Prosila bi vas za nasvet! Oba sva jih štirideset, pred skoraj dvema letoma sva se spoznala in se zelo zaljubila. Vendar sva oba “vezana”, z otroci. Prvo leto sva “poskušala” vezo večkrat prekinit oz. “čakala”, da naju nora zaljubljenost mine, se borila z občutki krivde, obenem pa so naju povezale tudi raznorazne tažave, ki jih je prineslo življenje na obeh straneh. Seveda je vsemu botroval tudi skoraj enak pogled na svet in enako razmišljanje, pika na i pa je bila tudi velika spolna privlačnost. Tako je najina veza prerasla le še v globjo ljubezen in želja, da bi bila skupaj, se je le še poglabljala. Potem enostavno nisva bila več sposobna vse “zadeve” skrivat pred svojima partnerjema in sva jima priznala (kar se jima je sicer že nekaj časa zdelo..) svojo nezvestobo in namen, da bi šla skupaj. Seveda se je tu pa zataknilo! Da ne bom na predolgo razpravljala, naj povem to, da si oba (njegova žena in moj mož) na vse pretege prizadevata, da bi naju obdržala (seveda imata od tega določene “koristi” in ne gre le za otroke!), še posebno gre v skrajnost moj mož, ki pravi, da brez mene ne more več živeti in mi v primeru, da bi odšla, “grozi” s samomorom in toliko ga že poznam, da ga moram jemati resno. Tako že nekaj časa dobesedno “visi” na meni, po svoje ga razumem, po drugi strani pa bi raje videla, da bi mi dal “brco v rit” in me nagnal. Mislim, da je najhuje prizadet njegov ponos, da bi ga pustila zaradi drugega, pa vem tudi, da me ima res rad. Jaz pa sem se do njega čustveno povsem ohladila, tako da mi je vsakršen telesni stik z njim “muka”. In tako vas sprašujem, kako naj prepričam (sedaj še) moža, da to če se razideva vendarle ni “konec sveta” in da nisem vredna, da bi zaradi mene končal življenje! Četudi fizično ostanem z njim, čustveno ne vem če ga bom zmožna še kdaj ljubiti. Veliko manj zakomplicirano bi mi bilo sicer ostati z njim, ohranila bi videz “dobre družine” in “dobro ime”, vendar se bojim, da bi vedno hrepenela po njem (čas celi vse rane??)…
Prosim za vaše mnenje!

Moje mnenje je, da z možem nimaš kaj več nadaljevati. Sama si povedala, da si se čustveno ohladila, da nimaš nobene želje po telesnih stikih z njim. Za varanje si mu povedala in mu rekla, da se razideta.

Imej v mislih, da je v večini tako, da eden veze noče končati, drugi pa. S tem, ko zdaj cincaš možu samo podaljšuješ trpljenje. On pa je s svojim izsiljevanjem dosegel, kar je hotel. Moj nasvet je: pojdi in to čimprej. Če boš čakala, da se on s tem strinja, boš čakala do smrti. Ga bo usekalo, pribilo na tla in bolelo ampak se bo pobral hitreje, kot če ostaneš z njim in narediš življenje mučno vama obema.

Moj podpis.

Avtorici pa: problem je v tem da nimaš deca, imaš šlapo in zato tudi imate tako stanje. Garancije za uspeh tudi v novi zvezi ni, samomore pa praviloma delajo in naredijo ljudje z jajci, brez predhodnega lajanja,

Samo en popravek g.Cec. Pravite da samoumor naredijo ljudje z jajci kar ne vem če bo ravno držalo. Ko je človek depresiven in na tleh nimajo jajca prav nobene veze, temveč le razlog zakaj živeti. To je velika razlika. In pa seveda je veliko odvisno ali je šlo za ljubezen ali le za navezanost. Lahko pa vam podrobno opišem svoj primer in boste videli česa so vse zmožni
možgani in predvsem depresija.

Lp

Obzorje, pravilno napisano, ne delajo samomorov samo tisti z jajci. Lahko pa opišeš svoj primer, mogoče bo pokazalo sliko,, da ni kar z roko zamahniti nad njihovimi izjavami za samomor. Avtorici pisma pa nasvet, če ni ničesar več med vama z možem, pojdi, če ni nič potem zaradi ničesar se ni treba obotavljati – ane????

Hvala vsem za odgovore! Ker tudi moj mož bere po forumih, ne morem podrobno opisovat naše situacije, lahko pa mi verjamete, da imam utemeljen razlog, da “cincam” s svojim odhodom. Mogoče se je prav “obzorje” dotaknil bistvenega razloga, ko človeka, ob katerem si bil kar precej let in čeprav “ni izpolnil tvojih pričakovanj”, ne moreš kar odvreči kot staro cunjo. Lahko verjamete, da so okoliščine na obeh straneh (pri meni in mojem “prijatelju”) precej “hude” in verjetno bi že večina prej odnehala, vendar midva nočeva, ker si resnično želiva biti enkrat skupaj. Če bi nama bilo vseeno kakšna je cena za to, da se imava midva fajn, bi šla skupaj že zdavnaj, ker igrat dvojno igro pa res ne privoščim nikomur, sploh še, če si nisi nikoli predstavljal, da bi bil zmožen ali sploh hotel tako vlogo igrati. Verjamem pa v moč misli in pač upam, da nama enkrat le uspe stopiti korak naprej.

Obzorje in polmad 2010, po svoje imata prav, a tukaj je pač druga in specifična situacija. Ne bi se rad tudi sam preveč “odkrival” v smislu stroke, poznavanja, ipd., toda tudi to področje mi je poznano in v končni fazi, če nekaj napišem, še ni nujno da drug razume :))

Če gremo na primer avtorice: vsem poznano je da se vsa živa bitja v primeru ogroženosti impulzivno odzovejo, tako dobimo paralelo njenega moža, kateri je bil postavljen pred dejstvo, se nanj seveda odzval na svoj način – kakor je v tistem trenutku sam smatral za najboljše in efektivno – kar ne pomeni da je dejanja sposoben narediti. V končni fazi je od “zamisli do izvedbe” še kar nekaj časa, pridejo zavedanja, s tem so povezane odločitve. V primerih avtorice pa gre za strah pred izgubo partnerja, s tem povezano izgubo družine, strah pred samoto in prihodnjostjo, itd. Če nekoga na ta način “držiš v šahu”, ga najprej testiraš na njegov odziv in mu nalagaš precej veliko breme – “če bom naredil samomor, si zanj kriv/a ti, to boš imel/a vekomaj pred očmi” – gre torej za čustvno izsiljevanje. Poudariti pa je potrebno sledeče: ne avtorica (za moža), ne kdo drug ni odgoovren za taka dejanja.

Obzorje, morda rečeva še naj na navedbo “Pravite da samoumor naredijo ljudje z jajci kar ne vem če bo ravno držalo”. Tukaj gre lahko za tezo in ure pisanja… Da, za to navedbo pa še kar stojim. Zakaj kdo dela ali naredi samomor, sta dve precejšnji razliki. Poznamo efektna in premišljena dejanja, defenzivne in ofenzivne načine izvedbe. Recimo, depresiven človek nikoli ne izvrši ofenzivnega samomora (prerez arterij, zaužitje strupa, skok pod vlak, itd). Skratka, področje je široko, za ta namen pa mislim da sva razliko dorekla.

Pomlad 2010, “da ni kar z roko zamahniti nad njihovimi izjavami za samomor” – tukaj se načeloma strinjam, a žal pravila ni. Obstajajo “znanilci” dejanj, a ti imajo elementaren strah pred izvedbo, se pa nanj zavestno pripravljajo in ga (vsaj poiskus) tudi uresničijo.

“popotnica” , vmes sem prebral še tvoje zadnje pisanje in bi se dotaknil “zavrženosti”. Ne gre tukaj toliko za igranje dvojne igre, nenazadnje je zadeva pred pertnerjema znana in “javna”. Je pa borba in strah pred izgubo prisotno pri obeh. Načeloma pri prevaranih obstajata dva tipa ljudi: prvi zadevo takoj zaključi in korekcije niso več možne, druga skupina pa nekako gre čez to – več okoli tega pa je na tem forumu že napisano. Ali “ima kdo kaj od tega” ne vem, je zelo odvisno od karakterja človeka, sama spoznavaš da bi kot družina obstali zgolj navzven, kot fasada. Vsaj dokler traja prizadetost, razpleti ne bodo možni ali pa bodo tudi na novo zvezo pogubni.

Cec, vse dobro napisano. Čista resnica je pa tudi to kar si napisal, vedno je pa VSAK SAM NAREDIL SAMOMOR, ZATO SE TUDI REČE SAMOMOR. Verjetno ni onemu drugemu lahko, samo prav nobeden ni kriv za taka dejanja samomorilcev. Pozdravček 🙂

S popotnico imava kar precej skupnega. Tudi meni je moj grozil s samomorom, ko sem omenila, da bi šla. Sicer se je kasneje tega sramoval, ampak meni je ostal občutek, da sem ostala zaradi strahu pred možno izvedbo zagroženega, ne zaradi sebe.
Popotnica, vsekakor gre za čustveno izsiljevanje in če si možu že povedala vse, ne vidim razloga, zakaj ne bi šla? Problem pri taki “silni ljubezni” je, da človek, ki grozi s kakim hudim dejanjem v primeru, da bi ga partner zapustil, ne ljubi partnerja, ampak sebe. Če bi tako zelo ljubil partnerja, bi rekel: “tako zelo te ljubim, da ti privoščim vse najboljše, zato se strinjam, da greš, če si to želiš.”
Nisem pa še slišala, da bi bil res kdo tega sposoben. Ostala je popotnica, ostala sem jaz, ostalo je še na tisoče podobnih, po mojem pa je vsem skupen občutek, da smo ustregle njegovemu egoizmu. Ne verjamem v “poskusiva znova”. Ne verjamem v zakonske terapevte. Ko jabolko začne gniti, ga ni postopka, ki bi to ustavil. Najhujši pa je čas, preden jabolko zgnije do konca. Tak čas trenutno preživljava medve s popotnico.

Ja, “modri zajec”, sem brala tvoje pisanje že v drugi rubriki in ugotovila, da imava res precej podobni situaciji. Toliko sem se že naučila o življenju, da vem, da nekoga lahko najbolj razumeš samo v primeru, če imaš tudi sam določeno izkušnjo. Je pa tudi res, da sem zadnja tri leta prebrala kar nekaj raznoraznih knjig da bi si osmislila “vse” kar se mi dogaja. Vem tudi, da je treba že otroke naučiti odgovornosti za svoja dejanja, toliko bolj moramo to znati odrasli…in tako bom tudi jaz morala vzeti v zakup vse kar bo za sabo potegnil moj “odhod”, ki se bo kar zagotovo zgodil v nekaj mesecih, ker ne želim vztrajati v “navidezno dobrem zakonu”. Sploh še ali pa prav zato, ker je nekje človek, s katerim “sva si pisana na kožo”…

No pa bom vam jaz povedal. Jaz sem bil sposoben da sem to naredil, da sem ji rekel naj gre in ji želim srečo čeprav me je trgalo na kose.
G. Cec nekaj za vas.
Od trenutka ko sem sam dojel, povsem sam dojel da ji je vseeno pa če tisti trenutek umrem. to je bil preblisk kot v filmu. Ko sem se pa zlomil nisem niti vedel da me je tako močno udarila depresija da sem umiral. Ironija. Ker nisem spal skoraj 1.5 meseca na dan več kot po 1ali 2 uri sem ves ostali čas v možganih iskal trenutek kje je najina pot zašla, kje se je začela in se toliko spremenila. Sprehajal sem se cele noči in razmišljal da jo moram pustiti da bo srečna. Nabavil sem si uspavalne tablete da bi lahko spal a ni pomagalo. Ko pa sem prebral v navodilih da zaužitje lahko poveča tudi možnost samoumora pa sem jih zabrisal skozi okno. A veste kolikokrat sem si tako dejal da jo kljub ljubezni do nje moram pustiti da bo srečna. Shujšal sem od teka in ker nisem dovolj jedel iz 73 na 60 kg. V žilah pa čisti adrenalin. Čutil sem ga. Telo se je borilo samo od sebe kot zmešano. A veste da sem se vrnil v mislih za 19 let nazaj vsak trenutek v življenju. Toliko sem mislil, tako globoko sem šel v sebe. Ali je to naredila moja ljubosumnost ki je ni bilo, vse živo sem razmišljal. Da vam niti ne pravim kaj je delalo z mano ko sem nekega dne vedel da se nekaj dogaja na drugi strani. Dušilo me je, skoraj sem omedlel, stres za stresom da me je metalo. In odločitev v meni. Vmešana je tretja oseba ker sem prebral vso literaturo o ljudeh, možganih, zaljubljanju, odljubljanju. In tudi videl sebe nekoč v situaciji ko me je tako močno za nekom potegnilo da sem bil totalno nerazsoden in sem vozil po avtocesti veliko prehitro da pridem. Pa je bil le pogovor čez cel dan in na koncu moja odločitev da se tej osebi več niti ne prebližam ker nebi bilo dobro.

Da nadaljujem. V mesecu in pol sem torej bil na samem robu a telo ni dalo, čeprav so možgani bili že zelo načeti od nespanja. Odmirali so. In potem največji šok. Na internetu odkrijem da je tako zaljubljena v sodelavca da se z njim pogovarja po otroško. Ko je prišla domov in sem jo soočil da naj pogleda na Pc pa tak njen šok da je zbežala skozi vrata in je tri ure ni bilo nazaj. Ko pa je prišla sem pokleknil in jo prosil da lahko prebrodiva to krizo, da oprostim, da bova zmogla. V kad je šla da sem od straha vrgel varovalko ven da si kaj ne stori. Tako je bila zbita in uboga da sem mislil da bo jo pobralo. Preden je zaspala še obljuba meni da obiščeva svetovalca in bova skupaj prebrodila krizo. Zjutraj pa povsem drugo lice. Lice groze je imela. Groze kaj izgubi če izvejo vsi, če izgubi ljubljenega. Zresetirala je vse računalnike in takrat se je začela šele prava groza. Mene je prepričevala da je vse hec in naredil sem se da vse verjamem. V meni pa me je trgalo ker sem vedel da ni res. A poti nazaj ni bilo. Rekel sem si moram jo pustiti da gre ker vsi trpimo. Ko sem videl obraz otroka pa sem le hotel tistemu povedati da naj se že odloči ker moj otrok trpi. Pa nisem vedel kateri je. Žena bi takrat zapustila tudi otroke a sem ji dejal da pojdem jaz od doma. In ko sem po naklučju zvečer videl kako je stopila iz njegovega avta pa takšna depresija da sem čutil kako mi zaliva možgane. Vsake toliko je prišel val tekočine ki sem ga čutil in me je vrgel kar v neko omamo, kot droga verjetno. Čas se je zaustavil. Bil sem le truplo brez možganov ki hodi. Jokal sem 5 mesecev vsak večer. Iskal razlog za kaj živeti. Obiskal 2 psihologinji ki sta govorile z mano a jaz sem videl drugo stran. Videl sem kaj se lahko zgodi čez 2 do 3 leta ko bo tudi žena spoznala ali je to ljubezen ali le iluzija ker je ta gospod kar velik ego in je zapustil nosečo ženo in še 4 letnega otroka. Jaz sem preživel k sreči. Niso tukaj pomembna jajca. Pomemben je odziv telesa na šok in depresijo ter koliko sploh še imaš možnost trezno razmišljati. Samo to g. Cec.

Popotnica oprosti da še nekaj zate napišem. Ne vzami tega kot pridigo ali očitke. Problem nas samih je da si resnično mislimo da nam je ta in ta pisan na kožo, da se v vsem razumemo in podobne stvari. Pa je res temu tako? Ali je to le naša predstava? Ali nisi mislila tako včasih tudi za soproga. Zagotovo da si. Se pa je spremenil in verjemi da si se tudi ti. Garancije da bo pa sedaj s tem bolje ni. To moraš razumeti. Gre za čustva in ta so sedaj na strani novega. Koliko si sama vplivala da si se od soproga oddaljila pa veš le ti. In le ti veš kaj te sedaj na soprogu tako zelo moti da je pa novi boljši. Če je dober oče, če ne pije in te pretepa je pa vedno dobro za razmisliti. Pa tega ne boš mogla dokler bo vpletena 3 oseba.

A te peče vest ali si le labilna, ali si zelo negotova kaj bo. Spet veš le ti pa naj bo zavestno ali nezavestno. Bom pa povedal sedaj tako kot je. Vsi ki spoznate da le ob nekom drugem lahko zapustite partnerja in sami nimate moči da se sami pogovorite, da ne gledate samo svojo korist in podobno bi morali vedeti da princov ni. Da prepiri in očitki pridejo tudi z novim če ne naredimo nekaj na sebi in da se bo tudi novi spremenil čez čas. Ali bo bolje ali slabše pa ne ve nihče. Če poznaš nekoga že od prej in veš kak karakter je, katere stvari bi skupaj počel na dolgi rok in podobno. Upam da nisem bil predolg. Je le moje razmišljanje in vsak odloča sam zase.
Lahko pa vedno poiščeš nekoga da se o vsem odkrito pogovoriš in vidiš kje si. Pa s tem ne mislim ljubimca. Kateri pa je še ob občasnih srečanjih govoril slabo in se jezil. Nobeden. Pa pride tudi to s časoma.

Lp

Obzorje, pišeš med drugim:Jaz sem bil sposoben da sem to naredil, da sem ji rekel naj gre in ji želim srečo čeprav me je trgalo na kose.

Nabavil sem si uspavalne tablete da bi lahko spal a ni pomagalo. Ko pa sem prebral v navodilih da zaužitje lahko poveča tudi možnost samoumora pa sem jih zabrisal skozi okno[/u][/i][/i]

Jaz sem preživel k sreči. Niso tukaj pomembna jajca. Pomemben je odziv telesa na šok in depresijo ter koliko sploh še imaš možnost trezno razmišljati. Samo to g. Cec.

Avtorici in drugim se opravičujem, če smo morda zašli iz teme, je pa nekaj stičišč in morda komu še kaj koristi ai ga vsaj zanima. G. cec je samo cec, ok ?

Obzorje, torej nazorno si opisal svoj boj in tudi zmago in to je pač dovolj. Ob nekaterih spoznanjih si postavil mejo (zdravila), druge si odpiral (odobraval njen odhod). In, oprosti, tudi za to si imel “jajca”.

Obzorje hvala za tvoje razmišljanje, za svojo izkušnjo!
Z veliko tvojega napisanega se strinjam, mogoče bi dodala le to, da sem o vseh teh stvareh, ki si jih napisal zame, že preklemansko veliko razmišljala. O tem, če sem labilna, negotova, kaj pravi moja vest…in dejstvo, da ta moj prijatelj ni noben princ na belem konju, pač pa le navaden človek kot jaz s svojimi napakami, ki pa jih ne moreš občutiti dokler z nekom resnično ne živiš! In je res, da sem to, da mi je “pisan na kožo” nekoč mislila tudi za soproga, ja, vendar sva se oba spremenila, pa bi bilo preveč dolgo in prepoznavno, če bi pisala, kako. Je dejstvo, da verjetno veliko žensk, ki so svoje može prevarale, ostane s svojim možem prav iz razloga, ker vedo, da tudi z novim partnerjem prej ali slej lahko naletita na težave. Tudi moj soprog gleda s stališča, češ, kaj bo pa potem ko se boš “streznila” (ko ne boš več tako zaljubljena in boš ugotovila, da ima tudi tvoj novi napake..??) Ne bi rada “obtoževala”, vendar moram povedati svoje mnenje, da me je moj sam v veliki meri pripeljal do takega stanja, da razmišljam o odhodu. Šele ko je ugotovil kaj je “naredil”, je povsem “obrnil ploščo”, ker je očitno ugotovil, da je zadeva resna in kaj bo vse izgubil z menoj. Kaj vse je imel!!! (mojo zvesto ljubezen, dobro gospodinjo in mamo, s kar dobro službo…pa oprosti ker se poveličujem, a prej se nisem znala ceniti!!, kar seveda tudi on ne!) Vem pa, da mu nikoli, res nikoli nisem želela nič slabega, ker je v osnovi kar dober oče, me ne tepe, ja, občasno pa si privošči pivce preveč, kar nakazuje tudi na to, da z mano ni srečen (jaz pa tiste, ki pri pijači ne znajo imeti mere, težko prenašam). Mislim pa, da bi zagotovo bilo na svetu veliko lažje, če bi ljudje znali sprejemati stvari, ki se nam dogajajo, take kot so in čimmanj komplicirati, pač pa iz določene stvari potegniti in narediti najboljše kar se da, pa čimmanj gojiti zamere, ker s tem škodimo le sebi…. No, tu smo pa že spet na različnih bregovih, ker moj soprog smatra, da naj bi bil tale moj “skok čez plot” pozitivna izkušnja za “rast” najinega partnerstva – le en problemček je – ker sem se jaz do njega čustveno ohladila in kako naj ga ljubim kot prej?? Še župnik v cerkvi je dejal, da se zakonske ljubezni ne da zapovedati, ne izsiliti, še manj kupiti! Da pa je odšla, če je enkrat že bila (in to trdna!), pa so morali biti določeni vzroki,…
Smo si pa ljudje zelo različni in tako si tudi ti “obzorje” zelo zelo čustven človek (kot tudi moj soprog!), vsaj sodeč po tvojem odzivu na ženino varanje. A sem preveč radovedna, če vprašam, če sta z ženo ostala skupaj?? Pa pozdravček!

Obzorje,
Mater, to je zelo težko, kar se ti dogaja. Vem, škoda karkoli pametovati in deliti nasvete. Tudi meni ni bilo lahko, ko sem izvedela, da me mož vara s sodelavko. Veš, razumem te, da človeško telo okameni, ni spanja, ješ, pa zraven h7ujšaš, ko ti možgani delajo 100 na uro. Glej, če se žena ne bo streznila, če te bo imela še naprej za norca, pusti vse skupaj. Ti se lahko še tako trudiš, če se ona ne bo, nima smisla. Boš videl, kaj bo čas prinesel. Se pa sprašujem, kaj človeka žene, da to dela. Kaj ne ve, da ima doma partnerja, otroke. Kaj ima tako nizko samopodobo, da se ne ceni in se s tem ponižuje, ko se spušča v neko vezo? Veš, moj mož me je varal s svojo sodelavko. Si predstavljaš, kako mi je bilo, ko sem odkrila? Ampak, glej me, tukaj sem sedaj. Prišla sem k sebi. Zmagala sem zase. In kaj sta pridobila onadva? Moj mož ve, da je naredil življensko napako. Mene ima še vedno, vendar jaz nisem več tisto, kar sem bila. Ona? Še manj. Začela je kaditi, piti, jesti tablete…,. Sicer pa to ni pomembno. Pomembna sem jaz. Ona zame ne obstaja. Ni senca tistega, kar sem jaz. In če se ponovi? Veš kaj, jaz sem pripravljena na življenje, moj mož pa mislim, da to dobro ve.Boš prišel k sebi. Še vsak je. Postal boš močnejši, kajti menda se pa že imaš toliko rad, da si ne boš dovolil propasti. Dvigni glavo, bodi ponosen nase, ceni se. Če se žena ne spametuje takoj sedaj, naj spoka in ne premišljuj, kako ji bo potem žal in oh in sploh. To je njen problem. Ona bo plačevala za to. Važen si ti in ne daj se.

srečno

Naj prvo povem da sem se spokal že dolgo tega. Pa zakaj sem odšel vam še povem. Ker sem kot prvo videl da ji pomeni vesolje in ker sem videl da tudi ona vidno hira. Ko še nisem vedel kaj se dogaja mi je dejala v moji bolečini da naj jo pustim iz verige. Jaz ji je nisem nikoli nataknil.
Nima ne pristojne plače, ničesar in povrh bi še tudi otroka zapustila. Zanj. Ki je gospod tako egoističen in samovšečen da me je celo poklical po letu dni in mi dejal da naj se pazim svoje sence in da sem se na tačke postavil. Ne na tačke. Trden in odločen sem tako da me ne podere niti buldožer. Pa veste v čem je problem. Ne more me več razjeziti niti slučajno in v mislih ji želim srečo. Saj bodo tudi otroci le tako srečni da imajo razumevajoča starša.
Še nekaj vam povem vsem. Zagotovo vem da če žena doživi tak šok ga ne preživi. In tega jaz nebi dovolil nikoli. Nikoli. Za 19 let zakona pa ji res ne privoščim da bi umrla.
Če pa se bo tam spletla ljubezen bom pa počasi tudi jaz zaživel. Imam spomine. Lepe.

Še nekaj se bom dotaknil tukaj. Otroštva vsakega posameznika in travm ki pridejo na površje nekoč. Vsi jih imamo a se jih ne zavedamo dovolj.

Da še povem odkod mi to spoznanje o samoumoru. Mož od sestrične jo prevara in se loči. Ko pa sam doživi prevaro čez čas pa si je vzel življenje. Enako druga sestrična iz tujine. Zato tudi razumem kaj ju je nagnalo v to dejanje.

Ne skrbite zame saj sem preveč vesel in ponosen ko vsak vikend s sinom pojdeva kam.
Ko vidi da mi je mar zanj in njegova čustva. Bivša žena me pa žal ne more niti pogledati.
Ker žal nisem divjak ki vpije, ki očita, ki komandira. Tak je njen oče ki ga nikoli ni imela rada.
Jaz pa nisem on.

bova kar na cec. Se opravičujem.

vse to sam napisala ker je moje življenje in sam prinesla takšne odločitve: zaljubila sem pri 40, seveda poročena, v drugega moškega, poročenega. jaz 2 in on 1 otroka. On 3 leta starejši od mene. ločena oba in danes srečno poročena eden z drugim že 3 leta.
Odločila sem se da grem iz starega zakona, kjer je bilo vse bolj mrzlo in temno. Bila sem sama v
njem , jaz in otroci. Želela sem imeti samo moža ki bi bil moj ljubimec, prijatelj, oče mojih otrok, moja ljubezen. Bil je samo 3 otrok, včasih užaljen in čustveno zelo hladen. Celih 20 let zakona sem
se mu morala dokazovati da je to kaj naredim ali želim u redu, in da želim da je poleg. pa se ni
obneslo.Veliko sem razmišljala in prišla do tega kar nočem, ne želim in ne zmorem več. Takrat sem se ločila.Okolica je govorila da je razlog ločitve moj novi mož kar ni res. Vem samo jaz in to je dovolj.
Z novim možem sem spoznala kaj je spoštovanje,kaj je razumevanje, kaj je veseliti se novemu dnevu in si hvaležen da ga lahko preživiš z nekom ki se zjutraj zbudi poleg tebe v postelji, kaj je
strastven seks in iskreno poželenje v postelji, kaj je komunikacija, kaj je spoštovanje otrok, mojih in njegovih.
Vse to je doseženo skozi obdobje cca 4 let, veliko turbolentnih situacij je bilo, veliko hudega tudi,
ampak se je splačalo. Zmagala je naša ljubezen, iskrena in čista, njegova in moja volja in želja da
smo in ostanemo skupaj, ker, imela sva oba občutek, da nas je negdo vodil in pazil da vso to pot
4 let premagamo in da nas to ojača, nauči in pripelje tam kjer sva danes in kjer želiva biti.
Odliči se po svojem notranjem občutku in če te na drugi strani brega čaka negdo zaradi koga je
vredno vse to početi (to čutiš samo ti), potem pojdi, ker u biti nimaš kaj zgubiti, je tako?

Hvala vsem za svoja mnenja in “zgodbe”, ki dajo človeku resnično misliti. Izkušnja od “obzorja” je bila res težka in “občudujem” ga da je vse skupaj po težkih “bojih” tako sprejel in danes živi zadovoljno življenje ne glede na to, da mu je razpadel zakon. Vesela sem za “brrrrr”, da se ji je vse skupaj tako dobro izšlo. Resda se je “borila” kar štiri leta. Kako se bo nadaljevala moja zgodba, ne vem, mogoče bolje da ne. Stopicam na mestu in verjetno bom še nekaj časa. Ker nisem tako odločna kot “cec” in sva si z “modrim zajcem” v zgodbi neverjetno podobni. Anđa pač razmišlja kot bi verjetno razmišljala jaz v njeni vlogi. Verjetno pa je šlo pri njenem možu le za avanturo. Ja, otroci. Moj mož mi je najprej “grozil” s samomorom, sedaj mi pa še s tem (če si glede samomora vendarle premisli!), da se bo do konca boril da bi otroci ostali pri njem (kjer je njihov dom!) in kako bo vse poskušal naščuvati proti meni. Točno ve, kje sem najobčutljivejša, vsaj kar se otrok tiče. In ob vsem skupaj naj ga imam tudi vsaj malce rada! Me kliče v službo ves “na tleh” če sem v redu… Po svoje ga razumem, po drugi strani ne. Razmišljam o tem, da ostanem in poskušam pač živet nekakšno normalno življenje (čas celi rane…), ker si niti približno ne želim, da bi “lomila kopja” na hrbtih otrok, ki jim lahko dolgotrajen ločitveni postopek pusti hude posledice. Ali da počakam še par let da otroci odrastejo in potem če bom še tako čutila, odidem. Anđa bi rekla – ja kaj si pa prej mislila?? Nisem “iskala” tega, toliko naključij je bilo, da ne morejo biti naključja, da sva se z novim zbližala in ja, tisti notranji občutek (ki ga omenja brrrrr), da očitno že mora biti tako. Vem pa, da bi bilo to zelo “vredno početi” zaradi nekoga ki me čaka, le tisto kaj bom izgubila zaradi tega me še zadržuje. Pa sploh ne v materialnem smislu, pač pa kar sem že prej navedla (otroci ali da bi si mož zaradi moje odločitve da odidem vzel življenje). Jaz vem, da če me ne bi mož več ljubil (in imel povrhu vsega še drugo!), bi mu rekla “pojdi”, se bova že dogovorila. Ampak težko je komentirati, dokler nisi v določeni vlogi. Saj tudi v taki kot sem sedaj, si resnično nisem nikoli predstavljala da bom… Pa pozdravček!

zelo se me je dotaknila tvoja zgodba, ker sem se v veliko stvari prepoznala v njej.zato sem ti tudi
napisala to kar sam ti v pogum. skozi ves ta čas moje ločitve, sam spoznala veliko življenskih resnic, katere so prej bile zamegljene. ena od njih je tudi da otroci niso zakon, otroci so posledica
odnosa dveh partnerjev, in z ločitvijo ne izgubijo ne očeta in mame, ampak od staršev je odvisno
kako kvalitetno se bodo dogovorili za odnose z otroci v bodočnosti.najslabše je otroke “šuntati” proti onemu drugemu staršu, ker so potem zbegani, nezaupljivi, slabe samopodobe. to kar se tebi
dogaja-to da tako stanje pri vas traja kar že nekaj časa- otroci zelo čutijo in verjetno želijo da se čim prej konča, na kakršen koli način. glej, da ti lastni otroci čez 10 let, če se odločiš da ostaneš v zakonu (ko te bodo gledali tako nesrečno in stvari takrat razumeli drugače-dojeli da ti kot njihova mama imaš in si imela zmeraj pravico se ločiti) ne bodo rekli “mami, zakaj se pa nisi ločila? saj si se sama odločila da sedaj živiš tako kot živiš! verjemi, to je zelo zelo boleče, ker let ne moreš vrniti nazaj. Grožnja moža da bo naščuval vse proti tebi je odraz njegovega karakterja ki ga jaz berem kot slabiča, ker ni zmožen sam rešiti situacije u zakonu pa na tak način išče pomoč drugje.
verjetno misli da te bo okolica na nek način prisilila da ostaneš…ampak ti živiš in samo ti od te okolice živiš z njim in ne oni.. postavi se nad to, bodi močna ker od praznih jezikov okolice itak nimaš nič..tukaj pomagajo neki realni pogovori z nekom ki te v teh trenutkih razume in ki je dovolj
objektiven da te zna potolažiti in, zelo pomembno,poslušati.
Kaj bodo tvoji otroci imeli od tega, če ostaneš in ste”družina za okolico”, ko vedo in čutijo kako je med teboj in očetom? ljudje z razlogom pravijo “bolje dobra ločitev kot slab zakon”. si v specifični
situaciji in slika kdo so ljudje ki se imajo za tvoje kolege in prijatelje, rodbina ki naj ti bi bila naklonjena, se bo–če pride do ločitve-zelo jasno iskristalizirala in verjemi, da veliko njih, niso to za
kar so se imeli prej, veliko dvoličnosti in osladnosti boš spoznala če se ločiš. tako je bilo tudi pri meni, ampak sem sama, z veliko truda in pogovorov z mojim sedanjim možem, prišla do tega da to
niso bili nikoli moji pravi prijatelji, ampak dvoličneži, ker jaz ko osebnost se nisem niti malo spremenila do njih, moja odločitev da se ločim, pa z našim prijateljstvom ni imela opraviti nič. najhujše kar sem doživela v tem pogledu je to da se me je lastna sestra odrekla, in z mano ne komunicira že 4 leta…priznam boleče, zelo boleče, ampak sem i to premagala. sprejela sem to njeno odločitev takšno kot je in gledam da živim samo svoje življenje (mi dva z možem in 3 otroci).

naj samo še dokončam moje pisanje….vse te moje izkušnje med ločlitivjo so me naredile še bolj močno, še bolj trdno in še ena življenska resnica me je vodila: življenje je samo moje, pravica da se odločim kako mi bo v življenju je samo moja, obvezna sem in odgovorna edino do svojih otrok kot mama in to vlogo z veseljem živim in z velikim veseljem sem svojim otrokom mama in to želim biti zmeraj (čeprav jih je prvi mož prva 3 leta šuntal da sem tudi njih zapustila, ker jih ne maram in nimam rada. še hujša je bila njegova mama (kot “zlata” babica svojim vnukom). tudi to bitko sem dobila…
Rada bi ti napisala da se vse da premagati samo če se človek tako odloči. tudi to če se odločiš da boš ostala v zakonu, boš nekako zmogla,,, ampak verjemi, če gledam sebe, umrla boš v duši, kaj bo z tvojim čustvovanjem in občutki naprej? a boš lahko pozabila tistega pri katerem je tvoje srce?
jaz mislim da bi vsi ljudje na tem svetu morali živeti tam in poleg tistega kjer jim je srce, pa tako tudi ti, ker takrat človek čuti da živi, ima notranjo moč, ima željo da živi…napisala sem ti že se odloči po svojem srcu…ali boš zmogla, veš samo ti….želim ti od srca da imaš moč, veliko moči, kakorkoli se boš odločila.