Vsa živa bitja dihajo. Iz okolja sprejemajo zrak in z njim kisik. Kopenske živali in rastline ga dobe iz ozračja, vodne živali in rastline pa iz zraka, raztopljenega v vodi. To sprejemanje zraka v pljuča, je vdihavanje. Uporabi pa se kisik v celicah, da se razkraja (oksidira) hrana, ki je prišla po krvi iz prebavil. Ta pojav imenujemo celično dihanje. Za celično dihanje je torej potreben kisik. Pri razkrajanju, to je oksidaciji snovi, se v celicah sprošča energija, ki se izkoristi za obstoj organizma. Nastajajo pa tudi razne razkrojnine, ki so odveč in jih moramo iz telesa sproti izločati. Pri dihanju nastaja v celicah kot razkrojnina vedno tudi ogljikov dioksid, ki ga zato stalno izdihavamo. Vdihavamo torej zrak zaradi kisika, ki je v njem, izdihavamo pa zrak, v katerem je veliko ogljikovega dioksida.
Zgradba dihal
Organe, skozi katere vstopa kisik iz vdihanega zraka v kri in kjer izstopa iz krvi ogljikov dioksid, imenujemo dihala. Dihala kopenskih vretenčarjev in tako tudi človeka so pljuča. Pljuča so v prsni votlini. Do njih vodi dihalna pot, to je nosna votlina, žrelo in sapnik. Zrak lahko vdihavamo skozi nos in tudi skozi usta. Vendar je vdihavanje skozi nos bolj zdravo. Nosna votlina je precej obširna. Pokrita je z migetavčno sluznico, v kateri je veliko krvnih žilic. Ob topli sluznici se zrak nekoliko ogreje in ovlaži. Ob vhodu v nosno votlino so dlačice. Na njih in na migetavkah sluznice se ulovi prah, ki smo ga vdihali z zrakom vred. Tako se vdihani zrak precej očisti; tudi mnogi mikrobi, ki so stalno v zraku, obtiče na sluznici. Zrak se deloma tudi razkuži hkrati pa v nosni votlini ovohavamo zrak, če niso morda v njem kaki škodljivi plini.
Iz nosne votline teče zrak v žrelo skozi sapnik, ki je pred požiralnikom. Sapnik je prožna cev, ki jo spredaj in ob straneh utrjujejo hrustančni pol obročki. Na notranji površini je migetalčna sluznica. V steni sapnika so krožne gladke mišice.
Salusov naravni tonik Alpenkraft® vsebuje prečiščen med in slad ter rastlinske izvlečke in destilate mnogih zdravilnih zelišč.
Alpenkraft® je zeliščni tonik z rastlinskimi izvlečki in destilati timijana, komarčka, janeža in evkaliptusa, ki pomirja sluznico ust in žrela in je zelo priljubljen pri pevcih in ljudeh, ki javno nastopajo. Priporočamo ga tudi tistim, ki so izpostavljeni onesnaženemu zraku zaradi cigaretnega dima, prahu in industrijskih izpustov. Tonik ne vsebuje konzervansov.
Alpenkraft®, prehransko dopolnilo z eteričnimi olji in rastlinskimi izvlečki
V začetnem delu sapnika je grlo, to je organ za proizvajanje glasu. Sapnik se v višini srca cepi v dve veji, to sta leva in desna sapnica ali bronhiji. Vsaka sapnica se na to vejasto cepi v vedno manjše bronhialne cevke in cevčice. Na koncu najtanjših cevčic so pljučni mehurčki. Pljučne mehurčke obdaja mreža krvnih žilic. Tudi sapnici in večje bronhialne cevke razpenjajo hrustančni pol obročki.
Migetalke sluznice stalno rahlo utripljejo navzven. Po sapniku navzgor potiskajo drobce prahu, ki so zašli z zrakom, zlasti pri dihanju skozi usta.
S kašljanjem ki ga sproži prah v žrelu, izpljunemo izbrani prah. Migetalčna sluznica torej varuje pljuča da ne zaide vanje preveč prahu, saj, ipd ..
Pljuča so iz cevčic in mehurčkov ter imajo levo in desno pljučno krilo, med obema v prsni votlini leži srce.
Krvnih žilic v njih so zelo tanke, tako da se skoznje lahko izmenjavata kisik in ogljikov dioksid. Ker pljučnih mehurčkov zelo veliko je dihalna površina zelo obsežna, zato se lahko dovolj hitro izmenjavajo plini med krvjo in vdihanim zrakom.
Pljuča pokriva gladka, tanka mrena, ki je dvojna: notranja, tesno na pljučnih je popljučnica (pljučna mrena, zunanja pa je po rebernicah (rebrna mrena). Porebrnica pokriva hkrati notranjo steno prsnega koša. Med obema je brezračni prostor.
Grlo – organ za proizvajanje glasu
Razširjeni začetni del sapnika je grlo, organ za proizvajanje glasu. Ogrodje grla je iz več hrustancev. Znotraj sta dve glasilki, med njima je glasilna raza. Grlo pokriva sapnikov poklopec. Če mirno dihamo, sta glasilki ohlapni. Kadar hočemo govoriti, napnemo glasilki, ki se tedaj približata druga drugi. Tako ostane med njima le ozka špranja. Zrak pri izdihavanju zatrese glasilki, kar povzroči glas. Če sta glasilki bolj napeti, je glas višji, ob manj napetih glasilkah je glas nižji. Od množine izdihanega zraka pa je odvisna jakost glasu. Če izdihnemo več zraka iz pljuč, govorimo glasneje in je glas višji. Ob spolnem dozorevanju se fantom spremeni glas; pravimo da mutirajo. V tem času sta glasilki zelo občutljivi in jima škodi prenapenjanje. Hripavost je posledica vnetja glasilk.
Kako vdihavamo in izdihavamo?
Zrak vdihnemo takrat, ko se pljuča razširijo. To se zgodi tako, da se splošči mišična prepona, ki je sicer vzbočena proti prsni votlini; rebrne mišice pa vzdignejo rebra nekoliko naprej in navzven. Pri tem se prostornina prsnega koša razširi. Ker se pljuča tesno prilegajo steni prsnega koša, se s prsnim košem razširijo tudi pljuča. Zrak v pljučih se pri tem zredči, njegov pritisk se torej zmanjša. Pljuča zato vsrkajo skozi nosno votlino zunanji zrak, ki ima večji pritisk. Izdihnemo pa tako, da se rebra povesijo, prepona se splošči; stena prsnega koša stisne pljuča in iztisne zrak iz njih. Tako pri vdihu kot pri izdihu sodelujejo mnoge mišice, prsne in trebušne, pri globokem dihanju pa še mišice v vratu in še druge.
Odrasel človek dihne v minuti 16 do 18 – krat, dojenček do 40 – krat. Ob težjem, napornem delu dihamo hitreje in globlje. Če mirno dihamo, vdihnemo vsakič le pol litra zraka. Z globokim vdihom pa spravimo v pljuča dva litra zraka. Ko po takem globokem vdihu izdihnemo, stisnemo iz pljuč poleg vdihanega še en in pol litra zraka, to je okoli tri in pol litra zraka. Množino zraka, ki ga po najglobljem vdihu izdihnemo z najmočnejšim izdihom, imenujemo vitalno kapaciteto pljuč (zmogljivost pljuč). Vitalna kapaciteta je pri različnih ljudeh različna. Odvisna je od velikosti prsnega koša in jakosti mišic, ki sodelujejo pri dihanju. Zato je razumljivo, da imajo večjo vitalno, kapaciteto pljuč zlasti tisti športniki, ki si s svojim športom krepijo prsni koš, na primer plavalci, veslači ipd. Vitalno kapaciteto merimo s posebno napravo, spirometrom. Zelo pomembne so za razvoj dihalnih mišic posebne telesne vaje, tako imenovane dihalne vaje, pa tudi različne igre in športi na čistem zraku.
Čist zrak – pogoj zdravja
Človekovo zdravje in njegova delovna sposobnost sta zelo odvisna od zraka, v katerem živi in dela. Sestava in lastnosti zraka, ki nas obkroža, se menjavajo. Zmanjšuje se množina kisika, povečava se množina ogljikovega dioksida, medtem ko je množina dušika, ki je za nas nepomemben, stalna. V zraku so vedno v večji ali manjši meri vodni hlapi, včasih celo nekateri škodljivi plini, na primer ogljikov monoksid, žveplov dioksid, pa tudi prah, saje in kali raznih mikrobov.
Množino kisika in ogljikovega dioksida stalno uravnavajo zelene rastline. Te se namreč hranijo z ogljikovim dioksidom, pri tem pa oddajajo kisik. Zato je potrebno, da so v mestih, posebno industrijskih, večji zeleni nasadi in parki.
V prostorih, kjer biva in dela veliko ljudi, je kmalu prisotnost ogljikovega dioksida večja kot na prostem. Pa tudi sicer je zrak slabši, ker se v njem kopičijo razne izparine s kože in obleke; poveča se tudi vlaga in temperatura zraka. V takih prostorih postaja ljudem pogosto slabo. Zato je treba prostor, kjer biva veliko ljudi, stalno skrbno zračiti, tudi pozimi. Odpirajmo vsa okna učilnic med vsakim odmorom, pa tudi med uro, če je potrebno! Volja in sposobnost za delo se v slabem zraku zelo zmanjšata.
Sprehodi v zeleno naravo, kjer je čim manj prahu, in izleti, zlasti s hojo navkreber, ko je človek prisiljen globoko dihati, ne koristijo le pljučem, temveč vsemu telesu. Ugodno vpliva na organizem tudi sprememba zraka in klime, vsaj enkrat na leto.
Bolezni dihal
Vsa dihalna pot (nosna votlina, žrelo, sapnik in sapnici) je na notranji steni pokrita s sluznico. Iz različnih vzrokov se sluznica lahko vname. Vnetje sluznice v nosni votlini je nahod, vnetje drugih delov sluznice imenujemo katar (žrelni katar, bronhialni katar). Vneta sluznica je nabrekla in izloča mnogo sluzi. Zato kihamo in kašljamo (če je vneta sluznica dihalne poti). Vnetje povzročijo razni mikrobi ali snovi, ki dražijo sluznico.
Zaradi mrzlega in vlažnega zraka, ki teče skozi nos do pljuč, se krvne žilice v sluznici stisnejo; mikrobi, ki so tedaj na njej, se laže in hitreje razvijajo. Ohladitev torej omogoči razvoj bolezni. Pa tudi če se močno ohladimo na kakem drugem delu telesa, na primer zaradi mokre obutve in podobno, priteka ohlajena kri, ki kroži po telesu, tudi v sluznico dihalne poti. Nahod dobimo torej lahko, če nas zebe v noge.
Nekateri ljudje, ki so preobčutljivi za cvetni prah raznih trav, obolijo za takim nahodom spomladi, ko te trave cvetijo. Tudi bronhialni katar lahko povzročijo drobci dima, prahu itd., če ljudje stalno živijo in opravljajo poklic v delavnicah, kjer je mnogo prahu (tapetniki, dimnikarji itd.)
Vnetje pljuč, imenujemo pljučnica. Vnetje preide včasih tudi na popljučnico. Bolezen je huda in jo spremlja zelo povišana telesna temperatura. Pljučnico sedaj uspešno zdravijo z antibiotiki.
Najhujša nalezljiva bolezen pljuč je jetika ali tuberkuloza. Povzroči jo bacil tuberkuloze, ki ga je leta 1882 odkril Robert Koch; zaradi tega se po njem imenuje Kochov bacil. Ta bacil povzroči, da razpadajo celice pljuč, ki jih bolnik nato izkašljuje. Napravi se votlinica, kaverna.
S Kochovim bacilom se človek pravzaprav stalno okužuje, vendar vsakdo ne zboli za jetiko. Za to je potrebna posebna dovzetnost. Po kaki bolezni ali pa zaradi težkega telesnega dela ter slabe prehrane je telo manj odporno, zato po okužitvi lahko izbruhne bolezen. Začetna znamenja bolezni so: občutek utrujenosti, hujšanje, kašljanje in nekoliko povišana telesna temperatura (do 37,5°C). Če bolnik te znake prezre, ga lahko preseneti krvav izpljunek iz pljuč. Nekateri tuberkulozni bolniki izkašljujejo Kochov bacil in s kapljicami njihove sline pridejo bacili vsepovsod. Bacili so zelo odporni, tako da ostanejo živi v vlažnih in temnih prostorih po več mesecev. Tudi mraz in razna kemična razkužila jih ne uničijo tako hitro, pač pa jih že v nekaj minutah uničijo sončni žarki.
Tuberkuloza ni dedna bolezen. Pač pa so slabi življenjski pogoji vzrok, da se širi. Vlažna in temna stanovanja, slaba prehrana, naporno delo, zlasti ponoči, in pa nezadostna čistoča jo najbolj podpirajo. Zato pravimo, da je tuberkuloza socialna, družbena bolezen.
Bolje pa je bolezen preprečiti kot zdraviti. Urejeno, higiensko življenje, primerna hrana, primeren počitek po težkem delu in pravilno utrjevanje telesa so najboljša sredstva, da se te bolezni ubranimo. Boj za boljše življenje vseh ljudi je hkrati tudi boj proti tuberkulozi.
Nevarnost zadušitve in umetno dihanje
Iz najrazličnejših vzrokov se lahko zgodi, da v pljuča ne more prihajati zrak. Človek je tedaj v nevarnosti, da se zaduši. Med temi vzroki je zelo pogost tak, da kak tujek zaide v dihalno pot in zapre zraku dostop v pljuča. Brez dvoma je v takem primeru najnujnejše tak predmet odstraniti iz dihalne poti. Če tega ne moreš in ne znaš napraviti sam, pokliči takoj reševalno postajo ali pa zdravnika!
Zaduši se tudi človek, ki mu je prišla voda v pljuča. To se zgodi pri utapljanju. Utopljenec, ki so ga potegnili iz vode, je lahko na videz mrtev, vendar mu takojšnja pravilna prva pomoč še lahko vrne življenje. Pri tem se lotimo tako imenovanega umetnega dihanja. Prej pa mu moramo spraviti vodo iz dihal. To napravimo na več načinov, najlaže tako, da ga položimo prek svojega upognjenega kolena na trebuh, z glavo navzdol. Z roko pritiskamo na hrbet, da iztisnemo vodo iz pljuč in sapnika.
Načinov umetnega dihanja je več. Prav bi bilo, da bi se vsak učenec nekaj teh načinov naučil v kakem tečaju za prvo pomoč, ki jih prireja pogosto Rdeči križ. Bistvo umetnega dihanja je v tem, da s posebnimi gibi posnemamo naravno dihanje. V določenem ritmu (okoli 16-krat v minuti) stiskamo prsni koš. Včasih je treba umetno dihanje izvajati več ur. To je utrudljivo in tega seveda ne more napraviti en sam človek, temveč se je treba pri tem delu menjavati.
Dognano je z neštetimi primeri, da je najbolj uspešen in tudi najmanj naporen način umetnega dihanja, ki ga imenujemo “usta na usta”. Pri tem reševalec vpihava s svojimi usti zrak skozi usta ali pa skozi nos ponesrečenca. Vpihavati je treba v ritmu normalnega dihanja. Zapomni si, da ne smeš nezavestnemu človeku nikoli vlivati kake pijače v usta, ker se sicer zaduši!
Ob raznih poškodbah, zlasti hrbtenice, in ob boleznih, kot je na primer otroška paraliza, ohromi dihalne mišice. Bolnik je v nevarnosti, da se zaduši. Za take primere imajo zdaj v bolnišnicah posebne naprave, tako imenovane “respiratorje”. Taka naprava avtomatično širi in oži prsni koš, da zrak prihaja in odhaja iz pljuč. Tako obdrže pri življenju bolnika mnogo dni, oziroma toliko časa, da začno njegove dihalne mišice spet delovati.
Error: Contact form not found.
