Utrujenost, nespečnost, kilogrami – staranje ali hormonsko neravnovesje?

Izčrpanost, ki se vleče iz dneva v dan. Noči, ko spanca skoraj ni – le nemirno premetavanje in zbujanje ob treh zjutraj. Čustvena nihanja, ko solze pritečejo brez razloga, že ob vsakdanjih opravilih. Pa nenadni izbruhi besa, ki jih ni mogoče nadzorovati. Megla v glavi, zaradi katere postane tudi najpreprostejša naloga naporna. Vročinski oblivi. Otopelost, ko se zdi, kot da nisi več v lastnem telesu. Maščoba, ki se vztrajno kopiči predvsem okoli trebuha – zaradi česar številne ženske opažajo tudi porast telesne teže, čeprav se njihove prehranske navade niso bistveno spremenile. In tisti občutek – da nisi več ti!

To je resničnost številnih žensk v obdobju perimenopavze. Začne se lahko že po 35. letu, najpogosteje pa po 40. letu starosti in lahko traja več let. Čeprav gre za povsem naravno življenjsko obdobje, simptomi marsikatero žensko močno obremenijo. Pogosto so podcenjeni ali pripisani zgolj “spremembam v teh letih” – okolica pa jih še vedno prehitro razume kot znak staranja. To pa lahko vodi v dolgotrajno stisko in občutek nerazumljenosti.

Hormoni imajo pri tem ključno vlogo. Ženske smo od njih veliko bolj odvisne, kot se pogosto zavedamo – vplivajo na počutje, voljo in kakovost življenja. Zakaj težave kljub temu pogosto ostanejo spregledane, kakšne so razlike med različnimi pristopi obravnave in katere simptome nikakor ne gre prezreti, smo se pogovarjali z mag. Urško Bizjak Ogrinc, dr. med., specialistko ginekologije in porodništva.

Zakaj hormonsko neravnovesje pogosto ostane spregledano?

Hormonske spremembe se pri ženskah lahko začnejo že kmalu po 40. letu starosti in trajajo več let. Simptomi so pogosto zelo izraziti, a jih ženske in zdravniki včasih pripišejo naravnemu procesu staranja. Če ženska vztraja pri tem, da simptomi res vplivajo na njeno kakovost življenja, se pogosto zgodi, da dobi predpisana zdravila za posamezne težave – na primer uspavala zaradi nespečnosti, antidepresive zaradi tesnobe ali zdravila za krvni tlak. Včasih je ob razbijanju srca napotena tudi h kardiologu. Toda osnovni vzrok, torej hormonsko neravnovesje, lahko pri tem ostane spregledan.

Bi lahko opisali, katere simptome najpogosteje slišite od žensk, ki pridejo v ambulanto zaradi suma na hormonsko neravnovesje?

V obdobju perimenopavze, ki se običajno pojavi med 40. in 50. letom starosti, se lahko pojavijo številni simptomi. Ženske pogosto omenjajo:

• težave s spanjem – predvsem nočno zbujanje, pogosto okoli 3.–4. ure zjutraj,
• razbijanje srca, tesnobo ali občutek anksioznosti,
• nočne oblive, ki so lahko posebej izraziti pred menstruacijo,
• glavobole ali migrene,
• spremembe menstruacije – močnejše krvavitve, krajši ciklusi ali izostajanje,
• nabiranje maščobe okoli trebuha in povečanje dojk,
• zmanjšan libido, hudo utrujenost,
• meglo v glavi, slabšo koncentracijo in spomin,
• nihanja razpoloženja, jokavost,
• izpadanje las ali druge manj značilne simptome, kot je srbečica ušes.

Po menopavzi, ko menstruacije ni več, pa se lahko dodajo še drugi znaki, kot so vročinski valovi tudi čez dan, suha koža in sluznice ter brezvoljnost.

Katere hormonske spremembe so najpogostejše v obdobju perimenopavze in menopavze?

V perimenopavzi se pri večini žensk začne postopno zmanjševati izločanje progesterona. To je povezano s tem, da ovulacija ni več redna oziroma se pojavlja redkeje, saj se progesteron sprošča predvsem po ovulaciji. Ko nastopi menopavza, pa jajčniki prenehajo z delovanjem in zato se zmanjša tudi tvorba drugih hormonov, predvsem estradiola in progesterona. To hormonsko neravnovesje je tisto, ki vpliva na pojav številnih značilnih simptomov.

Ali je mogoče že iz pogovora in osnovnih simptomov sklepati, da gre za pomanjkanje določenega hormona – na primer progesterona?

Pri oceni hormonskega ravnovesja ima velik pomen pogovor z žensko in natančen opis njenih težav. Pogosto se določeni simptomi lahko povezujejo z nižjimi ravnmi določenih hormonov. Na primer – razdražljivost, nespečnost, občutek razbijanja srca, pogosti glavoboli ali tesnoba se včasih povezujejo s pomanjkanjem progesterona.

Progesteron namreč vpliva na parasimpatični živčni sistem in ima vlogo pri pomirjanju telesa, boljšem spancu, koncentraciji in spominu. Seveda pa je za razumevanje celotne slike vedno pomembna tudi dodatna diagnostika.

Morda vas zanima izpoved o perimenopavzi brez filtra: “V enem trenutku bi objela svet, v naslednjem bi ga zažgala!”

Kako hormonske spremembe vplivajo na spanec, spomin in čustveno stabilnost?

Spremembe v ravnovesju hormonov lahko vplivajo na različne telesne in čustvene funkcije. Ko se raven progesterona zmanjša, možgani nimajo več enake podpore pri umirjanju in sproščanju. To se lahko kaže kot nemirne noči, stalno premlevanje misli, občutek tesnobe ali slabša zbranost.

Obenem lahko pride do relativno večjega vpliva estradiola, ki aktivira simpatični živčni sistem – ta pa telo drži v stanju “na obratih”. Zato se simptomi, kot so motnje spanja, kognitivne težave ali čustvena nihanja, pri nekaterih ženskah izraziteje pokažejo.

Ali so laboratorijski testi vedno potrebni ali lahko zdravnik odloča tudi na podlagi pogovora in simptomov?

Laboratorijski izvidi so v pomoč, saj pokažejo vrednosti hormonov in razmerja med njimi, a niso vedno odločilni sami po sebi. Največ pove temeljit pogovor, kjer ženska opiše svoje težave in počutje. To je tisto, kar zdravnik postavi v ospredje.

Poleg tega se pogosto opravi tudi ultrazvok rodil, ki dopolni sliko. Na podlagi vsega skupaj se nato oblikuje odločitev o nadaljnji obravnavi.

Hormonsko neravnovesje ne vpliva le na žensko, temveč tudi na odnose v družini in na delovnem mestu.

Kako običajno poteka postopek diagnostike in uvedba terapije?

Najprej je ključnega pomena pogovor, kjer zdravnik pridobi čim več informacij o težavah in simptomih. Temu pogosto sledita laboratorijska hormonska slika in ginekološki ultrazvok, ki pomagata pri oblikovanju celostne ocene.

Če se zdravnik skupaj z žensko odloči za uvedbo hormonske terapije, je priporočljivo redno spremljanje – običajno na nekaj mesecev. Ob teh kontrolah se ponovno pogovorijo o počutju, po potrebi prilagodijo zdravljenje in opravijo dodatne preglede, med drugim ultrazvok rodil. Priporočajo se tudi redni preventivni pregledi, kot je ultrazvok dojk.

Kaj pa, ko se ugotovi hormonsko neravnovesje?

Ko zdravnik na podlagi pogovora, simptomov in preiskav ugotovi, da bi težave lahko bile povezane s hormonskim neravnovesjem, je naslednji korak razmislek o možnostih obravnave. Teh je več – od sprememb življenjskega sloga, prehrane, telesne aktivnosti in obvladovanja stresa, do različnih medicinskih pristopov.

Eden od njih je tudi hormonsko zdravljenje. Na voljo so različne oblike: konvencionalna hormonska terapija in tako imenovani bioidentični hormoni. Vsak pristop ima svoje značilnosti, prednosti in omejitve, zato je odločitev vedno individualna. Pri tem zdravnik upošteva simptome, starost, zdravstveno stanje in morebitne pridružene bolezni.

Kakšna pa je razlika med konvencionalno hormonsko terapijo in t. i. bioidentičnimi hormoni?

Bioidentični hormoni so po kemijski zgradbi enaki hormonom, ki jih telo samo proizvaja. V medicini se lahko uporabljajo posamično (na primer samo progesteron, estradiol ali testosteron), glede na potrebe posameznice. Na voljo so v različnih oblikah (npr. nanašanje na kožo, vaginalno ali oralno).

Konvencionalne hormonske terapije pa večinoma vsebujejo kombinacijo estrogena in sintetičnih gestagenov. Te so manj individualno prilagojene, saj jih ni mogoče ločeno dozirati glede na posamezne simptome. Pomembno je poudariti, da ima vsak pristop svoje prednosti in omejitve. Zato se vedno individualno presoja, kaj je za določeno žensko glede na njeno zdravstveno stanje in težave najprimernejše.

Pomembno: o izbiri pristopa vedno odloča zdravnik, ki oceni, kaj je za posameznico primerno!

Kdo so kandidatke za hormonsko zdravljenje?

Praviloma so to ženske, ki po 40. letu občutijo izrazite težave, ki jim pomembno slabšajo kakovost življenja. A tu ni enotnega recepta – vsaka ženska je zgodba zase. Pred uvedbo hormonskega zdravljenja je zato potrebna temeljita zdravstvena ocena, ki vključuje pogovor, anamnezo in po potrebi dodatne preiskave. Posebna previdnost je nujna pri ženskah z določenimi pridruženimi boleznimi (npr. tromboza, rakava obolenja … ). Pristop je vedno individualen, zdravnik pa na podlagi pregleda in diagnostike oceni, katera možnost je najprimernejša.

Veliko žensk verjame, da bodo težave same od sebe izginile. V resnici pa se lahko vlečejo leta.

Katere najpogostejše mite in napačna prepričanja o hormonih opažate pri pacientkah ali v javnosti?

Še vedno je veliko mitov, ki spremljajo hormone – tako med ženskami kot tudi med zdravstveno stroko. Eden najmočnejših je prepričanje, da so hormoni nevarni in da jih je bolje povsem izključiti iz obravnave. K temu so pripomogle tudi raziskave iz preteklosti, ki so sprožile precej strahu in zadržanosti. Kasnejše raziskave pa so prinesle bolj raznolike poglede in pokazale, da je področje veliko kompleksnejše.

Drug pogost mit je, da so težave v perimenopavzi in menopavzi nekaj, kar je “normalno” in jih je treba preprosto potrpeti. Prav zaradi takih prepričanj ženske o svojih simptomih pogosto ne spregovorijo ali poiščejo pomoč šele takrat, ko težave že močno vplivajo na njihovo kakovost življenja. V resnici pa posledice ne nosi le posameznica – hormonsko neravnovesje lahko zaznamuje tudi njene odnose v družini, partnerski zvezi in celo na delovnem mestu.

Ali lahko ženske same zaznajo znake hormonskega neravnovesja in kdaj je čas za pomoč?

Večina žensk svoje telo zelo dobro pozna in pogosto sama začuti, da nekaj ni v ravnovesju. Pogosto se to kaže kot hujši PMS, spremembe v menstruacijskem ciklusu ali dolgotrajni simptomi, ki jih težko povežejo z vsakdanjim stresom ali načinom življenja. Takrat je smiselno, da poiščejo strokovni nasvet. Pomembno je, da se težave ne zanemarja, ampak jih pravočasno naslovimo, še preden začnejo bistveno vplivati na vsakdanje življenje.

Kaj bi želeli, da vsaka ženska razume o svojem telesu in hormonih – še preden pride do izčrpanosti in stiske?

Veliko žensk misli, da bodo začetne težave same od sebe izginile in da je treba le potrpeti. V resnici pa se simptomi lahko vlečejo leta. Zato je pomembno, da ženske poslušajo svoje telo, si priznajo težave in poiščejo pomoč, ko jo potrebujejo. S tem lahko ohranijo kakovost življenja in poskrbijo, da jih to naravno obdobje ne izčrpa po nepotrebnem.