Več kot pol stoletja je že minilo od tedaj, ko je Winston Churchill, ki ga poznamo kot državnika, bil pa je tudi pisatelj nobelovec in slikar, zapisal:
»Najprej mi oblikujemo zgradbe, potem pa one oblikujejo nas.«
Ta misel nas opominja, kako modro je urediti takšne bivalne in delovne prostore, da bodo kar najbolje vplivali na nas – nas podprli pri oblikovanju v ljudi, kakršni želimo postati. Dobro poznamo moč vizualizacije, ko si pred notranje oči prikličemo želene podobe zdravja, uspeha, ljubezni in miru. Kolikšna je šele moč tistega, kar dan za dnem gledamo z odprtimi očmi!
Kakor sta med seboj neločljivo povezana in prepletena telo in psiha, tako smo tudi mi povezani s prostorom, ki nas obdaja. Vsi vemo, da na naše počutje vplivajo barve in oblike, napolnjenost in praznina, ritmičnost in kaos.
Pri neobvladljivi količini predmetov, ki grozijo, da se bodo s kupovanjem kar prek spleta zlili v naš dom, prepogosto pozabljamo, da je v našem domu že tako ali tako dovolj reči, ki jih ne potrebujemo. Ne samo da jih ne potrebujemo – gredo nam na živce, nam odžirajo življenjski prostor, nas boleče spominjajo na zgrešene nakupe ali osovražene darovalce.
Ko vidimo bivalni prostor, nam pove ogromno o človeku, ki v njem živi. Navlaka nam pove še posebej veliko o nepredelanih travmah, o nezdravljenih zlorabah in o neizžalovanih izgubah. Vse to so huda psihična bremena, ki nas zavirajo, da bi v življenju stopili naprej. Ko postanejo pretežka in se ne moremo več upirati silovitemu notranjemu vzgibu, da bi nekaj ukrenili, imamo dvoje konstruktivnih možnosti: lahko se lotimo pospravljanja in s tem sprožimo nujen, izjemno močan psihološki proces. Lahko pa se odločimo za psihoterapijo, kjer bomo ob pospravljanju notranjih prostorov samodejno začutili neodložljivo željo, da odmrle zadeve počistimo tudi na fizični ravni. Lahko izbiramo.
Zakaj se toliko ljudi tako boji praznine, ki bi nastala po takem čiščenju?
Zanje praznina pomeni neznano. So ljudje, ki absolutno potrebujejo okoli sebe veliko praznega prostora, da lahko sploh dihajo; in so takšni, ki se počutijo povsem udobno v dušeči množici predmetov, ki jih niti ne uporabljajo niti jim niso všeč. Kar je udobno, pa ni nujno zdravo, ni nujno dobro za nas; pomeni samo, da smo tega navajeni.
Neka gospa mi je povedala: »Osem let po materini smrti ne morem zavreči nobenega njenega predmeta. Nisem prebolela njene smrti.«
Take zgodbe pa že presegajo (ne)estetiko navlake, ampak govorijo o njenem izredno močnem simbolnem pomenu in čustvenem naboju. O tem, da se je treba navlake, če se je zares želimo znebiti, primerno posloviti.
Jana Lavtižar, spec. ZDT, je psihoterapevtka, ki se veliko ukvarja tudi z zasvojenostjo z nakupovanjem in motnjo kopičenja, ter “neslužbena” okoljevarstvenica; med drugim je prevedla knjigo Dom brez odpadkov. Ima večdesetletne izkušnje s področij predelovanja, čiščenja in poslavljanja od preteklosti, kar njenim klientom omogoča, da lažje zadihajo in končno stopijo v sedanji trenutek. Strastno verjame, da je v naših domovih manj v resnici več, in s praktično uporabo tega načela prav dobro živi.
https://janalavtizar.com
Bi želeli izvedeti več? Pridružite se nam na javni tribuni Urejen dom, urejen um, v sredo, 13. aprila 2022, na forumu Starševski čvek. Gostili bomo Jano Lavtižar in Tino Markun, svetovalko za urejanje domov po metodi Marie Kondo.
