z možem in dvema otrokama živimo v manjšem stanovanju(50 kv. m.), ki sva ga sama kupila, oziroma ga še odplačujeva.(še 8 let). Mož prihaja iz manjše kmetije na kateri živijo njegovi starši in brat z družino. Brat seveda dela na kmetiji , je priden, moj mož gre pomagat samo če ga prosijo-redko, drugače živimo svoje življenje. Sedaj se je oče-moj tast spomnil, da bi zemljo prepisal, dokler je še živ in moj mož se je odpovedal vsemu v korist svojega brata, pa čeprav niso tesno povezani. Jaz sem jezna in mu očitam, da bi pa vendarle lahko nekaj zahteval, da dobi. Ne gre se zame, da bi najina otroka pač nekaj imela za start v samostojnost. Pa mož pravi, da od nobenega nič noče, da želi da smo v dobrih odnosih, da se ne bomo prepirali, najina otroka pa naj imata kolikor bosta sama zaslužila. Nekako se mi ne zdi prav,sama nič nočem, mislim le na najina otroka. Sedaj je že prepozno, na brata je prepisano vse, hiša hlev, vsi stroji,polja in gozdovi, jaz pa kar ne morem oprostit možu zakaj je bil tako radodaren. Pravi ,se bo že pokazalo, da je tako prav, jaz pa kar ne morem pozabit.

Bodi vesela, ker imaš pametnega moža! Premoženje je breme in on se tega zaveda!

A ti si že kaj podedovala al še nisi oz. tudi nimaš kaj? Samo vprašam kaj oz. koliko bosta pa otroka po tebi dobila za start v prihodnost.

Boga…sedaj pa bojo imeli nečaki vsak svojo gradbeno parcelo pa še eno vsakemu za prodat, da bodo lažje zidali…

Tudi jaz se bom vsemu odpovedala, ko pride do tega, čeprav imam otroke. Sem se v svojem srcu že zdavnaj vsemu odpovedala, v bistvu takrat, ko sem se poročila in šla od doma. Moje mnenje je, naj podeduje tisti, ki s starši živi doma. To namreč sigurno ni enostavno. A pol naj se pa še z mojo dediščino ukvarja????
Tvojemu možu dam prav. Tudi glede mnenja za otroke. Naj si nekaj sami ustvarijo. Jih pač ne bo vzgojil v pogoltneže. Čestitam!

Jaz sem edinka, podedovala pa ne bom nič, ker sta starša v najemnem stanovanju.

To je največja neumnost!Se odpovedat v korist bratu zavoljo dobrih odnosov.čisto lahko se zgodi,da ga brat ne bo niti povohal več,češ kaj pa si ti,ki nič nimaš,…

Vprašaj moža,če bi tudi brat to naredil za njega?
Stavim,da ne.
Sploh pa vidva sta vse kar imata dobila,kupila sama,brez po moči,a nekomu bi bilo pa vse prinešeno na pladnju?Ni šans.
Sem tudi sama tako razmišljala kot tvoj mož,ampak sem se pravi čas streznila.

pa srečno

a ti sploh veš, kako malo je “manjša kmetija”?

ena familija se na njej komaj preživlja, če pa slučajno moraš koga izplačat, lahko greš pa itak na kant. pri nas je bilo itak samo po sebi umevno, da dobi kmetijo tisti, ki je na njej ostal in dela tam, ostali so se dediščini odpovedali.

sicer pa, kaj imaš ti za gundrat? kaj je tu tvojega? mož je ravnal edino pametno. Kaj ti bi imela kakšen stroj slučajno? en plug ali pa samonakladalko?

neverjetno, eni ste pogoltni. možev brat si je dediščino zaslužil z delom

Mož je verjetno tole precej dobro razmislil – brat živi in dela na kmetiji, on pa ne. Če bi postal delni lastnik, bi morali pričeti v kmetijo in obdelovalne površine tudi vlagati, a ne, tako denarno kot z delom. Če bi bil tvoj mož delni lastnik, vlagali pa ne bi, bi prišlo prej ali slej do sporov in nejevolje v družini, česar ne želi.

Denar in čas, ki bi ju morali vložiti v kmetijo, ki je nihče ne želi, raje vložita v svoje otroke. Lahko tako da ta denar, ki bi sicer šel za vdrževanje kmetije, vsak mesec vežeta in bosta imela otroka mnogo več od tega, kot pa če bi bila nekega dne delna lastnika nekega kosa zemlje.

Volk sit in koza cela, nekaj takega.

Tudi moj mož se je odpovedal vsemu v korist svojega brata, ki živi in dela na kmetiji in jaz s tem nimam prav nobenih problemov, to je njegova družina in njegova odločitev.
Nas pa svak redno zalaga s priboljški iz kmetije in tudi to je veliko vredno.

tako je v navadi na kmetijah, eden podeduje cel grunt, jaz dam tvojemu možu prav,saj bo njegov brat moral skrbeti za vse skupaj,vi pa boste lahko kadar koli prišli na obisk,pa še v dobrih odnosih boste,sama tudi vem da bo nekoč vse podeoval moj brat,in mi tudi na kraj pameti ne pride da bi zahtevala svoj delež.

Ahahaha, tvoja dva torej v celem svojem življenju nista ustvarila NIČ, ti pa ne moreš mimo tega, da se je mož odpovedal svojemu delu, ki bi mu po tvoje kao pripadal. Saj ne morem verjeti kakšno kokoš od žene si je našel ta tvoj MOŽ (ja, z veliko začetnico, ker to je).

Kaj pa če ne bi bilo tako?

Kaj se ima kdorkoli sploh za vtikat v dediščino nekoga drugega? A so to tvoji starši, so to tvoji stroji, zemlja, štale? a boš ti rihtala stare starše, ko bodo onemogli?

Tebe ne bi smela moževa dediščina brigat niti kolikor je črnega za nohtom.

Da pa še poveš, da po svojih itak ne boš nič podedovala, jah pameten mož, ne vem če si ga vredna.

Kaj pa če ne bi bilo tako?[/quote]

Ti bi pa drek mešala, kajne? Zaradi takšnik, kot si ti, je država v k…., saj se vsak sosed toži že za to, če mu drugi na parcelo stopi kaj šele kaj hujšega.
Daj že mir in ne podžigaj ženske za brezveze.

Jaz bi naredila enako kot tvoj mož. Tudi moji staarši so tako ravnali in mislim, da na kmetih je tako od nekdaj. Kdor ostane doma in nadaljuje s kmetovanjem podeduje kmetijo.
V kolikor imata pa namen kmetovati se pa z bratom pogovorite. Se pa potem zavedaj, da kmetije se nikoli ne delijo. Torej bi dogovor lahko bil le, da vidva prevzameta celo kmetijo in vso skrb za taščo in tasta. Si na to pripravljena? Si pripravljena možu predlagat, da pusti službo, stanovanje in spravi svojega brata na cesto zaradi tvoje pogoltnosti in foušije?

Pametno, pravilno se je odločil.

Vse pohvale tvojemu možu. Prav je tako. Upam, da ga ne boš zato spravila ob živce. Če hočeš kaj pustiti otrokom, ustvarita vidva skupaj. Še enkrat pohvale tej odločitvi. Vsaj nekdo, ki razmišlja tako kot čuti.

ja, ja, saj ti verjamemo :-))))))

Že od vedno živim v mestu in moj mož nima želje po kmetiji, jaz sem jo včasih imela zdaj pa ne več. In nimam namena it na kmetijo, se opravičujem, nisem vedela, da se kmetija ne sme delit,sem pač mestni človek in razmišljam drugače. Tako pač čutim.