Po pomoč se je na forumu Med.Over.Net obrnila zaskrbljena mama 16-letnice, ki meni, da je njen otrok zbolel za depresijo, ki jo ima tudi njena babica.
“Prvi ‘kolaps’ je doživela konec 8. razreda, pri 13 letih, ko je začela jokati, nekaj dni ni mogla iz postelje in izgovarjala je besede, kot so: nočem živeti, zakaj si me rodila, rada bi umrla … Od takrat naprej so dobri in slabi dnevi, več je slabih kot dobrih.” Najhuje je med konci tedna in počitnicami. “Zadnje čase se pri Veroniki vse vrti okoli njene teže in vsaka misel okoli hrane. Če ne je, je nesrečna, ker ne more jesti, če pa je, se obremenjuje, da je preveč pojedla,” še pravi mama in dodaja: “Na splošno je črnogleda, ne vidi lepe prihodnosti, pravi, da nima smisla delati šole, ker bo tako ali tako nekje v službi za minimalca, v neki garsonjeri životarila in na koncu umrla. Na splošno ni pozitivno naravnana, malo se druži s prijatelji, ker tudi ona ne da pobude, drugače bi se pa lahko, ker ni zaprta kot oseba in je fina za družbo, privlačna na pogled in nihče nikoli ne bi ugotovil, da ima to težavo.”
Hči je obiskovala klinično psihologinjo, sedaj obiskuje terapevtko, s katero se pogovarja o motnji hranjenja. Mama se sprašuje, kdaj začeti zdravljenje z zdravili in kako priti do psihologa. Čakalne dobe so predolge, pravi, otrokovo stanje pa vpliva na celo družino. “Je možno, da je to tako intenzivno v obdobju pubertete, ki bo izzvenelo, ali gre dejansko za depresijo?” sprašuje strokovnjaka na forumu Med.Over.Net.
Treba je odkriti vzrok
Odgovarja ji psihoanalitični psihoterapevt, mag. Miha Štrukelj. “Obdobje pubertete je za najstnike zahtevno obdobje, polno izzivov. Pojavijo se razne težave ali pa se le-te bolj okrepijo. Seveda pa omenjenih težav ni za pripisati zgolj puberteti. Kot slišim, je tudi za vas težavno. Za hčerkine težave obstajajo vzroki, zakaj je do njih prišlo. Velikokrat gre v določeni meri za težave v odnosu s starši, seveda pa obstajajo tudi drugi dejavniki. Opisujete črnogledost, težavo s samopodobo, prehranjevalne težave itd., za katere skušate najti rešitev. Ker so to zgolj simptomi in ne vzroki za njene težave, se pri ukvarjanju z njimi zato tudi vrtite v krogu. Tudi če bi en simptom (npr. prehranjevalne težave) odpravili/izboljšali je večja verjetnost, da bi se okrepil kakšen drug obstoječi ali novi simptom. Zato je pomembno, da skušate najti način, kako bodo na plano prišli pravi vzroki in kako stanje izboljšati poglobljeno. Če se tega lotevate sami s hčerko, imate pred sabo večjo prepreko – ker ste vpeti v vajino in družinsko dinamiko, imate svoje slepe pege, ki seveda onemogočajo spremembo dinamike.”
Kakšna je razlika med psihologom, psihiatrom in psihoterapevtom?
Mnogi so v tovrstnih situacijah postavljeni pred dilemo, na koga se je najbolje obrniti – psihologa, psihiatra ali psihoterapevta. “Omenjate psihologa, terapevta in psihiatra. Osnovna razlika je, da psihologi ponavadi opravljajo razne teste, psihiatri dajejo diagnoze in predpisujejo psihofarmake, psihoterapevti pa pomagajo s pogovorom,” razlaga Štrukelj.
“Ne poznam vseh podrobnosti, bi pa na podlagi, kar sem slišal, predlagal, da hčerki omogočite redna tedenska srečanja pri psihoterapevtu, ki opravlja poglobljeno obliko psihoterapije (npr. psihoanalitična psihoterapija). Glede na to, da vaša hčerka že obiskuje terapevtko in se z njo rada pogovarja, bi bilo nesmiselno, da hodi drugam. Zdravila bi odsvetoval, če le-ta niso nujno potrebna oz. ste že izčrpali vse ostale možnosti,” svetuje naš strokovnjak, ki mu na forumu Med.Over.Net lahko tudi vi postavite vprašanje.
