Drugačnost je moderna
Moderno je biti homoseksualec, vegetarijanec, športno multiaktiven, osveščen v smislu zdravega življenja, odkačen, imeti drugačno mišljenje od večine…
Je povprečnost res tako dolgočasna?
Je za pravi odnos do narave in življenja res potrebno vohati kravi rit, spati s psi ali se pogovarjati z drevesi?
Mar ni sprejemanje enakega med enakimi ravno tako pomembno kot sprejemanje drugačnosti?
Je odpiranje glav nujnost sodobnega časa?
Podobno se sprašujem tudi jaz:
Je v življenju bolj zadovoljen tisti, ki uživa v polnem želodcu in praznih jajcih ali tisti, ki stremi k vedno boljšem in zahteva od življenja več.
Jaz sem za drugo, ker mi veliko pomeni, da živim življenje aktivno in ne, da se zadovoljim z minimumom. Ne podpiram ekstremnih obsedenosti z zdravo prehrano, športom in podobno oz. to ni za mene, podpiram pa izstopanje iz povprečja. Ljudje, ki izstopamo, družbi dajemo več, kot ljudje, ki se zadovoljijo s povprečjem.
V bistvu ni pomembno, da bolj plačuješ to državo kakor razumem. Bolj je pomembno, da si s takim načinom ti osebno zadovoljena in izpopolnjena.
Čisto lahko pa je nekdo ki skrbi samo za poln želodec in prazna jajca, bistveno bolj srečen. Pa čeprav je po tvoje samo povprečnež:)[/quote]
Kdo je kje omenjal državo in plačevanje? ????
V bistvu ni pomembno, da bolj plačuješ to državo kakor razumem. Bolj je pomembno, da si s takim načinom ti osebno zadovoljena in izpopolnjena.
Čisto lahko pa je nekdo ki skrbi samo za poln želodec in prazna jajca, bistveno bolj srečen. Pa čeprav je po tvoje samo povprečnež:)[/quote]
Kdo je kje omenjal državo in plačevanje? ????[/quote]
Mogoče tole? Družbi dajemo več. Česa potem?
Hja, za kakšno drugačnost tu gre?
Vsekakor ni moderno biti recimo kronično utrujen. Biti brez moči. Navzven se nič ne vidi, človek pa komaj živi.
Ljudje take zgodbe sploh ne morejo razumeti in takoj se pojavi čuden pogled in izogibanje, opravljanje, pripisovanje ne vem kakšnih lastnosti, pri tem pa ne vejo, da bi se prav isto lahko pripetilo njim. No, jaz se temu tudi nasmehnem, saj vidim v tem toliko njihove lastne projekcije.
Tu je predvsem veliko predsodkov in komleksov in biti drugačen v tem smislu, je kar težko. In pri vsej tej reklami o drugačnosti, se prav pri takih temah vidi, v kakšnih kalupih ljudje živijo.
Prav pri socialnih delavkah pa je opazna nesposobnost vživljanja v druge in malo večja širina sprejemanja drugačnosti.
Če posamezniki v preteklosti ne bi izstopali iz povprečja, bi civilizacijsko bolj švoh napredovali, poleg tega bi primanjkovalo tud širine mentalitete……podobno je v sedanjosti…
Kar na kozlanje mi gre, ker opažam vse več prfuknjenih ljudi…vsi šopingirajo, se nažirajo, napijajo, kupujejo cote, novo plehovje, čekirajo trače in negativne novice, itd…za vsako akcijo in polovičko se bodo peljali na drug konec Slovenije, čeprav ne bodo profitirali popolnoma nič…v glavnem, racionalnost tud u kurcu…da ne govorim o štepanju mularije in kurbariji….
Se je treba očitno res orenk izolirat, da te klišeji ne potegnejo v svoje kremplje….
Ali ni potreba po izstopanju včasih tudi neke vrste ekshibicionizem?
Ta tvoj stavek sicer drži v primeru pozitivnega izstopanja v smislu doseganja nekih splošno koristnih rezultatov. Ampak izstopanje je še vse kaj drugega.[/quote]
Človek, ki izstopa iz povprečja, daje svoji okolici/družbi več, kot povprečen človek. Naj bo to na enem ali več področjih.
Ni potrebe, dabi bil ekshibicionist ali ekstremnež.
Ljudje, ki so si v življenju želeli več, so odgovorni za napredek človeštva.
Govorim o pozitivnih dejanjih in izstopanjih. Z negativnimi se sploh ne ukvarjam.
Zanima pa me, če nekdo iz mojega stavka takoj dobi idejo o negativnem ali materialnem, kakšen je potem ta človek?
Sama se imam za povprečno osebo kar se tiče izgleda, življenskega stila, izkušenj…sem pa zaposlena v zelo konservativnem kolektivu in bi me najraje vrgli na grmado čeprav nikomur nič nočem.
Torej nisem ne homoseksualka, ne romkinja, ne politična aktivistka, ne darkerka, nisem verska fanatičarka, nimam nobene nalezljive bolezni, nimam tatujev nič od tega skratka baje je moj navečji problem, ker ljudje začutijo, da ne razmišljam čredno in to je danes v teh časih inkvizicije očitno zelo velik greh.
Jaz mislim, da ne gre za nobeno modo, ampak za to, da so ljudje enostavno bolj izobraženi (nekateri) in da si bolj upajo govoriti o tem kako živijo in zakaj.
S povprečnostjo ni nič narobe, če te zadovoljuje. Če si kompleksnejša, inteligentnejša oseba, te ponavadi pač ne bo in boš iskal višje ravni zadovoljstva oz. po domače – potreboval boš več, da boš izpolnjen v življenju.
Ali ni potreba po izstopanju včasih tudi neke vrste ekshibicionizem?
Ta tvoj stavek sicer drži v primeru pozitivnega izstopanja v smislu doseganja nekih splošno koristnih rezultatov. Ampak izstopanje je še vse kaj drugega.[/quote]
Človek, ki izstopa iz povprečja, daje svoji okolici/družbi več, kot povprečen človek. Naj bo to na enem ali več področjih.
Ni potrebe, dabi bil ekshibicionist ali ekstremnež.
Ljudje, ki so si v življenju želeli več, so odgovorni za napredek človeštva.
Govorim o pozitivnih dejanjih in izstopanjih. Z negativnimi se sploh ne ukvarjam.
Zanima pa me, če nekdo iz mojega stavka takoj dobi idejo o negativnem ali materialnem, kakšen je potem ta človek?[/quote]
Drugačnost sama po sebi ni nič slabega. V mislih pa sem imel nekaj drugega. Poudarjanje svoje “posebnosti” z namenom vzbujanja pozornosti in dokazovanja svoje razgledanosti (beri: večvrednosti), kar velikokrat sovpada tudi z vsiljevanjem svojih nazorov kot edinih pravilnih.
Jaz se pa pravzaprav spopadam z vprašanjem kaj to je povprečnost in kaj to je drugačnost?
Ker če sem recimo slovenka, perujka, kenijka, kitajka, karkoli že, je to zame osebno vsakdanje dejstvo in s tem povprečnost, ne vidim nikakršne drugačnosti v svojem svetu, če sem obkrožena s sebi enakimi, torej to ni drugačnost. Drugačnost postane ko grem in se srečam s sebi neenakimi. Če sem vegetarijanka je to zame moj vsakdan in potemtakem spet vsakdanje povprečje. Če sem verna je to zame spet moj vsakdan in tako povprečje. Iz tega vica pa potem izpade da smo vsi bodisi povprečni ali drugačni, vse odvisno iz katerega zornega kota gledaš, kajne?
Iz mojega zornega kota, sem glede večine stvari v svojem življenju ena kar povprečna oseba, če pa povprašam osebe, ki me poznajo, pa znajo povedati da se jim nekateri moji dosežki zdijo bistveno nad-povprečni…pa imamo spet oboji prav, jaz, ki se imam za povprečno in oni, ki menijo da ne glih…
Spet smo na začetku, vse je odvisno iz katerega zornega kota gledaš….
Spet pa, če malo bolje pomisliš, vsako življenje obvezno ima faze povprečnosti in drugačnosti, vsakič, ko začneš delati kaj novega se verjetno počutiš drugače, novo, sveže, pa zato nisi ne vem kako drugačen. Nekomu se ta neka tvoja ‘nova stvar’ zdi totalno drugačna, nesprejemljiva, fantastična, čudaška, navdušujoča ali bizarna – ali pa: nič posebnega… Mislim da je občutenje povprečnosti znamenje zdolgočasenosti, naveličanosti in pravzaprav želje po novem, svežem, spremembah, akciji… mam prav? Jaz se nikakor ne zadovoljujem z oznako povprečnosti in zato iščem izhod iz nje, točno na tak način, da naredim nekaj novega, svežega, drugačnega, to me potem ne dela več povprečne…
Filozofija, ki ji ni ne konca ne kraja, vi pa spet ustvarjate kreg iz tega….