Škrlatinko povzroča beta hemolitični streptokok skupine A, ki smo ga že omenjali kot povzročitelja angine. Beta hemolitični streptokoki skupine A tvorijo številne različne toksine in encime. Škrlatinko povzročajo tisti sevi te bakterije, ki tvorijo eritrogeni ali pirogeni toksin, ta je namreč odgovoren za nastanek izpuščaja.
Kako se okužimo?
Povzročitelj se širi z bolnika na zdravega s kapljicami sline ali nosnega izcedka. Za širjenje bolezni so bolj pomembni bolniki, zlasti v prvih dneh bolezni, in manj zdravi nosilci. Zdravih nosilcev je največ med otroki, predvsem v šolskem obdobju. Pri kar 15-20 % sicer zdravih otrok najdemo streptokok v nosu ali v žrelu. Bolezen se hitreje širi tam, kjer prihaja v tesen stik večje število otrok, na primer v šolah, v vrtcih, na taborih in pa v slabših socialnih razmerah.
Za škrlatinko zbolijo najpogosteje otroci med 5. in 15. letom starosti, bolezen pa se pogosteje pojavlja v hladnejših mesecih.
Kako prepoznamo škrlatinko?
Od okužbe do pojava bolezni mine od 1 do 7 dni, v povprečju pa 3 dni. Začetek je nenaden z visoko vročino, bruhanjem, glavobolom, mrazenjem in bolečinami v žrelu. Zlasti manjši otroci pogosto tožijo, da jih boli trebušček. V ustih vidimo močno povečani rdeči nebnici in žrelo. Nebnici sta lahko pokriti z belimi oblogami. Na pordelem mehkem nebu in jezičku pogosto vidimo tudi drobne pikčaste krvavitve. Jezik je v začetku bolezni debelo belo obložen, kasneje pa se obloge odluščijo in pod njimi vidimo močno pordelo površino jezika s poudarjenimi papilami, kar daje površini jezika malinast videz. Začetek bolezni in spremembe, ki jih vidimo v ustih, so povsem enake kot pri streptokokni angini.
Značilen izpuščaj
Za škrlatinko značilen izpuščaj se pojavi drugi dan bolezni. Izpuščaj se začne v pazduhah in v dimljah ter se nato širi po vsem sprednjem delu trupa, nato pa zajame še vrat in ude. Izpuščaj je sprva videti le kot močna rdečina, ki na pritisk zbledi, v nekaj urah pa postane drobno zrnat, po otipu bi ga lahko primerjali z brusnim papirjem ali “kurjo kožo”. Po dlaneh in po podplatih izpuščaja praviloma ni. Obraz je samo močno pordel zlasti v predelu lic, med ustnima kotoma in nosom pa ostane bel trikotnik.
Izpuščaj pa ni vedno prisoten povsod po telesu, pogosto ga najdemo le v pregibih (v komolčni, kolenski in pazdušni kotanji ter v dimljah). V pregibih so kožne gube vidne kot izrazito rdeče črte, v gubah pa so vidne pikčaste krvavitve, ki so posledica krhkosti kapilar.
Ob koncu prvega tedna bolezni se prične drobno luščiti koža na obrazu in trupu okrog ključnice, ob koncu drugega tedna bolezni pa se koža v velikih zaplatah prične luščiti ob nohtih, na dlaneh in na podplatih. Škrlatinka lahko nastane tudi kot posledica streptokokne okužbe kože, rane ali opekline. V tem primeru so izraženi splošni znaki bolezni in spremembe na koži, niso pa izražene spremembe na nebnicah in v žrelu, to obliko bolezni imenujemo ekstrabukalna škrlatinka.
Kako dokažemo škrlatinko?
Kadar je bolezenska slika izražena v celoti, škrlatinko z lahkoto prepoznamo. Mnogokrat pa bolezenska slika ni popolna in tedaj nam je v pomoč, če dokažemo povzročitelja iz brisa žrela ali rane. Najbolj zanesljiv dokaz je osamitev streptokoka iz brisa, vendar pa je ta metoda zamudna, na rezultat moramo čakati več ur. Hitra metoda, s katero dokažemo streptokokni antigen v brisu žrela, se danes široko uporablja, saj je zelo enostavna, rezultat pa je znan že v nekaj minutah, slaba stran te metode pa je, da je manj zanesljiva.
Zapleti škrlatinke
Zapleti v zgodnjem obdobju prebolevanja škrlatinke so posledica širjenja streptokokov iz nebnic v okolna tkiva. Najbolj pogosto je vnetje srednjega ušesa in obnosnih votlin. Pri hudi septični obliki škrlatinke streptokoki vdrejo v kri, s krvjo pa se širijo v različne organe, kjer povzročajo gnojna vnetna žarišča, na primer pljučnico, vnetja kosti, sklepov in možganskih ovojnic.
Pozni zapleti, ki se pojavijo 14 do 21 dni po začetku bolezni, so posledica imunskih dogajanj. Prizadenejo lahko ledvica (poststreptokokni glomerulonefritis), pri akutni revmatski vročici pa so prizadeti sklepi, koža, srce in osrednje živčevje. Danes se zaradi uspešnega antibiotičnega zdravljenja tudi pozni zapleti mnogo redkeje pojavljajo kot nekdaj.
Škrlatinki podobne bolezni
Številne bolezni, ki prav tako potekajo z izpuščajem (na primer ošpice, rdečke, infekcijsko mononukleozo, Kawasakijevo bolezen in različne virusne, zlasti enterovirusne, okužbe), ločimo od škrlatinke po videzu in razporeditvi izpuščaja ter po drugih spremljajočih bolezenskih znakih.
Stafilokokna škrlatinka – bolezenski znaki in spremembe na koži so zelo podobni kot pri običajni s streptokoki povzročeni škrlatinki, manjkajo le spremembe v ustih, kajti vnetno žarišče ni na nebnicah ampak nekje na koži (žulj, ranica) ali na očesni veznici. Stafilokokno škrlatinko sicer srečamo manj pogosto, prepoznavanje pa je potrebno, ker je za zdravljenje potrebna druga vrsta antibiotika.
Zdravljenje
Tako kot za zdravljenje angine je tudi za škrlatinko najprimernejši antibiotik penicilin. Pri škrlatinki brez zapletov prejemajo otroci penicilin v obliki tablet ali sirupa, v ustreznih dnevnih odmerkih 10 dni. Le izjemoma se odločimo za uporabo injekcije depo penicilina, ki ga prejme otrok v mišico, zadošča že en odmerek. Pri septičnem poteku bolezni z zapleti je uspešnejše zdravljenje s penicilinom v žilo.
Makrolidni antibiotiki so primerni za zdravljenje škrlatinke pri bolnikih, ki so preobčutljivi na penicilin. Druge vrste antibiotikov so za zdravljenje škrlatinke manj primerne.
Za zdravljenje stafilokokne škrlatinke moramo uporabiti poseben antistafilokokni penicilin, ker je večina stafilokokov na običajni penicilin odporna. Pravočasno in pravilno antibiotično zdravljenje škrlatinke omogoči hitro ozdravljenje in prepreči tako zgodnje kot pozne posledice.
Preprečevanje
Otrok, ki zboli s škrlatinko, ne sodi v kolektiv, saj je za okolico kužen, dokler ne preteče vsaj 24 ur od začetka antibiotičnega zdravljenja.
Pri otrocih, ki so bili v stiku z bolnikom, je verjetnost, da so se okužili, približno 25%. Zato tistim, ki so bili v tesnem stiku z bolnikom, odvzamemo bris žrela in v primeru pozitivnega izvida zdravimo s penicilinom 10 dni. Za preprečevanje okužbe pri stikih se odločimo le izjemoma, če je v kolektivu v enem tednu zbolelo več kot 5 % otrok. Uporabljajo se enaki odmerki penicilina, zdravilo pa se daje tudi enako dolgo kot za zdravljenje škrlatinke. Pri otrocih, ki so bili v tesnem stiku z bolnikom in živijo v slabih socialnih pogojih, kjer je velika verjetnost, da bi bila bolezen spregledana, se odločimo za zaščito z depo penicilinom.
Streptokoknih cepiv zaenkrat še ni na razpolago.
