Kakšna čutila imamo
Svet okoli sebe spoznavamo z organi, ki jim pravimo čutila. To so nekakšni sprejemniki na površini telesa. Nanje neprestano delujejo različni vplivi okolja, ki jih imenujemo dražljaje. Dražljaj je lahko dotik, svetloba, zvok, razne kemične snovi v tekočem in plinastem stanju, temperatura itd. Za vsako vrsto dražljaja je drugačen sprejemnik. Bistveni del čutila so posebne celice, ki jim pravimo čutnice. Čutnice so občutljive le za določen dražljaj.
Za dotik, temperaturo in bolečino so preprosta čutila v vsej površini kože. Za svetlobo je občutljivo oko, zvoki učinkujejo na uho; posebne čutnice v ušesu pa so občutljive za spremembo lege telesa; nekatere plinaste snovi učinkujejo na sluznico v nosu, raztopljene snovi pa na čutnice na jeziku. Nekatera čutila sprejemajo dražljaje iz daljave, na primer čutilo za vid, sluh in voh, druga pa le iz neposredne bližine, to je ob dotiku (čutilo za tip in okus).
Vsa čutila pa so z živci povezana z možgani in se tako zavedamo, kaj se dogaja okoli nas.
Čutila v koži
V koži so sprejemniki štirih različnih čutov : za tip, mraz, vročino in bolečino. Za tip so preprosto zgrajena tipalna telesca, ki leže v usnjici. V njih so čutnice, ki so občutljive za dotik in pritisk. Največ tipalnih telesc je na dlaneh, podplatih, na blazinicah prstov, na ustnicah in še drugje. Z otipavanjem spoznavamo tudi obliko, velikost, kakovost, površino in težo predmetov. Čutilo za tip je zelo pomembno, saj slepi lahko z otipavanjem spoznavajo predmete in se znajdejo v prostoru, ki jih obdaja.
Za vročino, mraz in bolečino so občutljivi živčni končiči, ki se razpletajo v koži. Ta mesta imenujemo točke. Točke za mraz in vročino so zelo neenakomerno porazdeljene v koži, ponekod jih je več, drugje manj. Za vročino je najbolj občutljiva konica jezika in veke, hrbtišče roke in komolec bolj kakor dlan. Za mraz so mnogo manj občutljivi tisti deli kože, s katerimi dobro tipljemo, na primer blazinice prstov.
Občutek bolečine povzročijo mehanični, toplotni, kemični in električni dražljaji, če so dovolj močni. Bolečino povzročijo tudi razne spremembe v notranjosti telesa. Tako občutimo bolečino v zobeh, v mišicah, sklepih, pokostnici, očesu, ušesu itd. Bolečino povzročajo dražljaji, ki kvarijo organizem. Zato je bolečina važna obramba, saj nas opozori, da je v organizmu nekaj napak, in nas prisili, da poiščemo zdravniško pomoč. Najnevarnejše in najbolj zahrbtne so tiste bolezni, na katere nas bolečine ne opozore pravočasno, na primer rak, tuberkuloza itd.
Čutilo za okus – okušalo
S čutilom za okus spoznavamo kemične lastnosti snovi, zlasti hrane. Sprejemniki tega čutila so predvsem na konici, korenu in robovih jezika. Zgrajeni so zelo preprosto. Čutnice so v posebnih mešičkih, ki jih imenujemo okušalni popki.
Snovi, ki se v slini tope, zdražijo okušalne čutnice. Razločujemo le štiri glavne okuse: slano, kislo, sladko in grenko. Drugi okusi, po katerih razločujemo razne jedi, so le mešanica več glavnih okusov.
Za sladko so občutljive predvsem okušalni popki na konici jezika, za grenko na korenu jezika, za kislo in slano pa na robovih jezika. Pri okušanju hrane sodeluje v veliki meri še čutilo za voh.
Čutilo za voh – vohalo
Ovohavamo le hlapljive snovi, če pridejo hlapi do vohalne sluznice, v kateri so vohalne čutnice. Vohalna sluznica je v zgornjem delu nosne votline. Vohalne čutnice so občutljive že za zelo majhne množine vonjav, ki pridejo z vdihanim zrakom do njih. Človek ima sicer sorazmerno dobro razvit voh, vendar ga nekatere živali, na primer pes, srna in mnoge žuželke, močno prekašajo.
Čutilo za voh je pomembno, ker moremo z njim spoznati, če niso morebiti kakšne neprijetne ali škodljive snovi v zraku, ki ga. vdihavamo. Tudi pri prebavljanju hrane je ta čut pomemben, saj nam vonj hrane zbuja tek in povzroča močnejše izločanje prebavnih sokov.
Če je vohalna sluznica prevlažna ali presuha, je manj občutljiva. Zato ob nahodu slabo vohamo. Tedaj se nam tudi zdi, da ima jed manj okusa. Vohalne čutnice otope, če kake vonjave dlje vplivajo nanje. Če smo nekaj časa v prostoru, kjer smo ob vstopu zaznali močan, prijeten ali neprijeten vonj, ga kmalu ne zaznavamo več.
Čutilo za vid
Za spoznavanje okolja je vid izredno pomemben čut. Čutilo za vid, to je oko, imajo vse više razvite živali in tako tudi človek najpopolneje razvito. Z njim ne razločujemo le svetlobo od teme, temveč tudi barvo, obliko, velikost in oddaljenost predmeta, pa tudi njegovo gibanje in premikanje.
Tako izpopolnjeno je postalo oko v dolgotrajnem razvoju živali. Deževnik na primer nima oči, pa vendar spoznava svetlobo in temo. Za svetlobo občutljive čutnice ima posamič po vsej površini kože. Že polži pa imajo čutnice združene v posebnih vdolbinicah, ki so spodaj in ob straneh obdane s pigmentno plastjo. S takim očesom je že mogoče zaznavati smer svetlobe. Še bolj razvito pa je oko, ki se mu je pridružila še leča. Tako oko imajo že glavonožci, še popolnejše pa je oko vretenčarjev.
Zgradba očesa
Oko je kot zelo važno čutilo dobro zavarovano v koščeni očesni votlini očnici. Plast maščobnega tkiva ga varuje pretresljajev in omogoča, da mehko polzi, kadar se obrača.
Zgradba očesnega zrkla:
1 beločnica, 2 žilnica, 3 mrežnica, 4 roženica, 5 šarenica, 6 zenica, 7 leča, 8 mišičnati obroček, 9 prednji zrkelni prekat, 10 zadajšnji prekat, 11 steklovina, 12 vidni živec, 13 zgornja veka s trepalnicami, 14 solznica.
Glavni del očesa je zrklo: V njegovi notranjosti so čutnice, ki so občutljive za svetlobo. Pomožni in varovalni deli očesa pa so: veke s trepalnicami, solzila, obrvi in mišice, ki obračajo zrklo.
Zrklo je kroglaste oblike. Njegova stena ima tri lupine: zunanjo beločnico, pod njo je žilnica; notranja pa je mrežnica.
Beločnica je trdna, tako da lahko varuje nežnejše notranje dele zrkla. Hkrati pa preprečuje, da ne vstopa svetloba od strani v oko. Spredaj je beločnica prozorna in nekoliko izbočena; ta del imenujemo roženica.
Žilnica je polna krvnih žilic. Po njih prihaja hrana za oko. Spredaj, pod roženico, oblikuje žilnica barvast kolobar, imenovan šarenica, ki je različne barve. V sredini šarenice je okrogla odprtinica, zenica. Ob močni svetlobi se zenica zoži, v poltemi pa razširi. S tem uravnava množino vstopajoče svetlobe. Širijo jo prečkaste gladke mišice v šarenici, ožijo pa krožno potekajoče gladke mišice.
Za zenico je prozorna leča. Leča je pritrjena s tankimi nitkami v mišičnatem obročku za šarenico. Če so nitke napete, je leča sploščena, če pa nitke popustijo, se leča, ki je prožna, izboči. Čim bolj je leča izbočena, tem bolj lomi svetlobo.
Prostor med roženico in šarenico je prednji zrkelni prekat, med šarenico in lečo pa je zadajšnji zrkelni prekat.
Tretja, to je notranja ovojnica, mrežnica, je iz vidnih čutnic. Z njimi so povezane živčne celice, katerih vlakna se združijo v vidni živec, ki izstopa iz zrkla in poteka do možganov.
Notranjost zrkla izpolnjuje prozorna, zdrizasta steklovina.
Kako vidimo
Svetlobni žarki pridejo do mrežnice skozi prozorno roženico, zenico, lečo in steklovino. Ko gredo svetlobni žarki skozi te očesne dele, se lomijo, tako da nastane na mrežnici zmanjšana in obrnjena slika predmeta, ki ga gledamo. V očesu se torej dogaja nekaj podobnega kot v fotografskem aparatu.
Jasno in ostro vidimo le predmet, čigar slika nastane natančno na mrežnici. Človeško oko lahko prilagodi lečo tako, da nastanejo na mrežnici slike različno oddaljenih predmetov. Pri gledanju v daljavo je leča bolj sploščena in zato manj lomi svetlobne žarke. Čim bolj iz bližine gledamo kak predmet, tem bolj se leča zaobli in taka močneje lomi svetlobo. V starosti je leča vedno manj prožna, tako da bližnjih predmetov ne moremo videti več jasno.
Pravilno zgrajeno človeško oko vidi predmete, ki so oddaljeni več kot i 5 metrov, ne da bi bilo potrebno lečo prilagojevati. Pri gledanju v daljavo torej oko počiva. Da ostane vid zdrav, je potrebno, da je skozi okno stanovanja ali šolske sobe prost pogled v daljave. Kadar gledamo pri delu v bližino, je dobro, da kdaj pa kdaj pogledamo v daljavo; oko se pri tem odpočije. Najprimernejša razdalja za gledanje manjših predmetov, to je pri branju in pisanju, je 25 do 30 cm. Pri gledanju v taki razdalji oko najmanj trpi.
Pomožne naprave očesa
Oko varujeta dve kožni gubi, zgornja in spodnja veka. Veke imajo na robovih dlačice, trepalnice, ob njih pa so številne lojnice. Izloček lojnic maže robove vek, zato se robova tesno prilegata, kadar mižimo. Gnojno vnetje teh lojnic imenujemo ječmen. Notranjo stran vek pokriva zelo občutljiva sluznica, veznica. Veznica prehaja tudi na zrklo in ga pokriva do roženice. V veznici je veliko krvnih žilic, živcev in žlez. Žleze izločajo sluzasto tekočino, zato se veke in zrklo ne tarejo.
Nad očesom se bočijo obrvi. Obrvi zadržujejo znoj, da ne kaplja s čela v oko.V zgornjem, zunanjem kotu vsake očnice je žleza solznica. Solznica izloča stalno prozorno, nekoliko slano tekočino, solze. Solze se zbirajo v notranjem očesnem kotu, iz katerega odtekajo skozi solzevod v nosno votlino. Žalost, jeza, veselje, pa tudi mehanični dražljaji na veznico, ostre vonjave in začimbe povzroče, da se izloča več solz, ki teko nato čez spodnjo veko.
Zrklo spretno premika v vse smeri šest prečno progastih očesnih mišic. Vraščene so na steno očnice ter pripete na zrklo. Obe zrkli se premikata vedno hkrati v isto smer. Če ohromi ali oslabi posamezna mišica enega zrkla, nastane škiljenje.
Napake očesa
Pravilno zgrajeno oko je tako, da nastane slika zelo oddaljenega predmeta natančno na mrežnici. Slika predmeta pa, ki je bliže od 5 m, vidimo ostro le, če se leča prilagodi. S starostjo postane leča manj prožna in se zato pri gledanju od blizu ne more več toliko izbočiti, da bi nastala slika na mrežnici. Starejši človek zato od blizu ne vidi več ostro, temveč le na nekoliko večjo razdaljo.
Daljnovidnost je napaka. očesa, da predmetov v daljavi ne vidi jasno, če ne prilagodi leče. Torej tako tudi oko pri gledanju v daljavo ne počiva. Še večji napor je za daljnovidno oko gledati od blizu. Vzrok daljnovidnosti je v večini primerov v njegovi osi prekratko zrklo. Ta napaka je prirojena. Daljnovidni človek mora nositi naočnike z zbiralno (bikonveksno) lečo, ki pomaga zbirati svetlobne žarke pred roženico, tako da pride slika na mrežnico.
Kratkovidnost je napaka očesa, pri kateri se žarki zberejo pred mrežnico in jo zadenejo, ko se že razhajajo. Slika je zato nejasna. Kratkovidni človek torej na daljavo nejasno vidi, dobro pa le predmete iz bližine. Vzrok kratkovidnosti je prirojeno v smeri osi predolgo zrklo. Kratkovidni morajo nositi naočnike z lečo, ki razpršuje vstopajoče žarke (bikonkavna leča), da nastane potem slika na mrežnici.Opisane očesne napake so sicer prirojene, povečajo pa se lahko v šolski dobi, verjetno ob slabi razsvetljavi, z gledanjem iz prevelike bližine pri branju, pisanju ali šivanju.
Nekateri ljudje so slepi za barve. Vse vidijo le v sivi barvi. Popolna slepota za barve je zelo redka. Pogostejša je delna barvna slepota in sicer za rdečo in zeleno barvo ter za rumeno in modro. Domnevajo, da je okoli 4% moških delno slepih za barve. Napaka je dedna. Slepota za barve je lahko usodna v nekaterih poklicih, na primer v prometni službi, kjer sta prav rdeča in zelena barva signalni barvi. Zato vsakogar, ki se odloči za tak poklic, preskusijo, ali natančno loči vse barve.
Skrb za oko
Oko je izredno občutljiv in važen organ. Zato ga skušajmo obvarovati udarcev, sunkov, pritiskov, pa tudi prahu in dima. Očesu zelo škodi, če se hitro menjavata močna svetloba in tema. Ne glej v sonce, pa tudi ne predolgo na snežno ploskev, obsijano od sonca! Sončni žarki naj ne padajo na knjigo ali zvezek, iz katerega se učiš! Še bolj je za oko škodljiv mrak. Zato ne beri v mraku, pa tudi ob plapolajoči luči ne! Pri delu, branju in pisanju naj vpada svetloba od leve strani! Če dolgo časa bereš ali pišeš, poglej večkrat v daljavo, da se oko odpočije!
Zlasti so nevarni očesu različni drobci, ki padejo vanj. V takem primeru ne smemo očesa nikdar drgniti, temveč pustimo, da solze same izperejo tujek v notranji očesni kot. Skušajmo drobec previdno odstraniti s čistim robcem, še bolje z vato! Če se je drobec zadrl v roženico, moraš k zdravniku. Še bolj nevarno je, če brizgne v oko kaka jedka tekočina, na primer lug, kislina, živo apno. V takem primeru moramo oko takoj temeljito sprati z mrzlo vodo, nato pa brž k zdravniku!
Uho kot čutilo za sluh in ravnotežje – Zgradba ušesa
Za duševni razvoj človeka je sluh med najpomembnejšimi čuti. Dražljaji za sluh so zvočni valovi, sprejemniki zanje so v notranjem ušesu.
Na ušesu razločujemo tri dele: zunanje uho, srednje uho in notranje uho.
Slušne čutnice so v notranjem ušesu. Zunanje in srednje uho sta le na pravi, ki omogočata, da pridejo dražljaji do slušnih čutnic.
Zunanje uho ima uhelj, zunanji sluhovod in bobnič. Uhelj je iz hrustanca in je pokrit s kožo. Sesalci lahko gibljejo uhelj s posebnimi mišicami na vse strani in s tem love zvočne valove. Človek ima te mišice zakrnele. Uhelj usmerja zvočne valove v zunanji sluhovod. V steni sluhovoda so dlačice in majhne žleze, ki izločajo ušesno maslo. Na njem obtiči prah in drugi tujki, če po naključju zaidejo v uho. Na koncu zunanjega sluhovoda je tanka mrenica, bobnič, ki zapira vhod v srednje uho.
Srednje uho je majhna, komaj za grah velika votlina v senčnici. S posebno cevjo, to je ušesno trobljo, je zvezano srednje uho z žrelom. Iz žrela prihaja po ušesni troblji zrak v srednje uho. V srednjem ušesu so tri drobne, med seboj gibljivo zvezane slušne koščice: kladivce, nakovalce in stremence. Kladivce je pripeto na bobnič, stremence pa na odprtino, ki je v koščeni steni med srednjim in notranjim ušesom. Ta odprtina je ovalno okence. Nekoliko niže je s tanko mrenico zastrto okroglo okence.
Notranje uho je najbolj zamotano zgrajeni del ušesa, zato ga imenujemo tudi blodišče (labirint). V senčnici je več votlinic, ki so napolnjene z neko tekočino. V njih sta dva kožnata mešička in kožnate cevke, v katerih so čutnice. Tudi v mešičkih in cevkah je tekočina.
Čutilo za sluh je zavita cevka, imenovana polž, drugi deli notranjega ušesa pa so sprejemniki za dražljaje ravnotežja in gibanja v prostoru.
Kako slišimo
Kožnati polž se ovija okoli koščenega stebrička. Na spodnji steni polža so razporejene slušne čutnice, ki imajo na vrhu šop migetavk. Nad slušnimi čutnicami se razpenja tanka mrenica.
Dražljaji za slušne čutnice so zvočni valovi. Uhelj jih prestreza in usmerja v zunanji sluhovod. Tu zadenejo ob bobnič in ga zatresejo. Pri tem zanihajo slušne koščice. Stremence, ki s svojo ploščico zapira ovalno okence, zavalovi tekočino v koščenih votlinicah, v katerih je kožnati polž. Valovi tekočine udarjajo od spodaj na kožnega polža. Ob tem udarjajo slušne čutnice ob mrenico, ki je nad njimi. Čutnice se ob teh udarcih zdražijo. Čutnice so zvezane z živčnimi vlakni, ki vodijo do možganov, in tako se zavedamo, da slišimo.
Človek ne ogluši popolnoma, če se okvarijo tisti deli ušesa, ki prevajajo zvoke. Popolnoma ogluši le tedaj, če je uničen polž ali pa živec, ki vodi do možganov, in če je uničen del možganske skorje, v katerem nastajajo občutki sluha. Če ima otrok že od rojstva poškodovana ali nerazvita oba polža, je gluh. Ker ne sliši govora, se tudi ne more naučiti govoriti; tak otrok je gluh in nem. Imamo posebne šole za gluho mladino. V teh šolah nauče s posebnimi načini pouka otroke govoriti. Tako se tudi gluha mladina lahko izobrazi in usposobi za različne poklice. Gluhonemi danes niso več izločeni iz družbe, temveč postanejo njeni aktivni, koristni člani.
Kako deluje naprava za ravnotežje
Mešička in tri polkrožne cevke imajo prav tako na notranji steni posebne čutnice z migetavkami. Vse te cevke so napolnjene s tekočino. Čutnice v mešičkih imajo na migetavkah še majhne apnenčaste kristalčke, to so ravnotežna zrnca. Če premikamo glavo ali če se telo premika v prostoru v razne smeri (naprej, vstran, navzgor) ali pa če se vrtimo, vse to povzroči, da tekočina v teh cevkah zaniha in s tem zdraži čutnice, ki so v njih. Po živčnih vlaknih se prevaja to do možganov in tako se zavemo, v kakšni legi je naše telo in v katero smer se premika.
Kaj škoduje ušesu
Močni udarci na glavo lahko poškodujejo dele ušesa. Ob močnem poku se lahko pretrga bobnič. Zato ne klofutaj sošolcev in jim ne tuli v uho!
Ob poku eksplozij in ob topovskih strelih odpri usta! Če imaš usta odprta, tedaj pritisne z obeh strani na bobnič enak zračni pritisk.
Zunanji sluhovod moramo večkrat očistiti z mlačno vodo. Ne drezaj pa vanj z ostrim, kovinskim predmetom, da ne raniš bobniča!
Vnetje iz žrela lahko preide v srednje uho. Pogosto se to zgodi ob škrlatinki, davici in ošpicah. Hude bolečine v ušesu te na to opozore. Poišči pravi čas zdravniško pomoč, sicer se vnetje lahko razširi!
