celoti ali v posameznih predelih, je najverjetneje prišlo do zastoja mleka v dojkah. Če ga spremljajo tudi povišana telesna temperatura in morda simptomi podobni gripi, ga imenujemo zastojno vnetje dojk(e) ali mastitis.

Do omenjenih težav pogosto pride v prvih dneh po porodu, ko se pojavi t. i. “naval mleka” in otrok zaradi preobilice mleka dojk ne izprazni dovolj oziroma mati prepolnih dojk ne prazni z izčrpavanjem. Zastoj mleka in mastitis se lahko pojavita tudi kasneje, vzroki za tovrstne težave pa so lahko preporedko dojenje (dojenje po urniku, omejevanje podojev), pritisk na dojke (pretesen nedrček, spanje na trebuhu), slab izcejalni refleks ali ozki mlečni vodi, neučinkovito sesanje zaradi nepravilnega pristavljanja ali uporabe nastavkov za dojenje, fizična ali psihična preobremenitev matere ter bolezen matere (prehladna obolenja, anemija). Vnetje dojke ali mastitis pa lahko povzroči tudi vdor bakterij skozi poškodovano bradavico in se lahko stopnjuje do gnojnega vnetja, če ne ukrepamo pravočasno.

V primeru omenjenih težav priporočamo materi vroče obkladke na boleče mesto, najbolje 10-20 minut pred podojem, po potrebi pa tudi večkrat, lahko tudi vroč tuš (toliko vroč kot prenese koža), rahlo masažo v smeri proti bradavicam, čim pogostejše dojenje, še posebej na prizadeti strani (tudi ponoči na dve do tri ure), prepričati se, da je pristavljanje pravilno, nobenega pritiska na dojke in veliko počitka. Količine tekočine, ki jo zaužije mati, ni potrebno zmanjšati. Če se stanje po 24-48 urah ne izboljša ali se celo poslabša, je potrebno nujno obiskati zdravnika. Če gre za bakterijsko vnetje, vam bo zdravnik po vsej verjetnosti predpisal antibiotik, ki ga morate jemati do konca, tudi če se stanje izboljša ali težave popolnoma izginejo.

Boleče bradavice

Ob prvih pristavitvah otroka na prsi so bradavice pri nekaterih ženskah lahko občutljive, vendar pa ta neprijetnost po nekaj dneh izgine, ko se bradavice nekoliko utrdijo. Če je otrok pravilno pristavljen in učinkovito sesa, dojenje ne bi smelo biti boleče tudi če je pogosto ali dolgotrajno. Najpogostejši vzrok za boleče bradavice je nepravilno pristavljanje. Izkušnje številnih mater so potrdile, da se stanje zelo hitro izboljša, če se napaka v pristavljanju odpravi.

Preden otroka pristavimo k prsim poskrbimo, da smo v udobnem položaju, da ne čutimo napetosti v nobenem delu telesa (v pomoč so nam lahko blazine, ki jih podložimo za hrbet, pod komolec, pod glavo pri dojenju leže, pod otroka ipd.). Otrok mora biti s trebuščkom obrnjen proti materi, da mu ni treba obračati glave proti dojki in njegova glava naj bo v višini dojke, da se materi ni potrebno sklanjati. S prosto roko pridržimo dojko tako, da je palec zgoraj in ostali prsti spodaj (C prijem) dovolj daleč za kolobarjem ter z bradavico podražimo otrokovo spodnjo ustnico, da bo na široko odprl usta. Če ne odpre ust dovolj, mu pomagamo tako, da mu s kazalcem roke, ki podpira dojko, narahlo potisnemo bradico navzdol. Ko odpre usta dovolj na široko, ga pritegnemo k sebi tako tesno, da dobi dojko globoko v usta (ne nagibamo se k otroku in mu ne potiskamo dojke v usta). Ko se prisesa, ga držimo tesno ob sebi, tako da se z noskom in bradico dotika dojke. Med otrokovim sesanjem je dobro tudi preveriti položaj jezička, ki mora biti viden med dojko in njegovo spodnjo ustnico, če mu spodnjo ustnico narahlo odmaknemo od dojke. Ustnice ne smejo biti zavihane navznoter.

Če vam pristavitev v prvo ne uspe, otroka takoj nežno odstavite, tako da potisnete svoj prst v kotiček njegovih ust in mu nežno razklenete čeljust ter poskusite znova. Ne dovolite, da otrok nadaljuje s sesanjem, če vas boli ali se ni dobro prisesal.

Nekateri novorojenčki se te spretnosti hitro naučijo, drugi za to potrebujejo več poskusov pred vsakim podojem, toda vredno se je potruditi. S pravilnim pristavljanjem preprečimo poškodbo bradavic in omogočimo otroku učinkovito sesanje ter s tem primerno stimulacijo prsi.

Če vam je otrok bradavice že poškodoval, vam lahko pomaga k hitrejšemu celjenju ranice, če si po dojenju na bradavice nakapljate malo svojega mleka, jih osušite na zraku in ne izpirate. Pomaga tudi uporaba prsnih školjk, ki preprečujejo stik bradavic s tkanino in omogočajo stalno zračenje. Ne priporočamo nobenih mazil razen modificiranega lanolina (naravno mazilo), s katerim namažemo bradavice po dojenju in ga pred naslednjim podojem ni potrebno izpirati. Izpiranje bradavic namreč uničuje naravno zaščitno plast na koži in otežuje zdravljenje. Žal se lanolin pri nas težko dobi, lahko pa se za informacijo obrnete na svetovalke La Leche League.

Dokler bolečine ne prenehajo, dojite krajši čas in pogosteje ter vedno začnite podoj na manj boleči strani.
Če ste prepričani, da je pristavljanje pravilno in otrok lepo sesa ter normalno napreduje na teži, bolečine pa ne prenehajo ali se stopnjujejo, lahko posumimo, da je vzrok temu glivično vnetje (Candida). Znaki le-tega so: rdeče bradavice in areola, bradavice bolijo tudi, ko ne dojimo, pri otroku lahko opazimo bele lise v ustih (sor) ali pa vneto ritko, pri materi se lahko pojavi tudi vnetje na spolovilu. Če gre za tovrstno vnetje, vam bo zdravnik predpisal ustrezno zdravilo za vas in za otroka (zdraviti se morata oba). V tem primeru je potrebno umivanje bradavic po vsakem podoju in uporaba mazila, ki ga predpiše zdravnik.

Pogosto nočno zbujanje

Materino mleko je zelo lahko prebavljivo, zato je povsem razumljivo, da se mora novorojenček dojiti zelo pogosto (približno vsaki 2-3 ure ali pogosteje). Ker pa v prvih tednih novorojenček še ne loči prav dneva od noči, se želi prav tako pogosto dojiti tudi ponoči. Sčasoma se otrokov ritem spanja uredi in z meseci postaja nočno dojenje vse redkeje in spanje bolj strnjeno. Žal pa ne velja za vse otroke enako, kajti tudi ritem spanja se od otroka do otroka razlikuje, tako kot so otroci različni po temperamentu in značaju.

Mnoge mame smo ugotovile, da nam je lažje premostiti težavo nočnega zbujanja, če imamo otroka pri sebi, bodisi v skupni družinski postelji ali pa otrokovo posteljico namestimo tik poleg naše, da nam ponoči ni potrebno vstajati. Tako lahko ponoči dojimo leže in med tem dremamo ali celo zaspimo in naše spanje je bistveno manj moteno (strah, da bi otroka lahko “pomečkali”, je odveč!).

Če pa za vas to ni sprejemljivo, vam bo tudi podnevi v pomoč dojenje leže, primanjkljaj spanja pa poskusite nadomestiti tako, da med otrokovim dnevnim počitkom zaspite tudi sami (domača opravila naj počakajo, če jih ne more opraviti kdo drug namesto vas). Kaj pa če se pogosto zbuja otrok, ki je starejši od 6 mesecev ali več kot leto dni star malček, ki se še doji in mora mama zjutraj po neprespani noči v službo?

Najprej se prepričajmo, če se otrok preko dneva dovolj doji ali morda poskuša primanjkljaj nadoknaditi ponoči. Otrok, ki preko dneva dovolj poje in se pogosto doji, se prav gotovo ponoči ne zbuja zaradi lakote. Vzrok za to pa je lahko izraščanje zob (boleče dlesni) ali pa njegova močna potreba po telesnem stiku, po bližini, po varnosti, kar pa mu v največji meri nudijo prav materine prsi. Ne smemo pozabiti, da dojenje ni samo prehranjevanje, temveč tudi zadovoljevanje otrokovih čustvenih potreb. Če boste otroku čez dan namenjali veliko pozornosti in telesnega stika ter mu posvetili čimveč svojega prostega časa, bo morda nočno življenje mirnejše.

Zaspan dojenček

Medtem ko so nekateri dojenčki zelo aktivni sesavčki in se radi pogosto dojijo, so lahko drugi v primerjavi z njimi pravi lenuščki ali zaspančki, saj zaspijo še preden se najejo. To je lahko delno odraz otrokovega značaja, obstajajo pa tudi drugi dejavniki, ki vplivajo na to.

Če je mati med porodom dobivala kakšna pomirjevala, sredstva proti bolečinam, sredstva za pospeševanje poroda ali anestezijo (carski rez), je seveda vse to preko krvi prišlo tudi v otroka. Pod vplivom teh sredstev je lahko otrok pretirano zaspan in/ali nezainteresiran za dojenje. Pasivnost otroka lahko povzroča tudi bolezen (morebitna okužba med ali po porodu) ter zdravila, ki jih mora zato otrok dobivati. Včasih pa je vzrok za to le previsoka temperatura v prostoru ali če je otrok preveč oblečen.

Otroci, ki preveč spijo in/ali niso dovolj aktivni pri dojenju, običajno ne napredujejo dovolj, poleg tega pa lahko začne upadati količina mleka zaradi nezadostne stimulacije prsi. Zato je takega otroka potrebno zbujati in spodbujati k dojenju. Pri tem se lahko poslužujemo naslednjih ukrepov:

• otroka poskušamo zbuditi, ko je v fazi plitkega spanja (značilno je premikanje očesnih zrkel pod zaprtimi vekami, občasni trzljaji rok ali nog, mimika obraza in premikanje ustnic kot bi sesal),
• zatemnimo prostor, kajti premočna svetloba otroka sili, da zapira oči,
• če je prostor dovolj ogrevan, ga lahko slečemo do pleničke, saj temperatura nižja od 27 stopinj Celzij stimulira otrokovo aktivnost,
• poskušamo ga dojiti v čimbolj pokončnem položaju ali v t. i. “položaju nogometne žoge”,
• med dojenjem ga drgnemo ali trepljamo po hrbtu, drgnemo dlani in/ali stopala, vzpostavimo kontakt z očmi in se z njim pogovarjamo, masiramo otrokovo teme z nežnimi krožnimi gibi,
• obrazek mu ohladimo z hladno vlažno krpo,
• ko se otrokovo sesanje upočasni, ga pristavimo na drugo dojko (pred tem lahko še podremo kupček ali mu zamenjamo pleničko ter potelovadimo z njegovimi rokami in nogami); med enim podojem lahko večkrat zamenjamo dojko,
• nudimo mu čimveč stika koža na kožo (npr. z masažo ali skupnim kopanjem v kadi),
• stimuliramo ga lahko tudi s krožnimi gibi s konico prsta okoli ust ali tako, da mu na ustnice iztisnemo par kapljic mleka.

Zavračanje dojenja

Če otrok nenadoma začne odklanjati dojenje in je pri tem nezadovoljen, govorimo o “doječi stavki”. Ta se lahko pojavi v kateremkoli obdobju, možni vzroki zanjo pa so številni in raznoliki. Naj naštejemo najpogostejše:

• vnetje ušes ali vnetje v ustni votlini (bolečine pri požiranju),
• zamašen nos zaradi prehlada (težave z dihanjem med dojenjem),
• izraščanje zob (boleče dlesni),
• sesalna zmeda ali upad količine mleka zaradi uporabe dude, stekleničke ali nastavkov za dojenje,
• moteča okolica (določeni dražljaji lahko občutljivemu ali radovednemu otroku preusmerijo pozornost drugam),
• neudoben položaj za otroka, če ga kaj boli (po poškodbi, operaciji, cepljenju),
• spremenjen okus mleka ali upad količine mleka (zdravila matere, prehrana matere, prva menstruacija po porodu, uvajanje goste hrane …),
• nenadna sprememba v dnevni rutini ali otrokovem razvoju (daljša odsotnost matere, selitev, dopust, otrok se začne plaziti ali shodi …),
• stres ali bolezen otroka ali matere,
• materina močna reakcija na otrokov ugriz,
• materina pozornost ni na otroku med dojenjem,
• toaleta matere (novo milo, krema, deodorant ipd.)

Če ugotovimo vzrok, težava lahko mine sama od sebe takoj, ko vzrok odpravimo. Ni pa vedno tako enostavno. Včasih je potrebno veliko potrpljenja in vztrajnosti, da otroka spet pripravimo do dojenja. Lahko pa mati nikoli ne odkrije pravega vzroka za doječo stavko, pa se je otrok kljub temu čez čas spet pripravljen in željan dojiti.
Dokler otroka ne moremo pristaviti k prsim, si lahko mleko izbrizgavamo ter mu ga ponujamo po žlički, kozarčku ali kako drugače, le stekleničke s cucljem ne uporabljajmo. Tako bo otrok še vedno deležen vašega mleka, vi pa boste s stimulacijo prsi vzdrževali tvorbo mleka.

Zavedati se moramo, da mora biti otroku dojenje prijetno, zato poskušajmo ustvariti pogoje za to. Mnogim materam so pri tem pomagali predlogi, kot so:

• poskusiti dojiti, ko je otrok zaspan ali med plitkim spanjem,
• menjavati položaje za dojenje (ugotoviti, kateri otroku najbolj ustreza),
• dojiti v gibanju (med hojo, v gugalniku),
• poskrbeti za nemoteče okolje (ugasniti TV ali radio, ne pogovarjamo se z drugimi, zatemnjen prostor …),
• nuditi otroku med dojenjem posebno pozornost (kontakt z očmi, dotikanje, božanje …),
• omogočiti otroku čimveč stika koža na kožo,
• skupno spanje nudi otroku več bližine in možnosti za dojenje med spanjem.

Kolike, polivanje

Kadar je dojenček pretirano nemiren in jokav ali celo neutolažljivo joka in smo se seveda pred tem prepričali, da ni lačen, da ga kaj ne stiska, ovira in da mu ni prevroče ali mraz, bomo najverjetneje pomislili na krčke, t. i. kolike. Čeprav strokovnjaki še niso odkrili natančnega vzroka za to težavo, ki pogosto pesti dojenčke v prvih mesecih, pa smo matere lahko pozorne na nekatere stvari. Poskušajmo ugotoviti ali ni morda dojenček občutljiv na materino prehrano. Živila, ki so lahko vprašljiva so: kravje mleko in mlečni izdelki, agrumi, čokolada, konzervirana hrana, pikantna ali zelo kisla hrana, paradižnik, cvrtje in vsa živila, ki napenjajo mamo.

Prepričajmo pa se tudi ali otrok med dojenjem ne požira tudi zraka. To se pogosto dogaja dojenčkom, ki zelo intenzivno sesajo (hlastajo). Morda je materin izcejalni refleks tako močan, da otroka med dojenjem dobesedno zaliva, kar povzroča, da požre tudi veliko zraka, ki ga potem napenja. Tudi kadar otrok veliko poliva po dojenju lahko pomislimo na omenjeni vzrok.

Pri tovrstni težavi si mama lahko pomaga tako, da si pred dojenjem nekoliko izprazne prepolno dojko in otroka pristavi šele, ko mleko počasneje teče. Priporočljivo je tudi večkrat prekiniti podoj (medtem naj otrok podre kupček) in ga nato ponovno pristaviti.

Če omenjeni ukrepi niso učinkoviti in vzroka za otrokov jok ne moremo odkriti, mu poskušajmo pomagati tako, da ga nosimo na rokah s trebuščkom obrnjenega navzdol (“količni prijem”). Medtem ga narahlo zibamo ali s prosto roko masiramo in ga z besedami tolažimo. Če ga bomo v njegovi stiski imeli pri sebi in ga tolažili kljub temu, da mu bolečine ne moremo odvzeti, bo razumel, da mu želimo pomagati in da ga imamo radi. Tako mu vsaj delno olajšamo najtežje trenutke, ki pa bodo čez čas zagotovo minili, otrok pa bo razvil zaupanje v nas.

Grizenje

Se vam je že zgodilo, da vas je otrok med dojenjem ugriznil? Najbrž ni malo mamic, ki mi lahko pritrdijo. Prepričana pa sem tudi, da ni malo tistih, ki so se že kdaj vprašale “Ali bom lahko še dojila, ko bo imel/a zobke? Kaj pa če me bo grizel/la?”. Naj vam najprej zagotovim, da otrok med aktivnim dojenjem ne more ugrizniti, ker je bradavica globoko v njegovih ustih in leži na njegovem jezičku, ki sega preko njegovih dlesni. Njegove ustnice in dlesni pa so daleč za bradavico ob zunanjem robu areole. Če otrok ugrizne, tega torej ne stori med aktivnim dojenjem.

Eden od vzrokov, da otrok ugrizne, je lahko izraščanje zob. Le-to lahko povzroči otekle in boleče dlesni zaradi česar začne otrok napačno sesati, kar povzroča boleče bradavice. V tem primeru priporočamo, da pred dojenjem otroku hladite dlesni s hladno mokro krpico ali mrzlo igračko, ki je temu namenjena. Če otrok že je trdo hrano, pa mu lahko ponudite tudi mrzel košček jabolka, korenček ali kaj podobnega.

Otrok lahko ugrizne tudi iz drugih razlogov. Morda želi na tak način pritegniti materino pozornost, če le-ta med dojenjem ni usmerjena samo k otroku. Morda se hoče le malo poigrati in preizkusiti materino reakcijo na njegovo/njeno početje (otroku je všeč igrica “Jaz ugriznem – mama poskoči ali zavriska”). Lahko pa tudi otrok na tak način izraža neugodje, ki ga občuti, če je mati med dojenjem napeta ali pod stresom.

Kako ravnati, ko otrok ugrizne?

Pomembno je, da poskušamo ostati mirni in ne zakričimo ter otroka ne odrinemo od sebe. To nam namreč lahko poškoduje bradavice, otrok pa zaradi take reakcije lahko začne zavračati dojenje. Namesto tega ga takoj odstavimo tako, da ga pritisnimo tesno k sebi, da mu dojka zapre nos in je prisiljen odpreti usta. Lahko pa ga tudi nežno stisnemo za nosek ali mu potisnemo prst v kotiček ust. Mirno, a odločno mu povejmo, da tega ne sme početi.

Kako lahko preprečimo nadaljnje grizenje?

Med dojenjem posvetimo otroku vso pozornost, vzpostavimo kontakt z očmi, opazujmo ga in se naučimo prepoznati, kdaj se dojenje konča. Velikokrat otrok ugrizne prav na koncu podoja, ko izgubi interes za sesanje. Značilna za ta trenutek je napetost v čeljustih, ki se jo z opazovanjem lahko naučimo prepoznati. Najbolje je, če ima mati ves čas pripravljen svoj prst, da ga v trenutku preden otrok ugrizne, potisne med njegove dlesni. Opazujmo tudi v kakšnih situacijah otrok ugrizne, tako bomo lažje ugotovili zakaj. Dojenje naj bo otroku vedno prijetno, pa tudi mami seveda. Dajmo otroku pozitivno spodbudo kadar ne ugrizne, npr. z besedami “Hvala”, “Priden/na si”, z nasmehom ali poljubčkom.