Kadar se pogovarjamo o puberteti, se naša razmišljanja po navadi osredotočijo na opise značilnosti kot posebnega razvojnega obdobja, sklenemo pa z ugotovitvami, kaj vse otrok zaradi tega obdobja ne zmore, si ne upa ali se mu ne da.
V resnici pa gre za določeno razvojno obdobje, ki ga mora otrok “dati skozi”. Prav tako tudi njegovi starši. Strokovnjaki pa so iz pubertete naredili mit v smislu, da so želeli potencirati nekatere razvojne značilnosti, in ji tako dali posebno vrednost.
Otroci v tem obdobju bolj burno doživljajo stvari, so bolj občutljivi, kar se bo pokazalo na primer v njihovi razburljivosti ali upornosti. To bomo vzeli v zakup, obenem pa jih tudi osveščali, da se svet ne vrti samo zaradi njih. V mislih imamo še vedno otroka kot bitje, ki se telesno in duševno odziva na določene dražljaje okolice ali njega samega. Čeprav po drugi strani želimo, da bi se izrazila otrokova samostojnost, samoiniciativnost, ustvarjalnost, ostanemo v praznem prostoru, ker nam njegovo doživljanje in ravnanje v tem obdobju nakazuje več pasivnosti kot aktivnosti. Premalo se zavedamo, da obstaja v njegovi notranjosti tudi del t. i. duhovne svobode, ki mu omogoča, da z močjo svoje volje in hotenj uresniči ravno ta del, kljub telesnim in čustvenim omejitvam.
Preprosto rečeno: puberteta postane težko obdobje za starše, če otroka želimo videti samo kot posebno razvojno stanje, lahko pa postane tudi normalno, ustvarjalno obdobje, če znamo izkoristiti človekove duhovne potenciale.
Težki, uporni, večno nezadovoljni
Otroci so namreč v obdobju osnovne šole resnično čustvena bitja, hormoni pa jim samo še dodajo možnost, da so lahko v svojem čustvovanju in vedenju težki, uporni, večno nezadovoljni. Odrasli moramo ravno zaradi tega videti celoto otrokove osebnosti, ne samo najbolj izstopajoč čustveni del.
Po fiziološki strani se meja pubertete vidno znižuje, tako da starši glede na obnašanje svojih otrok – že pri desetletnikih začno razmišljati, ali njihovi otroci niso že v puberteti. Psihično postanejo zelo naporni, saj nobena stvar ni več dobra. Ne znamo več skuhati kosila, si izbrati oblačil, veliko pripomb imajo tudi na naš videz, urejenost stanovanja itd.
Starši poskušajo nekaj časa razumsko odgovarjati in jim razložiti, vendar kmalu opazijo, da otroku sploh ne gre zato, da bi kaj razumel, ampak samo zato, da lahko kaj pripomni.
Na ta način se otroci počutijo velike, odrasle, pomembne, zato je treba pripombe preslišati in se zaradi njih čim manj vznemirjati.
Naslednja naporna zadeva v puberteti je velika skrb za videz.
Če bi ogledala lahko pokala od prevelikih odmerkov gledanja, bi se marsikatera hiša znašla brez ogledal. Najbolj hudo pa je, kadar otroci na svojem obrazu opazijo mozolje, rdečico, lišaje. To jih spravlja ob pamet in si želijo pomagati z različnimi pripomočki. Nič ne pomaga, če jim razložimo, da hormoni delajo svoje in da je to treba preprosto preživeti. Če bi se manj gledali, bi tudi manj videli, toda zato bi potrebovali že pomoč psihologa, ne dermatologa.
Veliko staršev me tudi sprašuje, ali je normalno, da se otroci nočejo več “pocrkljati”, da kar bežijo od staršev, nekateri se jim ne smejo niti približati. Tudi to je povsem normalen pojav, saj je otrok na poti v samostojnost in se najprej želi otresti starševskih nežnosti. To je treba upoštevati, čeprav pa moramo biti pozorni na trenutke, kadar so žalostni, razočarani, jezni na kaj ali kogarkoli, kajti takrat nas zelo potrebujejo, da jim prisluhnemo, jih potolažimo.
Pusti me na miru …
Pravzaprav je v tem obdobju potrebno kar čakati na trenutke, ko so se otroci pripravljeni pogovarjati in nam zaupati. Če smo preveč nasilni, nas zelo radi odpravijo: “Pusti me na miru, nič mi ni!” Ravno takšne izjave pa pomenijo, da nas zelo potrebujejo, čeprav se navzven delajo brezbrižne in odrasle.
Spominjam se mame, ki mi je rekla: “Samo kadar me potrebuje, se z mano lepo pogovarja, mi zaupa. Zdaj se tudi jaz ne bom odzivala na njene potrebe”. Takšno ravnanje gotovo ne pripomore k dobrim odnosom med starši in otroki. Preizkus ljubezni je tudi naša potrpežljivost in pripravljenost biti jim na razpolago.
Cilji
V obdobju pubertete otroci velikokrat previsoko cenijo svoje sposobnosti in mislijo, da je mogoče doseči veliko z malo truda in v čim krajšem času. Na to njihovo naivnost bi morali računati in se tudi odzvati tako, da bi jim povečali zahteve (glede učenja, izrabe prostega časa, dogovorov o prihajanju domov, o delu doma itd.), ne pa podleči njihovim razlagam, “da se morajo učiti”, njihovi težnji po mirovanju, zmanjšani delavnosti in doživljajskemu otopevanju s pomočjo glasbe in računalnikov.
Dejansko pa veliko staršev postane v tem obdobju negotovih v svoje starševske vloge, saj mislijo, da je otrok postal nekaj posebnega in da se morajo od njega kar odmakniti, saj otroci z vsem svojim bitjem kažejo, kako so “pametni” in tako rekoč sposobni uravnavati svoje življenje. Pri otrocih je po navadi tako, da imajo dobro razvite sposobnosti, še večje želje, potem pa jim zmanjka energije in volje, da bi določene cilje tudi dosegli.
Starši in vzgojite ji si včasih naivno domišljamo, da bo otrok zaradi vrednosti cilja, je tudi sposoben uvideti in si pridobiti tudi voljo za njegovo uresničitev, in smo tudi razočarani, ker tega ne doseže.
Za uspeh je namreč potrebna tudi lastna prizadevnost, brez katere se nič ne zgodi. Naloga staršev je, da otroku določimo čas za učenje, igro, druge dejavnosti, jih pri tem spodbujamo, nadziramo, ob tem pa razvijamo otrokovo lastno aktivnost in odgovornost.
Lastna prizadevnost tudi pomeni, da si na ta način otrok tudi sam širi možnosti svojega delovanja. Več kot uspe, večje cilje si postavlja, išče vedno nove izzive. Ali pa ostane na drugi strani, ko se izogiba naporov in se izgovarja, da to ni zanj in da se mu ne da. Na katerem koli področju se želi otrok kot posameznik razvijati, bo uspeh vedno v največji meri odvisen od njega samega oz. njegove lastne dejavnosti. Šele takrat, ko otrok sam išče svoje naloge in skrbi za njihovo uresničevanje, se lahko kot starši in vzgojitelji umirimo.
Vzgoja je trdo delo
Skozi otroštvo je treba skrbeti, da dobijo otroci delovne in učne navade, da jih vključimo v dejavnosti, ki jih bodo okupirale v prostem času, ker potem preprosto ne bodo imeli več veliko časa na razpolago.
Po mojih izkušnjah otroci prav čakajo, da jih porinemo v dejavnost, čeprav se na videz temu z vsemi štirimi upirajo. Problem je v tem, da jih vse preveč sprašujemo o njihovih željah, namesto da bi jih popeljali v aktivnosti, ki bi jih potem same motivirale za ustvarjalno delo in učenje.
Glede vzgojnih vprašanj moramo imeti starši zelo trdno izoblikovana stališča, prek katerih nas otroci ne morejo speljati na svojo stran. Če imamo trdna izhodišča za svoje zahteve, otroci že vnaprej vedo, kaj lahko pričakujejo in česa ne.
Seveda pa so prvi pogoji za vsako vplivanje na otroka naši odnosi, ki morajo biti odkriti in zaupljivi. Zato je danes toliko težav med starši in otroki, ker se osredotočajo samo na trenutne želje. Odrasli moramo zdržati te njihove pripombe, če želimo, da se jih dotaknejo lepe in dobre vsebine. Če otroci čutijo, da nam je mar za njihovo počutje, delo, dejavnosti, potem bodo pripravljeni marsikaj poizkusiti in na ta način tudi uvideti, da jih želimo pripraviti na samostojno življenje.
Kdo pa nas lahko pouči in določi čas za ukvarjanje z otrokom? Nihče drug kot sami. Vsak dan se moramo sproti odločati za vrednostni sistem, ki ga želimo v življenju uresničevati. Teža sodobnosti nam narekuje materialno udobje, tekmovalnost, obveščenost, težnjo za užitki. Če se npr. odločamo za kariero, materialne dobrine, bodo temu primerne tudi posledice. Kadar starši nimajo časa za otroke, to pomeni, da jim ne pomenijo “največ”, kot sicer trdijo ali si želijo. V hitrem tempu življenja si lahko zelo hitro tudi najdemo opravičila, olajševalne okoliščine, ki nas odvračajo od smiselnih življenjskih nalog.
