Tudi pri nas je bilo tako. Sestra se je odpovedala deležu, jaz sem prevzela kmetijo in skrb za starše. Pa še zmeraj lahko računam na sestrino pomoč pri večjih delih ali pri skrbi za starše. Ji kaj dam, kar potrebuje, ker mi res nesebično pomaga. Nisem ji pa zemlje napisala, tudi hotela ni tega. Ker je rasla na kmetiji in ve, da mora kmetija skupaj ostati. In da je to prej veliko breme kot pa bogastvo.

Zelo prav je naredil tvoj mož, vesela bodi, da imaš tako v redu dedca!

Glede dediščine se odloča vsak sam. In tvoj mož se je odločil. Imaš pravico biti nezadovoljna, ampak prej ko sprejmeš bolje je.
Kako bi jaz naredila ne vem. Če bi bilo možno dobit kakšno zazidljivo parcelo, bi se zmenila za to. Če gre pa “zgolj” za kmetijo in obdelovalne površine, gozdove, kjer ni izgleda, da bi kdajkoli lahko zidala, potem bi pa verjetno se tudi jaz strinjala, da vse ostane tistemu, ki ostane doma.
Pri obeh mojih starših je bilo tako; v enem primeru je šlo delno tudi za izplačilo, v drugem pa v celoti za odpoved dedovanju (a je družina, ki je ostala doma lepo poskrbela za oba stara starša).

Tako čutim, moje mnenje je, da vajinim otrokom že dolgo nakladaš eno najslabših možnih dediščin. Egoizem in pogoltnost.

Kaj ste ljudje nori ali kaj, da imate na vratu tako breme, kot je kmetija? Prodej al šenki komu, nej se kdo drug ukvarja z problemi!

Če je to mala kmetija se zelo strinjam s tvojim možem. Hvala bogu, da je toliko pameten, da te ne posluša. Veš koliko bratov in sester se na smrt skrega zaradi takih kot si ti? Brat verjetno poleg male kmetije hodi še v službo, po službi pa dela do mraka na kmetiji. Poleg tega mora poslušat po vsej verjetnosti ostarelega očeta in mamo, ko mu solita pamet, kako je treba zdaj to, zdaj ono. Zamisli se malo nad sabo in nad svojim razmišljanjem. Brat od kmetije nima drugega kot obveznost in večno delo.
Ob enem sem pa presenečena nad odzivom monovk, ki se po večini strinjajo, da nimaš prav.

Čim manj se petlji…..mož se je odločil,tako kot je mislil,da je prav. jaz svojmu možu tud nisem nič očitala,ko je tašča dala večji delež sestri….pa bi krvavo potrebovali denar…..ma lej po 10 letih….je svakinja nesrečna in…bolje,da ne govorim,pa ji ne privoščim….denar sfučkala,skoraj do kraja……vsaka stvar je za neki dobrega……pa še neki….kar je tako na lahko pridobljeno….je tudi hitro izgubljano….

In kako se ta primer navezuje na prvotnega?

Se absolutno strinjam, sem mislil napisati sam, pa si me prehitel! Marjana Poljšaka sem imel za čudaka (tip se je oblačil v narodno nošo, halo?), ampak ta njegova poteza je pokazala, da razmišlja z glavo in srcem. Upam, da bo delavcem uspelo!

Draga strupenjača,

to je bil samo primer, ko govorimo o majhnih kmetijah – lahko je takšna ali drugačna ,kolikor vem avtorica teme ni pojasnila kakšna je njena. Lahko je nekje v ridah, vredna res samo obdelovanja zemljice, pa tko… ampak lahko pa je tudi drugačna.

Ma tako kot vsi govorite, prepustite kmetijo tistemu, ki jo obdeluje – a kaj če ga bo to minilo, pa bo vse lepo prodal in šel. a potem se bo pa brat tolkel po glavi, da je bil neumen, pa da ni nič podedval.

pa gremo še malo naprej v prispodobah, kmetija je razparcelirana, zemlja se prodaja, brat pa ostane praznih rok, pa ne mislite, da se bo kdo potem nanj spomnil, češ da se je odpovedal, mu bomo nekaj izplačali, no ja mogoče pa res, kakšne pol kile kave. Njeni otroci pa bodo mogoče želeli zidati, pa ne bo dinarčkov za parcelo, gradnjo,,, ma saj ne rečem, lahko bi se odpovedal kmetiji, ampak z neko varovalko, kakšno parcelo bi si lahko obdržal, ali pa v pogodbi napisal, da če se bo kmetija kdaj prodajala, delila, … da tudi njemu oz. njegovim otrokom pripada delež.

Ne vem, zame je to nepošteno do lastnih otrok. Torej zaradi dobrih odnosov, kao – si prikrajšal svoje otroke. Sam jebi ga, kakšni dobri odnosi pa so to, da se ne da kulturno zment, ampak se mora en vsemu odpovedat, da so to sploh odnosi.

Hinavščina na višku.

pa še tole:Navedeno
jaz takole
ne gre se za vaju ampak za otroke, katerim pripada!

Torej mojim otrokom pripada da jih imam rada, jih šolam, zdravo hranim in skromno oblečem. Vse ostalo si bodo zaslužili sami, ker bodo usposobljeni za samostojno življenje.
Na bruhanje mi gre, ko moji starši životarijo v za njih preveliki hiši, namesto, da bi uživala starost. Razlog: da bo za vnuke. Kaj bo za vnuke ena hiša, ki jo v spomin na moje starše ne bodo smeli prodati in se bodo kregali, kaj naj z njo, ker je premajhna za vse tri?
Ma nič nočem od nobenga. Bi pa rivoščila svojim strašem, da užijeta kar sta celo življenje ustvarjala.

Naj možu brat izplača v denarju.
Tako je edino pošteno.
Tvoj mož ima pravico do dediščine, pa naj še kako piskajo tukaj na forumu.

Moj mož je rojen na veliki kmetiji.Ima sorojence. Jaz sem pa iz mesta. Pa še edinka sem. Dolgo, zelo dolgo sem potrebovala, da sem dojela, da se ne smem sekirat. Zgodbe ne bom pisala, je predolga in preboleča. Na vsej najini družini je za vedno pustila žig. Ko je podpisal dediščino, ki so mu jo zrežirali, se bila razočarana, verjetno si njegovih občutkov ne morem niti predstavljati. Sedaj, ko je že kar nekaj časa po tem vem, da je naredil prav.Tožiti se, zapravljati svoje čas, denar predvsem pa zdravje za te ljudi je čisto brez smisla.
Tudi nama bi prav prišla kakšna parcela. Pa kako si jo je želel.
Enkrat sem slišala ugledne slovenske pravnike govoriti, da je najbolj nehvaležna vloga vloga kmečkega sina. Upam, da bova midva z možem delila med najine otroke pravičnejše……

Ne, samo nase misliš in to je vse. Ignoriraš moževo voljo, voljo moževe družine in polagaš račune brez krčmarja za otroke.
In mimogrede, močno dvomim, da se tega dela premoženja ne bi niti dotaknila do časa, ko bi ga otroka začela koristiti. 🙂

In moram reči, da se mi zdi nepošteno od tebe, da moža obremenjuješ s tem. Če ga imaš rada in spoštuješ njegove odločitve, boš skušala razumeti, zakaj se je tako odločil. On se je odločil, tebe se to v končni fazi prav nič ne tiče.

Ker ni prisoten na kmetiji (ker ima s tabo družino in otroke in je vsako popoldne s teboj in otroci, namesto da rovari po hlevu) se je pač odpovedal tudi nepremičninskemu deležu. Mu pač mirna vest in dobri družinski odnosi ne odtehtajo 10, 20 ali 50 k eur.

Ampak ne, bog ne daj tega ceniti, le grajati dajmo in biti preračunljivi.

Kako bi bilo tebi, če bi te on sekiral, da naj si tvoja starša že kupita kakšno nepremičnino. Daj no. Samo en kreditek. Vsaj eno majhno stanovanjce. Nekaj no. Majhnega. Pa saj ne za vaju … za vajine otroke seveda.

Seveda je prav, da se je mož vsemu odpovedal! Brat živi na kmetiji, kar pomeni, da je nekaj v to vlagal, da ne govorim o skrbi za starše, ki so ponavadi v domeni tistega, ki ostane doma.
Govoriš o tem, da bi lahko gledal na otroke! Kaj pa bratovi otroci??? Bodo šli v podnajem, ker bodo tvoji dedovali?
Tisti, ki nikoli niste živeli skupaj s starši in skrbeli zanje na stara leta, tega enostavno ne znate ceniti! Žalostno.