Vsi dojenčki jokajo. To je zelopreprosto dejstvo življenja. Kar pa ob tem ni tako zelo preprosto je to, kako starši ob otrokovem joku ravnamo. Vaša mati vam je morda povedala, da dojenčka ne smete razvaditi s tem, da ga prepogosto vzamete v naročje. Vaša najboljša prijateljica vam pravi, da dojenčka ni možno razvaditi z ljubeznijo in pozornostjo. Vaša soseda pravi, da se morajo otroci že kot dojenčki naučiti samostojnosti, ali bodo viseli na vas večno.
In tako se znajdete pred vrati otroške sobice, poslušate jok svojega otroka in ne veste, kaj bi storili. Dojenčka ste podojili, podrl je kupček, zamenjali ste pleničko. Seveda svojemu dojenčku želite vse dobro, toda kaj je najboljše, kar lahko storite?
Prosim, ne razumite me narobe. Ne pravim, da je to, da vaš dojenček joka nekaj slabega. Pravzaprav je to, da dojenček joka, zelo dobro. Dojenček nam z jokom sporoča, da nekaj ni v redu. Po vrsti:
1. Ali je dojenček lačen? Nahranite ga.
2. Ali je dojenček moker? Zamenjajte pleničko.
3. Ali je dojenček osamljen? Dvignite ga v naročje.
4. Ali dojenčka dajejo vetrovi? Pomagajte mu podreti kupček.
5. Ali je dojenčku hladno/pretoplo? Oblecite ga primerno.
Težava nastane, ko nič od zgoraj naštetega ne deluje. Znanstveniki, ki so preučevali jok dojenčkov, so ugotovili, da eden od petih dojenčkov joka zaradi neznanega razloga. Jok dojenčka je neverjeten, para nam srce, po telesu pošilja hormone in starši imamo nujno željo, da jok našega otroka utihne. In zato bi storili vse. Starši, ki imajo dojenčke, ki neprestano jokajo in jih cele dneve in noči nosijo v naročju, pa se poleg tega, da se sprašujejo kaj delajo narobe srečujejo še z mnenjem okolice: “Ja, dojenček se bo razvadil.” Kot da to še kaj pomaga zraven? In ne smemo pozabiti na občutke, da smo nesposobni starši. Tudi ti znajo biti zelo hudi. Današnji starši imajo precej manj spretnosti iz znanj o skrbi za dojenčka kot prejšnje generacije. Ali ni zanimivo, da je v naši kulturi potrebno več ur praktičnega pouka za vozniški izpit, za starševstvo pa ne potrebujemo prav ničesar?
Jok je dober za pljuča
No, v resnici je jokanje tako dobro za razvoj pljuč, kakor je krvavitev dobra za žile (Lee Salk).
V mnogih letih so mnogi starši spoznali, da dojenčki jokajo in nato zaspijo. Zato so nekateri “strokovnjaki” predpostavljali, da dojenčki morajo jokati, da razvijajo pljuča in da ob tem izpustijo vse vetrove, da lahko mirno zaspijo. No, to ne drži. Ideja, da je jokanje dojenčka dobro zanj, je popolnoma nelogična tako z biološkega kakor tudi z evolucijskega stališča. Prvič: zdravi dojenčki, ki ne jokajo imajo prav tako zdrava in razvita pljuča kot otroci ki jokajo. Drugič: dojenček v pradavnini bi se z jokom izpostavljal nevarnosti, saj je jok privabljal sovražnike v rodovno skrivališče.
Toda, saj vaš otrok ni majhen ekonom lonec, ki mora “spustiti paro”, predno se ohladi. Puščati dojenčka jokati je tako, kot da bi nastavili ušesa ob vaš avto, ki ima vklopljen alarm in čakali, da baterija odpove. No, zdaj sem prepričana, da nekateri, ki tole berete razmišljate: “Tudi jaz se počutim bolje, ko se dobro izjočem”. Seveda je to popolnoma res. Toda, odrasli jokamo nekaj minutk, dojenčki pa lahko jokajo ure in ure.
Prepričana sem, da mnogi starši, ki pustijo svojega dojenčka jokat, dokler onemoglo ne zaspi, to storijo zgolj po nasvetu drugih (pametnajkovičev), ker se bojijo, da bo otrok razvajen ali preprosto zaradi tega, ker so popolnoma obupani in izčrpani. To je zadnje dejanje, bolj iz obupa. Žalostno, toda v marsikateri šoli za starše še dandanes slišimo nasvet, da naj dojenčka, ki dalj časa joka položimo v posteljico, zapremo vrata, gremo v najbolj oddaljeno sobo in navijemo glasbo na glas. Da ne bi slišali joka lastnega otroka.
Vsi strokovnjaki za vzgojo poudarjajo, kako je pomembno, da smo odrasli vztrajni v postavljanju določenih meja in pravil in da se vedno enako odzovemo. Toda, kakšen dan lahko otroka pomirimo, kakšen dan pa prav noben recept za pomiritev ne pomaga več. Kaj pa tedaj? Vendar obstaja bistvena razlika med dvoletnikom ki joka zato, ker mu v trgovini ne kupimo lizike, in dvomesečnim dojenčkom. Če mislite, da je potrebno disciplinirati in vzgajati že dojenčka, se krepko motite in prehitevate dogodke.
Dojenčki jokajo iz različnih, toda enakovredno pomembnih razlogov. Dolgčas ali osamljenost želja po družbi staršev so lahko tudi vzroki, ki povzročijo, da se dojenček počuti zelo nesrečnega, prav tako kot, če je lačen ali ga mučijo prebavni vetrovi. Na svetu ni stvari, za katere bi rekli, da dvignemo jokajočega dojenčka šele takrat, ko “vas res potrebuje”. Dojenček z jokom komunicira z vami – dojenčkov jok pomeni, da nekaj potrebuje. Tako dolgo dokler dojenček joka, njegovi potrebi ni bilo zadoščeno. Sistem je zelo preprost, podoben alarmu proti vlomilcem: če je nekaj narobe, se bo oglašal, dokler ga ne izklopimo. Toda, dojenček ni stroj, zato ne more proizvajati zvoka (joka) neskončno dolgo časa. Ko se dojenček utrudi, bo prenehal jokati. Toda ne zato, ker naj bi se potolažil sam ampak zaradi tega, ker je izčrpan in obupan. Dr. William Sears v knjigi “Nigtime Parenting” pravi, da kadar starši ne odgovorimo na otrokov jok, s tem izgubljamo otrokovo zaupanje v nas. Toda zaupanje otrok v starše je nujno potrebno za vzgojo. Če na otrokov jok vedno odgovorite, mu s tem sporočate, da ste tukaj zanj in da mu pomagate. Če mi zaupamo otroku, se bo tudi otrok naučil zaupanja. Številne znanstvene raziskave so pokazale, da tisti otroci, ki so jih starši kot dojenčke vedno takoj potolažili, kot večji mački in otroci jočejo precej manj.
Če menite, da s takojšnjim odzivom na otrokov jok ustvarjate slabo navado, razvado, nimate prav. Prav nasprotno, s takojšnjim odzivom na otrokov jok ga učite, da otrok lahko uspešno komunicira z vami. Tudi če nikoli ne ugotovite, zakaj otrok joka ali če otrok kljub vsemu še vedno joka, a joka v vašem naročju, najmanjša stvar katero takrat ve vaš otrok je ta, da ni zapuščen.
V znanstveni raziskavi, ki jo je naredil T. Berry Brazelton že pred tridesetimi leti, je ugotovil, da “normalni” dojenčki jokajo povprečno dve uri dnevno. Novejše raziskave so pokazale, da celo nekateri otroci, ki jih mučijo hude kolike, jokajo manj kot dve uri dnevno, če na njihov jok pravilno odgovorimo, ali jih vzamemo v naročje (Taubman 1984). Če na otrokov jok vedno odgovorite, ga s tem ne naučite, da bi jokal več in pogosteje ampak prav nasprotno – naučite ga, da bo jokal manj.
Nasprotno zakoreninjenim verovanjem, z odgovorom na otrokov jok otroka zagotovo ne razvajate. Če pustite otroka jokati, s tem zagotovo ne razvijate in spodbujate njegove samostojnosti in neodvisnosti. Prav tako ni res, da je jokanje dobro za dojenčkova pljuča. Po tej logiki bi morali imeti dojenčki, ki veliko jokajo bolje razvita pljuča od tistih, ki sploh ne jokajo. Pravzaprav velja celo nasprotno: dojenčku, ki joka se raven kisika v krvi zniža, močno se poveča njegov srčni utrip. Dojenček, ki večkrat joka je zato lahko celo na splošno slabše razvit in slabše napreduje. (Sears 1985).
Pustiti otroka jokati, tako dolgo, da obupa, ni nevarno samo za otroka, ampak tudi za mamico. Prvič – mamica je zbegana, ne zaupa več svoji intuiciji. Materino srce pravi, da naj odgovori na dojenčkov jok, toda nekdo drug ji je rekel da naj se za jok ne zmeni. Ujeta je, ne ve kaj naj stori, ali naj zaupa sebi in svojim občutkom ali naj zaupa “strokovnjakom” in izkušenim staršem, vsekakor pa želi narediti najboljše za svojega otroka. dr. Sears v knjigi “Fussy Baby” pravi: “če mati kar naprej posluša nasvete drugih ljudi in ignorira jok svojega dojenčka, se nikoli ne bo naučila zaupati sebi in svojemu otroku.”
Dojenje in jokanje
Zdaj veste, da je vedno potrebno odgovoriti na otrokov jok. Toda, kako ga potolažiti? Večina doječih mater bo svojega dojenčka samodejno pristavila k prsim. Dejstvo je, da veliko doječih mater pove, da takoj, ko zaslišijo jokati dojenčka, začutijo v svojih prsih izcejalni refleks. Tako nam materam kar narava sama pove, kateri je najboljši možni način za naš odgovor.
Če ima doječa mamica dojenčka, ki veliko joka, bo na žalost večina ljudi v njeni okolici menila, da dojenček zagotovo joka zato, ker nima dovolj mleka ali da je kaj narobe z njenim mlekom. Sheile Kitzinger, antropologinja, babica in raziskovalka je v eni od svojih raziskav ugotovila, da je najpogostejši nasvet doječim materam, katerih dojenčki jokajo – da naj ponudijo otroku stekleničko z umetnim mlekom. Žal so številne mamice, ki so upoštevale ta nasvet ugotovile, da je dojenček tudi ob hranjenju po steklenički – še vedno jokal. Ne samo, da je dojenček samo jokal, matere so ugotovile tudi, da so izgubile tisti posebni občutek povezanosti s svojim otrokom, ki je normalen ob dojenju. Dojenje jokajočega dojenčka v primerjavi s hranjenem po steklenički, močno poenostavi razmerje med materjo in otrokom, saj se ob sproščanju mleka v materi izloča hormon oksitocin, ki povzroči, da matere do dojenčka čutimo še več ljubezni in smo bolj zaščitniške.
Če imate dojenčka, ki se pomiri s pogostejšim dojenjem, preprosto: dojite ga bolj pogosto. Če je dojenček star 6. mesecev ali več, je morda že čas za začetek uvajanja goste hrane. Če pa je dojenček za gosto hrano še premajhen, je možno, da gre pravkar skozi obdobje skokovite rasti in se bo pogostejše dojenje umirilo v naslednjih treh do petih dnevih. V tem času dojite dojenčka tako pogosto, kakor on izraža željo in potrebo, pa čeprav je minilo šele pol ure od zadnjega dojenja.
Včasih se zgodi, da dojenčki, ki se dojijo zelo pogosto, pojedo več mleka, kolikor ga prenese njihov želodček Če dojenček še vedno hoče sesati, obenem pa že močno poliva, ga pristavite nazaj na tisto stran, kjer ste končali dojenje (ne menjajte stran dojenja). Ker se dojke nikoli popolnoma ne izpraznijo (saj se mleko tvori sproti) , dojenček sicer ne bo sesal čisto v prazno, toda vseeno ne bo dobil tolikšne količine mleka, kot bi jo sicer, če bi zamenjali stran prsi in dojenčkov želodček ne bo čezmerno napolnjen.
Če dojenček čezmerno joka le na nekaj dni, je možno, da je vzrok tudi v hrani, ki jo je jedla doječa mamica. Doječa mamica lahko uživa vso hrano in pijačo, ni potrebe po posebni dieti za doječe matere. Če pa opazite soodnosnost med živili, ki jih uživate vi in otrokovim jokom, potem lahko to hrano za nekaj dni izločite iz svojega jedilnika in opazujte otroka. Nekateri dojenčki so zelo občutljivi na dodatke vitaminov, mineralov ali fluroidnih nadomestkov, ki jih uživa mamica (in jih otrok tako dobi preko mleka) ali jih dobiva tudi otrok sam.
Prepričana sem, da se je večina doječih mamic srečalo z nasveti, katera hrana je primerna zanjo in otroka in katera ne. Zanimivo je, da se prepovedana hrana med narodni zelo razlikuje, pri nekaterih pa so celo omejitve. Ne prehladno, ne pretoplo, ne premočno, ne preslabo, izogibanje mlečnim izdelkom ali nasprotno -; priporočanje mlečnih izdelkov, izogibanje citrusom, itd … Matere, ki hranijo otroka po steklenički, pa ponavadi dobijo nasvet, da naj zamenjajo znamko mleka.
V mnogih letih znanstvenih raziskav so ugotovili naslednje: dojenček lahko zaradi zaužite hrane joka le, če ima resne težave s prebavo, alergije, ali če je v njegovi prehrani preveč kofeina, teina ali theobromina.
Nekateri dojenčki imajo velike težave pri podiranju kupčka. Nekateri kupček podrejo takoj, ko ga dvignemo v bolj pokončen položaj, nekateri pa morajo biti za to, na materini rami vsaj pet minut ali celo dalj, preden kupček končno podrejo. Če menite, da dojenček joka zato, ker ga vidno muči kupček, poskušajte z različnimi položaji za podiranje kupčka (otroka položite preko svojih nog in ga trepljajte po hrbtu, ponoči ga, ko vi ležite položite preko svojega boka, …). Preverite tudi, da dojenček nima pretesno zategnjene pleničke ob trebuščku. mnogokrat se zgodi, da ko dojenček podre kupček, želi takoj zapolniti manjkajoči prostorček v svojem želodčku – seveda, ponovno z dojenjem.
Ali vaš dojenček joka med ali takoj po hranjenju?
Zvijanje in godrnjanje verjetno res zgleda kakor ob prebavnih težavah, toda ponavadi je le normalna reakcija na normalni prebavni refleks, ki se imenuje “gastro-količni refleks” (dobesedno: prehod hrane iz želodca v črevo). Ta refleks je normalen odziv telesa, ki naroči črevesju : “Hej, delo za vas tam spodaj”, da se naredi prostor za novo hrano. Večina novorojenčkov se zato pokaka med ali takoj po hranjenju. nekateri dojenčki tega refleksa sploh ne čutijo, za nekatere pa je tako, kot da bi jih boksnili v trebuh. Zadnji zato zajočejo.
Tehnike za tolažbo, umirjanje dojenčkov
Če se dojenček noče dojiti, je podrl kupček in ima svežo, suho pleničko, kaj lahko še storite? Najprej ga slecite in preverite, da ga morda kje ne stiska plenička ali del oblačil. Preverite, da se mu ni med prstke zapletla kakšna nitka ali las. Morda ga žgečkajo ali dražijo „pritiskači“ ali „velkro“ trakovi na krojenih pleničkah iz blaga (če jih uporabljate) in na oblačilih.
Če dojenček še vedno joka, poskusite tako, da se oba skupaj namestita v kad, napolnjeno s toplo vodo. Seveda mora biti tudi zrak v kopalnici toplo ogret, da dojenčka ne bo zeblo. Topla kopel je lahko zelo pomirjujoča za oba, mamico in otročka. V kopeli položite dojenčka na svoj trebuh, glavico naj ima v višini vašega srca (seveda mora biti nad vodo), tako bo otrok lahko slišal bitje vašega srca. Nežno ga polivajte s toplo vodo in mu prigovarjajte, da se sprosti.
Za umirjanje dojenčkov je zelo uspešna tudi masaža. Raziskovalka Sheila Kitzinger je odkrila, da dojenčki, katerih matere se jih veliko dotikajo, jih masirajo in imajo vzpostavljenega veliko kožnega kontakta, napredujejo hitreje in bolje, se motorično bolje razvijajo in so bolj umirjeni, manj jokajo. Vsi bi se verjetno strinjali, da tudi nam, odraslim dobro dene dotik ljubljene osebe in se ob tem počutimo bolje. Prav tako je pomirjujoče, da slišimo glas ljubljene osebe, zato je tudi prepevanje dojenčku ena od zelo uspešnih tehnik pomirjanja.
Mnogo dojenčkov se hitro umiri, če jih matere vzamemo v naročje ali če jih nosimo v mehkih rutah ali slingih za nošenje dojenčkov. Dojenčki so tako blizu matere (ali očeta), vonjajo vonj kože, slišijo bitje srca in se hitreje pomirijo. Uporaba rute ali slinga je še posebej uporabna, če imate občutek, da zaradi dojenčka ničesar ne postorite (kar lahko močno frustrira nekatere mamice) ker cel ljubi dan le nosite dojenčka na rokah. Dojenčka lahko nosite v ruti ali slingu tudi doma, ne samo zunaj. nekateri starši se bojijo, da se bo dojenček zaradi neprestanega nošenja v prvih mesecih razvadil in bo tako za vse večne čase. ne bojte se, ko bo dojenčke osvojil sedenje in plazenje, ga nobena sila ne bo več zadržala v materinem naročju.
Glede na to, kako zanimiv je svet ni čudno, da večina dojenčkov kaj kmalu postane preveč stimuliranih. Nekateri znajo svet enostavno izklopiti in zaspijo, nekateri pa potrebujejo pomoč. Nekatere dojenčke ne zbudi glasen hrup, druge najmanjši pihljaj vetra. Žarka svetloba, glasna glasba, ropotanje v kuhinji ali vpitje sorojencev, lahko občutljivega dojenčka zelo moti. takrat se skupaj z njim umaknite v drugo sobo, kjer je manj ljudi in več miru. Če menite, da bi dojenček rad bil malo sam, ga položite v posteljico in zraven počakajte. Če se jok kmalu ne umiri, ga ponovno vzemite v naročje. Nekateri dojenčki enostavno res potrebujejo nekaj minut jokanja ali sitnarjenja, da se umirijo in zaspijo. Toda če jokanje postaja glasnejše in je dojenček vedno bolj razburjen, verjetno to ni tisto, kar potrebuje.
V naši kulturi je navada, da dojenčke po hranjenju odložimo v košare, zibelke ali otroške stolčke. Če spi, ga ponavadi odložimo v najbolj oddaljeno sobo, zatemnimo prostor in utišamo dogajanje. Si predstavljate, kako hrupno je v materinem trebuščku? Dojenčkom gre nenadna tišina in popoln mir hudo na živce. “Uaaaaa- na pomoč- zaprt sem v omaro! Spravite me ven!!!” Ali pomanjkanje stimulacije pomeni, da se dojenček dolgočasi? Ne. Ali dojenček potrebuje mir in tišino? Ne. Dojenček si želi le pulzirajoči ritem (nošenje, zibanje), sesanje, toploto in beli šum. Kaj menite, zakaj veliko dojenčkov krasno zaspi ob centrifugirajočem pralnem stroju ali šumu vode iz pipe, da o čudodelnosti sesalnika za prah sploh ne govorimo! Kraljici vsega pa sta materino naročje in dojenje.
Tisočletja so že starši poznali odličen pripomoček za umirjanje otrok: zibanje v gugalne stolu ali na sedežni gugalnici. Modernejše mame v ta namen uporabljamo tudi veliko žogo, na katero se usedemo z otrokom v naročju in se z njim vred zibamo. Da o pozitivnih učinkih na mišice materinih nog, zadnjice in trebuha sploh ne govorimo.
Nekateri dojenčki se umirijo le v točno določenem položaju. Najbolj pogost položaj je ta, da imamo dojenčka na roki, delno na levem boku in delno na trebuščku. Rokice in nogice bingljajo prosto proti tlem. Ta položaj imenujemo tudi “količni položaj”. Nekateri otroci se umirijo, če jih položimo na svoje noge, z glavico na kolenih in dvignjenimi nogicami ob našem telesu. Ob tem mu lahko nežno masiramo trebušček in dvigamo ter spuščamo nogice.
Ker so otroci pred rojstvom, v maternici obdani s tekočino, jih večina ne joka zato, ker imajo mokro pleničko (če uporabljate plenička iz blaga, seveda). Seveda pa je stvar popolnoma drugačna, če ima dojenček vneto ritko (plenični izpuščaj). Najboljše zdravilo za vneto ritko je preventiva. Otroka previjajte pogosto. Če uporabljate plenice za enkratno uporabo in ima otrok plenični izpuščaj, nekaj čas uporabljajte bombažne pralne pleničke. In obratno -; če uporabljate pralne pleničke, za nekaj časa uporabljajte plenice za enkratno uporabo. Če uporabljate pralne pleničke in ima otrok trdovraten plenični izpuščaj, zamenjajte detergent in pleničke dvakrat izpirajte. Nekaj časa se izogibajte plastičnim prekrivnim hlačkam. Plenični izpuščaj je za dojenčka lahko zelo boleč. Če traja dalj časa, z otrokom obiščite zdravnika, ki bo predpisal primerno terapijo z mazili.
Če vaš otrok močno joka takrat, ko opravlja veliko potrebo, to še ne pomeni, da ga muči zaprtje. Nekateri dojenčki imajo težave z izločanjem tudi sicer močno tekočega dojenskega blata. Takim otrokom pomaga, da jih v tem času podržimo bolj pokonci, jih vzamemo v naročje ali naslonimo na ramena.
Nočni jok
Ko menite, da bi otrok zaspal – on pa še joče, je najbolj enostavna rešitev ta, da se uležete skupaj z njim. Mnoge matere opažajo, da dojenčki jokajo, kadar ležijo sami v zibelki, ko pa jih prestavijo v svojo posteljo, so popolnoma zadovoljni. Če sami ne spite dobro, kadar je dojenček v vaši postelji, poskrbite, da bo dojenčkova posteljica s spuščeno stranico, poleg vas. Tako ga boste lahko takoj pomirili ali podojili, še preden se bo popolnoma zbudil, vam pa bo prihranjeno nočno vstajanje. Nekatere matere ne želijo otroka imeti poleg sebe v postelji zaradi strahu, da se bo otrok razvadil. Kakorkoli -; preden se je dojenček rodil, je spal skupaj z vami 9 mesecev, vsako noč, prisluškoval je zvokom vašega telesa, poslušal bitju vašega srca in vašemu dihanju. nekateri otroci lahko takoj spijo v svoji posteljici, druge je potrebno na to postopoma in ljubeče navajati. Dojenčke je strah, nimajo občutka varnosti, če morajo spati sami, v mrzli zibki.
Z uspavanjem dojenčka imamo lahko probleme tudi podnevi. Dokler ga imamo v naročju, bo spal popolnoma mirno, takoj ko ga položimo na prostor za spanje, se prebudi. Včasih je dobro tudi za mamico, da se podnevi uleže skupaj z dojenčkom, ga podoji in počiva poleg njega. Ko dojenček zaspi, se lahko odkrademo stran, ne da bi ga zmotili. Druga možnost je ta, da si mamica pripravi “brlog” za dojenje. Pri roki naj bo kozarec vode, zdrav prigrizek, dobra knjiga, telefon ali TV daljinec. Čas dojenja in dremanja otročička lahko tako izkoristite za branje ali gledanje zanimive TV oddaje, obenem pa tako počivate tudi sami. Če ste preveč zaposleni za takšne vrste počitek (morda imate še druge otroke), otroka položite v mehko ruto za nošenje ali sling. Dojenček bo tako dremal pri vas, vi pa boste lahko kaj opravili po hiši ali se posvetili drugim otrokom. ta način nošenja otroka je zelo podoben načinu, kako so se otroci nosili pred rojstvom, v materinem trebuščku. Nekaterim dojenčkom pomaga pri spanju tudi to, da ga trdno zavijemo v lahno odejico. Ko so na tesnem, jih to spominja na čas pred rojstvom in deluje pomirjujoče.
Dojenček s kolikami:
Dr. Sears opisuje dojenčka s kolikami takole: “če se sprašujete ali ima vaš dojenček morda kolike, potem vaš dojenček zagotovo nima kolik. Dojenčki s kolikami ne dopuščajo nobenega dvoma svojim staršem”. Dojenček, ki ima kolike, lahko močno joka več ur skupaj in mu ne pomagajo nobene od naštetih tehnik pomirjanja. Mnogo let se že ljudje trudijo, da bi definirali kolike in vzroke zanje, toda kljub različnim teorijam se vsi strinjajo, da kolike povzročajo dojenčku izredno hudo fizično neugodje. Telo dojenčka s kolikami je napeto,v krču, otrok potegne nogice k trebuščku, stisne pesti, njegov obrazek je videti v hudi agoniji in kriči z visokim, predirnim glasom. Kolike se ponavadi pojavijo pozno popoldan ali zvečer in lahko trajajo nekaj minut ali celo ur. Zelo je pomembno, da se TAKOJ odzovete na jok dojenčka s kolikami, saj dojenčki med jokanjem pogoltnejo veliko zraka. To bo še prispevalo k slabšemu počutju in bo otežilo naša prizadevanja, da ga potolažimo.
Ko prav nič ne deluje
Mnogi dojenčki sploh ne bi jokali, če bi se matere takoj odzvale na znake, ki kažejo, da bo dojenček začel jokati (npr. previjanje pred dojenjem očitno zelo lačnega dojenčka lahko tudi počaka). Večina dojenčkov preden začne neutolažljivo jokati kaže določene znake. Če jih mati takoj upošteva, dojenček sploh nima potrebe po jokanju. Če se odzovete na dojenčkove znake takoj in pravočasno, boste s tem naučili dojenčka, da mu ni potrebno glasno jokati, če želi kaj doseči. Ker so njegove potrebe zadovoljene, zato joka manj pogosto.
Toda, nekateri dojenčki začnejo jokati nenadno in ves čas povečujejo intenzivnost joka, dokler jih sploh ne moremo več potolažiti ali umiriti. Pravimo, da morajo takšni otroci sem pa tja “izpustiti paro” (čeprav dojenčki niso ekonom lonci!) in jokajo še naprej, dokler se ne potolažijo. To je značilno za zelo občutljive dojenčke. Pomembno je, da dojenčke ne joka sam, da smo poleg njega in da takoj, ko se umiri lahko zadovoljimo njegove potrebe, ki so verjetno sprožile jokanje, a zaradi joka samega ni bil sposoben to sprejeti. Če niste pravi čas pripravljeni, da zadovoljite potrebo, se po ponovno začel začarani krog jokanja. In kdo ve, morda bo vaša zadnja rešitev, ki vam bo še prišla na pamet -; končno le bila uspešna.
Če ste poskusili že prav vse, vaš dojenček pa še vedno joka, se boste lahko počutili zelo nemočne, čeprav ne boste počeli prav ničesar narobe. Takrat vas bodo zagotovo prešinile misli, da bi ga pustili jokati samega. S takšnimi občutki se matere lahko kaj hitro srečamo, toda pomembno je, da si zapomnite, da že samo s tem, da držite otroka v svojem naročju -; delate vsaj nekaj dobrega zanj. S tem dajete svojemu otroku vedenje, da ga imate radi, da ste z njim, pa čeprav srečno gruli ali histerično joka. Ni vedno lahko ljubiti jokajočega dojenčka, dojenčka ki joka veliko in pogosto. Toda zavedajte se, da so takšni otroci tisti, ki vas najbolj potrebujejo. Kadar dojenček joka, se ustavi čas. Toda ko ga boste opazovali čez slabo leto, ko bo že malček in bo srečno raziskoval svet okoli sebe, se boste zagotovo vprašali -; kam čas tako hitro beži?
Literatura:
– When Babies Cry, Deborah Boehle, LLLI Pamfleth 310-17, 1991
– The happiest baby On The Block, harvey Karp, 2003
– The Womanly Art of Breastfeeding, LLLI, 1997
– The Breastfeeding Answer Book, LLLI, 2003
– The Fussy Baby, Sears W., 2003
– Nigtime Parenting, Sears W., 1985
