Pozdravljene!

Izmučena sem od tega vsega, zdi se mi, da sem se prignala do meja fizične zmogljivosti kar se basanja tiče…posledično je moje psihično stanje toneče proti dnu…

Kak nasvet, osebna izpoved kako izplavati…premlada (28) sem za tole…

Hvala, ker ste me brali,
lahko noč vsem.

Pozdrav!

Škoda, da si o sebi napisala tako malo. Je pa prvi korak narejen: spoznanje in priznanje sami sebi, da preveč ješ. Za začetek bi bilo dobro narediti posnetek, analizo stanja: kdaj ješ, koliko poješ, kaj ješ, zakaj ješ. Brez zatiskanja oči, brez laganja sami sebi. Postavi se v kožo tretje osebe in naredi analizo. Mogoče se vse skupaj vidi malo čudno, pa vendarle ima vse to smisel. Šele ko vidiš, kakšno je dejansko stanje in zakaj je do tega stanja prišlo, lahko nekaj storiš za to, da se zadeva ustavi in se vse skupaj obrne v tisto pravo smer.
To je res takšen splošen nasvet za začetek. Ko boš o sebi napisala kaj več, bomo verjetno lažje pobrskali po svojih izkušnjah in znanju, pa ti napisali kaj bolj oprijemljivega.

Uspešno spopadanje s težavo ti želim!

Lp

Kompulzivno prenajedanje je motnja, ko nimaš več nekega nadzora nad tem kolko hrane vneseš v telo. Posledično imaš verjetno zvišane trigliceride, kar še povečuje sam efekt motnje.
Jaz bi rekel, da si prestara za te fore. Daj se malo zresnit in začni razmišljat kaj ješ(vrste živil), kolko res rabiš(približno razdeliš dan na več obrokov, vsaj 3), športne aktivnosti (vsaj 3x /teden) imej neko kontrolo nad sabo oz. načrt vnaprej je potreben na papirju, ne samo nekaj govorit pa potem pozabit. Že vnaprej lahko povem, da se ne da zdravo hujšat z sedenjem in dietami. Potrebno bo intenzivno delo in veliko volje za spremembo v življenju. Če jo hočeš ti bo tudi uspela, a le ko boš res hotela.

Lp, Goran

tud jaz že cel dan razmišljam, da vam napišem podobno pismo oz. prosim za nasvet. pred štirimi leti sem imela 66 kg na višino 165. želela sem shujšati in mi je uspelo z ločevalno dieto. nekako sem imela še dve leti ta način prehranjevanja in sem bila zelo zadovoljna, nič lačna, srečna. imela sem 55 kil. no lansko leto pa se je spet začelo. tehtnica je pokazala 57 kg, nato sem nehala z jemanjem KT in sem se dodatno zredila za dve kili ( sem imela yarino ki naj bi vodo odvajale??) in sedaj jih imam že 60 kg in sem vmes za 14 dni šla spet na ločevalno in nehala itd….in ko neham pazit kaj jem, se dobesedno NAŽIRAM! kaj sem danes pojedla oz. z čim sem se nažirala: zjutraj eno banano z čajem, ob 9h en čokoladni rogljiček in kava, ob 11h čips+ čokoladni keksi, ob 14h jabolka, ob 16h dve filani papriki+ kos kriha, + 4 čokoladne bananice, ob 17h dve marmeladni palačinki, 1 rebro čokolade, smoki in na koncu banana. joj ko tole berem me je sama GROZA…ampak ko jem nimam občutka, ker si rečem samo še danes, jutri ne več in tako vsak dan…..KAKO NAJ SI POMAGAM???? hvala za odgovore

Na papir si napiši kaj smeš jest v dnevu in sproti črtaj z seznama, ko poješ.

Lp

Vsi nekako pišete, kako naj bi jedla, kako naj bi se gibala, ampak o VZROKU za prenajedanje pa nihče ne mu, ne ba. Ko sem prebrala to sporočilo, mi je bila prva misel, da bi bolj sodilo na forum Motnje hranjenja. Sama sem namreč prepričana, da je to prenajedanje le posledica nekega psihičnega vzroka, ki stoji v ozadju in tega ne boš rešila le s tem, da si rečeš, da boš jedla tako in tako ter telovadila, žal. Problem bo ostal ter prej kot slej priplaval spet na površje. Takšno je moje mnenje.

Vzroki za prenajedanje so jasni. Stres, neenakomerno prehranjevanje čez dan, slaba izbira živil, problemi v zakonu itd. Če si tolko normalen potem se lahko odvadiš te slabosti, tako kot sem povedal.
Enkrat ko maš pred sabo papir pa veš kaj pojest se zna spremenit sploh pa je potrebno gledat na življenje precej bolj pozitivno.

Lp

Moje mnenje oz. izkušnje v zvezi z motnjami hranjenja pa so sledeče:
kot prvi razlog moram izpostavit nezaposlenost. Pa ne mislim zdaj dobesedno, da nekje ležiš, gledaš TV in cel dan nič ne delaš…, ampak v smislu monotonosti, nezanimivega dela (tudi v službi). Jaz takrat kar naprej razmišljam o hrani.
in potem pride do tega, da si privoščim en keks in potem ne morem nehat jest – se pravi, da lahko kot drugi razlog omenim okus… Če je pa tako dobro… In potem se spomniš, da imaš nekje še skrito eno čokoladico… in te po tehtnem premisleku in dopovedovanju samemu sebi, da to ni potrebno, vendarle premami tista misel na tako dober okus in jo odpreš z namenom, da poješ čisto malo… in potem še malo… in potem se je res težko ustavit.

Jaz zato ne kupujem sladkarij, ampak dostikrat kaj dobim in potem dolgo časa nočem odpret (oz. čakam na kake obiske)… ker ko enkrat odprem, je konec… Pol bi pojedla cel paket keksov…

Tole je dobro izhodišče. Še nedavno (letošnjega februarja) sem bila na tem kot avtorica te teme. Obsedena s strahom pred nažiranjem, za katerega sem vedela, da bo sledilo sleherni dan, nato hudo razočaranje, izguba samozavesti, slaba smopodoba itd. Dokler…

… nisem sprejela nekaj sklepov:

1) za začetek nobene sekirancije, četudi se nažrem, nobenega samoobsojanja… trajalo je kar nekaj dni; Vem, da sem odvisna od hrane!
2) brez slabe vesti razmišljati o trenutkih, ko sem posegla po hrani kot blažilu in ugotoviti ZAKAJ
3) ko sem se zjutraj zbudila in si obljubila, da bo “danes čudovit dan” in si ne bom dovolila nobene slabe volje
4) pregledat omaro z gardeorobo in ugotoviti, kaj sploh še spravim na rit. Ugotovitev: vse mi je bilo premajhno. Takoj sem šla v trgovino in si privoščila novo krilo in hlače in nekaj puloverjev (poceni, ampak bilo je novo in dalo mi je občutek, da sem vsaj urejena, čeprav debela)
5) gibala sem že doslej dovolj, tega nisem povečevala
6) začeti pisat, kaj pojem. Ugotovitev, včasih dnevno dovoljeno kvoto kalorij, kljub gibanju, presežem za 1000 kcal! Tole me je streznilo, zato sem začela iskati nadomestke za kalorične bombe (brez sladkorja, natren, manj maščobe, polnozrnate OH)
7) spat “s kurami”, da mi slučajno ne bi padlo na pamet, da bi se potikala po hladilniku.
8) počasi, res počasi, kar se tiče kg, se je začelo obračati na bolje. Sprva le občutek, da zvečer nisem nažrta in jutrajnje vstajanje, da sem “prazna”; zmagovit občutek, da sem se odrekla čipsu, kokicam, čokoladi in drugim packarijam – ampak vse to sem vzela kot zmago. In nobenega obsedenega vsakodnevnega tehtanja (samo 2x mesečno)

Sčasoma je tehtnica začela kazati manj (kg na tri tedne ali še več) – dobila sem voljo, samozavest, da zmorem nadzorovat sebe in hkrati NE biti obsedena s hujšanjem. Jedla sem praktično vse, kar jejo normalni ljudje razen že naštetega.
Ob vsem tem, sem razmišljala ZAKAJ sem se redila, zakaj nažirala. Ugotovitev: zato ker stres kompenziram s hrano. Za stres nikoli nisem ugotovila konkretnega razloga (morda turoben zimski čas, negativno razmišljanje o vsem, kar je posledica nezadovoljstva same nad seboj zaradi prenajedanja, časovna stiska v službi – ampak vsemu temu se ni moč izogniti, edina rešitev je ZAVEDANJE in SAMOKONTROLA, žal)

Rezultat: danes imam 7 kg manj, še vedno nisem vitka. Pa vendar samozavestna, s pozitivno samopodobo, z užitkom zjutraj vstajam, z veseljem hodim v službo in najdem čas tudi zase, ki ga kreativno preživim.

Zagotovo teh kg ne bom zlepa pridobila, ker je šlo dol počasi, res počasi in hkrati nimam občutka ujetosti v kakšno dieto, ki več prepoveduje, kot dovoljuje. V poletnih mesecih se nisem nadzorovala s popisovanjem prehrane in računanjem kalorij, pa so šle kg same dol, zdaj pa čutim, da mi je začela zaradi mraza dišat močnejša hrana in sem pričela spet s pisanjem dnevnika prehrane, da se čez zimo, ko se bolj ali manj vsi zredimo, obdržim na vajetih.

Veliko uspeha!

Se nikakor ne strinjam s tem! “Vzroki za prenajedanje so jasni…” – če bi to bilo res, motnje hranjenja skoraj ne bi obstajale oz. bi vsak samo malo nekaj spremenil (to kar kasneje navajaš) in vse bi bilo ok. Ampak ni ok. Motnje hranjenja ne gre tako na easy jemati. Si bil na tem? Veš, kaj je to BED (binge eating disorder)? Si vse to izkusil na lastni koži? Če si, potem ok. Če nisi, pa prosim ne poenostavljaj, ker zadeva nikakor ni enostavna. In nikakor ni enosmerna. Razlogov je ful in pri veliko ljudeh so le ti zelo težki, povezani s travmami iz otroštva, depresijami,…. in še in še.
Eni gledate zelo površinsko in vidite, da nekdo pač samo veliko je in to je kao pač zelo easy rešit, ane? Naj se disciplinira, pa bo… Pa žal temu ni tako. Treba je odpravit vzrok, ne posledico. Vzrok pa je tisti neviden, globoko v človeku, ki se mu to dogaja.

Se nikakor ne strinjam s tem! “Vzroki za prenajedanje so jasni…” – če bi to bilo res, motnje hranjenja skoraj ne bi obstajale oz. bi vsak samo malo nekaj spremenil (to kar kasneje navajaš) in vse bi bilo ok. Ampak ni ok. Motnje hranjenja ne gre tako na easy jemati. Si bil na tem? Veš, kaj je to BED (binge eating disorder)? Si vse to izkusil na lastni koži? Če si, potem ok. Če nisi, pa prosim ne poenostavljaj, ker zadeva nikakor ni enostavna. In nikakor ni enosmerna. Razlogov je ful in pri veliko ljudeh so le ti zelo težki, povezani s travmami iz otroštva, depresijami,…. in še in še.
Eni gledate zelo površinsko in vidite, da nekdo pač samo veliko je in to je kao pač zelo easy rešit, ane? Naj se disciplinira, pa bo… Pa žal temu ni tako. Treba je odpravit vzrok, ne posledico. Vzrok pa je tisti neviden, globoko v človeku, ki se mu to dogaja.[/quote]

Imaš slučajno take težave ? Si eden od osebkov z tako motnjo ?

Lp

hvala vam za odgovore. vzrok nekje mora biti, ampak trenutno nevem kje.stara sem 35 let in od kar vem zase (začelo se je v najstniških letih nekje 8. razred) imam težave z hrano oz. sem na dietah. in imam občutek da edino kadar sem na kakšni dieti se ne prenajedam, ker takrat vem kaj lahko jem. kadar pa nisem na dieti bi pa vse pojedla in si vedno rečem jutri grem spet na dieto zato danes lahka pojem, kekse, čips, palačinke, sendvič itd….vse kar redi in kar nebi smela. dvakrat v življenju se nisem sekirala kaj jem in sem jedla vse in se tudi nisem preveč zredila in sicer v nosečnosti. se tako spomnim ko sem drugič zanosila sem rekla zdaj pa lahka brez slabe vesti jem čokolado in sem jo in na koncu sem se zredila le za 13 kg. ko mi moja prijateljica pove (in tudi videla sem jo)da za malico in večerjo zmaže sendvič z majonezo ji samo zavidam, ker ima čudovito postavo in 53 kg. pa mi reče naj se ne obremenjujem kaj jem in uživam v hrani. pa saj bi ampak kar ne morem nehati jesti, si mislim eh če sem že pojedla eno rebro čokolade bo pa isto kot da pojem celo, itak nič ne spremeni. sem pa opazila nekaj. ponavadi to prenejedanje se dogaja kadar pridem domov iz službe, sem lačna in ne neham, ali pa ob vikendih. v službi je še vse vredu oz. le retkogdaj se to zgodi. a mogoče najdete mojo težavo?????
hvala

Se nikakor ne strinjam s tem! “Vzroki za prenajedanje so jasni…” – če bi to bilo res, motnje hranjenja skoraj ne bi obstajale oz. bi vsak samo malo nekaj spremenil (to kar kasneje navajaš) in vse bi bilo ok. Ampak ni ok. Motnje hranjenja ne gre tako na easy jemati. Si bil na tem? Veš, kaj je to BED (binge eating disorder)? Si vse to izkusil na lastni koži? Če si, potem ok. Če nisi, pa prosim ne poenostavljaj, ker zadeva nikakor ni enostavna. In nikakor ni enosmerna. Razlogov je ful in pri veliko ljudeh so le ti zelo težki, povezani s travmami iz otroštva, depresijami,…. in še in še.
Eni gledate zelo površinsko in vidite, da nekdo pač samo veliko je in to je kao pač zelo easy rešit, ane? Naj se disciplinira, pa bo… Pa žal temu ni tako. Treba je odpravit vzrok, ne posledico. Vzrok pa je tisti neviden, globoko v človeku, ki se mu to dogaja.[/quote]

Imaš slučajno take težave ? Si eden od osebkov z tako motnjo ?

Lp[/quote]

DA.
Sicer pa sem isto vprašala tebe, a glede na to, da nisem dobila odgovora, si res odgovarjal neki napamet, brez izkušenj na tem področju.

Hm, sem dva dni razmišljala, le kaj ti naj odgovorim, saj sem (bila) sama v takšnem istem hudem dreku kot ti.

Se sicer strinjam s predhodnicami, z vsem, vendar je to uresničiti res težko. Sama sem si pomagala z vstavitvijo bariatričnega traku, kar onemogoča prenajedanje. Jaz sem po 10-ih letih prenajedanja končala na 120kg, višine 155cm. Danes sem težka 77kg, pa vendar ne morem reči, da mi je karkoli uspelo. Še vedno se zavedam, da mi hrana pomeni preveč.

Zadeva je precej kompleksna. Jaz sem uživala v hrani, v njenem okusu, v basanju do onemoglosti. Najraje sem jedla pred tv z nogami v zrak. Pri meni je še bil problem, ker še moram danes mamo in moža zbuditi ter stresti, da imam resne motnje hranjenja. Da nisem pač predebela, ampak da imam MOTNJE HRANJENJA, saj ni normalno, da se človek tako prenaje, da mu je napol slabo ter da mu hrana pomeni edina svetla točka dneva.

Jaz res ne vem, kako se ti loti težave. Morda bi bilo najbolje, da malce povežeš v kakšnih situacijah rada ješ. Najverjetneje imaš tudi velike težave s samozavestjo, samopodobo itd. To ni dobro, saj zaradi tega še bolj ješ. Le-to je potrebno povzdigniti. Moram povedati, da mi gre veliko lažje in bolje preskakovati ovire, kar se tiče hrane, ko sem po operaciji shujšala prvih 20kg in pridobila na samozavesti. Takrat sem se počutila odlično, kar mi je bila velika podpora za naprej. Danes s to težo, pa je moja samozavest visoko kot še nikoli. Sploh zato, ker sem zadnjič šla prvič v življenju v S’Oliver in si kupila tako hudo srajčko, da gate trga:))))

Najhuje je, ko te pri hujšanju okolica “ne podpira”. Npr. moji mami je pravi problem, ker gnjavim, da mora biti ocvrta hrana redkeje na jedilniku. Pa saj podpirajo me vsi okoli vsega, ampak nekako ne razumejo, kakšen pomen ima za mene hrana in kaj pomenijo motnje hranjenja. Vsi me pač tretirajo, je pač debela. Ona reče, ga pač ne jej, ampak to je ful težko, če se zraven mene peče in diši
.
Če misliš, da bi ti pomagalo se poskusi vključit v kakšno skupinsko terapijo.

Sicer pa vedno rečem, poskusi zdržati vsaj en mesec, morda dva, na manjšem vnosu hrane in gibanju. Poskusi dva meseca zdržati brez prenajedanja in poskusi dva meseca zdržati ob normalnih obrokih. Vsaj toliko, da malce shujšaš, da se samozavest dvigne, da dobiš prvi zalet ter da prebrodiš najhujšo krizo. Komaj takšna se lahko začneš resneje lotevati problema prenajedanja in dejansko iskati vzroke. Ne hodi na nobene diete, samo manj jej.

Jaz komaj zdaj v glavi rešujem svoje motnje. Včasih, ko gledam druge otroke, mi je kristalno jasno, kje imam privzgojene slabe navade prrehranjevanja (se zgražam koliko staršev se niti ne zaveda, kaj počne svojim otrokom, ko jih za vsako nagrado pelje v Mc Donalds na hamburger, krompirček itd. – halo, ne more otroku biti najboljša nagrada krompirček, kaj se je zgodilo z igračo?), kje sem imela privzgojene slabe navade, kar se tiče gibanja, pri nas doma npr. je bilo eno veliko veselje le ob obilnem nedeljskem obroku, po njem pa smo vsi popadali na kavče, gibanja, izletov, tega kot otrok sploh nisem poznala. Brez mesa in krompirja je mama jasno pokazala, da je zanič kosilo in seveda je vse to v meni ostalo. Po nekaj kilogramih je padla samozavest in takrat se še raje zatekaš k edinemu, ki te zna potoložiti in v glavi reči, če ne druga imaš vsaj dober sendvič:)) Vse to je pripeljalo do tega, da sem pomen prehranjevanja z leti preveč poveličala.

Sedaj mi nekako gre. Upam, da tudi tebi uspe, čeprav zavedanje še zdaleč ni pol uspeha. Res pa je, da danes pri vsakem obroku seciram, kaj naj jem, koliko naj pojem in kaj mi pomeni. Brez, da se ne soočiš, da imaš motnje hranjenja, tudi uspeh po hujšanju ne bo dolgo zdržal, pa če ti cel želodec odstranijo.

Se strinjam z vsem, kar so napisale punce zgoraj, sama ti tudi ne znam svetovat najbolje.

Kljub operaciji želodca, se še vedno zalotim, kako v trenutkih ko sem žalostna, ko mi je dolgčas ali ko me kakšna stvar vrže iz tira razmišljam, kako bi kaj pojedla. Pa kako bi bilo fajn narest par grižljajev sendviča, pa mogoče dve žlici kremšnite, pa kako fajn bi bilo, če bi si naredila morsko rižoto in jo po žličkah jedla preko dneva.
Včasih tudi nič ni zelo narobe, ampak se ujamem v kakšnih vzorcih, recimo vem, da bom 2 uri v avtu, pa se peljem mimo bencinske črpalke, pa pomislim, da bi lahko šla po kakšno čokolado, ker sem to vedno počela prej, da je hitreje minila vožnja, ali pa ko grem mimo pekarne, kjer sem si vedno kupila orehov rogljiček, si ga še sedaj zaželim. Še celo zdaj, ko to pišem, sem si ga zaželela, madona!:))
Včasih gledam kakšen film, pa not na veliko kuhajo, ali pečejo pecivo – takrat me skoraj vedno vrže iz tira in si tudi sama zaželim kaj pojest zraven, samo zato, ker gledam hrano. Včasih sem gledala kuharske oddaje (Jamie Oliver ipd.), pa sem jih potem zavestno nehala, ker sem po vsaki taki oddaji na veliko kuhala in jedla:)
Prav načrtno moram hoditi po drugih ulicah, kjer ni pekarn, pa it na pot vedno s polnim tankom bencina in si strogo rečt, ko vozim mimo črpalk, da so črpalke za tankanje in ne samopostrežna trgovina za sladkarije. Redkokateri dan mine, da nimam kakšnega mini boja sama v sebi. Včasih jih je seveda manj, potem spet več.

Sej ne morem pojest veliko, ampak tista stvar v meni me še vedno gloda, da vedno, ko naletim na čustvo, ki je zame neprijetno, ga poskušam potisnit stran s hrano. Včasih so bile to ogromne količine, sedaj so pač minorne, pa vendar je vedno ta hrana, hrana. Nikoli ne pomislim, uh, kako mi je hudo, kako bi bilo fajn sedaj it 1 uro plavat v bazen, ali pa na Šmarno goro peš:)) Pa čeprav rada športam. In čeprav vem, da mi tudi 1 ura hitre hoje pomaga. Ampak je veliko lažje, če vase zatlačiš 2 žlici hrane, kot če greš za 1 uro hodit. Sploh če je polnoč:) No, takrat pomaga tudi dolg tuš in postelja.

Mislim, da so motnje prehranjevanja pač nekaj, s čimer se spopadamo celo življenje.
Najlažje je, če vzameš vsak dan posebej. Ne rabiš mislit na to, da sedaj boš pa celo življenje mogla pazit, pa da sedaj boš pa vsaj 3 mesece morala hujšat. To so časovne razdalje, ki so precej neobvladljive in nepredstavljive.
Vzami vsak dan zase. Ni važno kaj bo jutri, jutri ti je vse na tem svetu dovoljeno. Važno, da imaš sebe pod kontrolo danes. Danes je obdobje, ki je dokaj obvladljivo. In ko tudi “danes” postane težko, potem si skrajšaj na eno uro. Čez eno uro lahko karkoli, važno da zdržim to eno uro. In potem jo boš zdržala in naslednjo uro si rečeš, no, okej, če sem zdržala eno uro, potem zmorem še eno uro, potem pa lahko karkoli že hočem. In po dveh urah ponoviš vajo:) In potem je slej ali prej večer (svetujem, da hodiš čimbolj zgodaj spat, saj je neštetokrat lažje tako) in zjutraj znova. Važno, da zdržiš tisti dan. Da se ta dan, ki je v teku, ne nabašeš do amena in ne smiliš sama sebi.

In bolj ko se imaš pod kontrolo – in take male zmage, ura, dve uri, dan, dva dni, cel teden – so v neverjetno pomoč. Vidiš, da zmoreš in dobivaš v kontrolo svoje prehranjevanje in prehranjevanje nima več toliko pod kontrolo tebe.
Seveda se bo še kdaj zgodilo prenajedanje, vendar manjkrat. Ne si očitat. Ljudje, ki so sposobni spremenit stvari preko noči so izjemno redki. Če se sedaj prenajedaš vsak dan, bo zagotovo zmaga, če se boš najprej vsak drug dan, potem bo zmaga, ko se boš le še 2x na teden, pa potem mogoče le še 2x na mesec.

In s pravilno prehrano pride tudi več energije. To, da po kosilu samo še ležiš pred televizijo, zadremaš in ti je slabo in se ti spi, to je kriva samo hrana.

In začni se imet rada. In imet sebe rad ne pomeni, da si dovoliš vse. Imet sebe rad pomeni kdaj tudi to, da si rečeš ne. Čeprav boli sami sebi rečt ne in si prepovedat nekaj, kar si tisti trenutek želiš, vendar je dolgoročno to edino prav.
In tudi ni res, da ni mogoče vzdržat neprijetnega občutka, ki nastane takrat, ko si prepoveš izpolnitev neke želje. Treba je razvit mehanizem samofrustracije in zdržat notranji konflikt med delom sebe, ki si nekaj želi in drugim delom, ki ti to prepoveduje. To je temelj samokontrole in je nujen za uspeh na kateremkoli področju.

Želim ti res res res močno voljo in vse dobro!

Se popolnoma strinjam z vsem zgoraj napisanim. Jaz sem se s svojo težavo uspešno spopadla šele takrat, ko sem sama pri sebi naredila analizo in si nalila čistega vina. In spoznanja o sebi so bila na marsikaterem mestu precej neprijetna, tu in tam celo boleča. Potem pa sem ugotovila, da mi pravzaprav ni potrebno veliko storiti za to, da bom izgubila svoje odvečne kilograme. Prvo kot prvo sem uvedla vsaj 5 obrokov dnevno. Zanimivo mi je bilo, ko sem opazila podobno, kot sem prebrala v enem postu prej: kadar sem v službi, bi potem cel popoldan kar nekaj jedla in se ne morem in ne morem ustaviti. Ob vikendih se mi to ne dogaja. In šele ko sem si začela zapisovati, kdaj in kaj jem (ja, res sem vse to zapisala na papir), sem ugotovila, da na dneve, ko sem v službi, dopoldan pojem čisto premalo hrane (no, nekaj časa mi je bilo prvi obrok v dnevu šele kosilo) in zato, ker telo pač potrebuje določeno količino hrane, potem cel popoldan čutim potrebo po še. Tako sem si sedaj prehrano drugače organizirala in popoldanskih in večernih pojedin ne potrebujem več. Pri premagovanju “lakote” mi zelo pomaga tudi gibanje. Takrat, ko se več rekreiram, sem manj lačna oziroma ne čutim potrebe po hrani (predvsem v popoldanskih in večernih urah nisem več “lačna”). Torej očitno se moram zaposliti s fizičnim delom (tudi npr. delo na vrtu mi zelo pomaga). Problematični ostajajo le še dnevi (ponavadi gre kar za strnjeno skupino dni), ko mi nagajajo čustva. To se mi dogaja predvsem pred in ob znižanem zračnem tlaku. Takrat zame rada nastopi kriza. Takrat tudi nimam nobene volje za gibanje. In takrat se pokaže, kakšna je v resnici moja samodisciplina. Včasih mi uspe in se prepričam, da se grem rekreirat, saj takrat potem res premagam tisto znano “lakoto”. So pa tudi krizna obdobja, ko se nikakor ne morem sestaviti skupaj in podležem skušnjavam. Vendar me izredno veseli, da so v letu in pol, odkar sem se resno lotila svojega problema, takšna krizna obdobja čedalje bolj redka, ponavadi so tudi krajša, tako da je končna bilanca kar solidna: -20kg. Sicer to težo sedaj že kake tri mesece vzdržujem, česar sem zelo vesela, saj mi to še nikoli doslej ni uspelo, je pa res, da sem si sedaj naredila malo pavze in pri vrsti hrane in rekreaciji trenutno nisem tako zelo dosledna, kot sem bila v času izgubljanja teže. Menim, da bo počasi tele pavze dovolj in da bom spet pogumno šla v boj za izgubo naslednjih 20 kg, kolikor me še loči od primerne telesne teže. Najbolje, da začnem kar danes.

Lp

Imaš slučajno take težave ? Si eden od osebkov z tako motnjo ?

Lp[/quote]

DA.
Sicer pa sem isto vprašala tebe, a glede na to, da nisem dobila odgovora, si res odgovarjal neki napamet, brez izkušenj na tem področju.[/quote]

Glej na življenje bolj pozitivno. Ne si zamišiljat, da si edina na tem svetu z težavami. Težavo moraš rešit sama, če pa ti še drugi pomagajo pa toliko boljše.

Lp

Sploh nisem nikjer trdila, da sem edina na tem svetu S težavami! Edino gre mi na živce pametovanje ljudi, ki o zadevi nimate pojma. Je zdaj ene par uporabnic kar lepo opisalo tale problem. Ampak kaj vidijo(te) drugi ljudje- “glej ono, ki se najeda in je čist brez discipline!” In to želim poudarit, da ni zadeva samo v disciplini… Če nisi na tem, ne moreš vedet.
Drgač mi je pa total jasno, da nisem edina. Sem namreč preštudirala in pregledala ogromno literature ter osebnih izpovedi ljudi na yutube, kjer pri nekaterih prav čutiš bolečino, ki vre iz njih. Btw., sem pred nekaj časa gledala en zelo touching real-life video, a žal se ne spomnim naslova, ker sem mislila link sem prilepit. In ko to gledam/berem, vidim, da so moji problemi v bistvu minorni, ker v prvi vrsti se mi na zunaj sploh ne vidi, da imam BED, moj ITM je namreč v mejah normale in tko mi je na srečo prizanesen vsaj tisti del z obtoževanji okolice.

Sploh nisem nikjer trdila, da sem edina na tem svetu S težavami! Edino gre mi na živce pametovanje ljudi, ki o zadevi nimate pojma. Je zdaj ene par uporabnic kar lepo opisalo tale problem. Ampak kaj vidijo(te) drugi ljudje- “glej ono, ki se najeda in je čist brez discipline!” In to želim poudarit, da ni zadeva samo v disciplini… Če nisi na tem, ne moreš vedet.
Drgač mi je pa total jasno, da nisem edina. Sem namreč preštudirala in pregledala ogromno literature ter osebnih izpovedi ljudi na yutube, kjer pri nekaterih prav čutiš bolečino, ki vre iz njih. Btw., sem pred nekaj časa gledala en zelo touching real-life video, a žal se ne spomnim naslova, ker sem mislila link sem prilepit. In ko to gledam/berem, vidim, da so moji problemi v bistvu minorni, ker v prvi vrsti se mi na zunaj sploh ne vidi, da imam BED, moj ITM je namreč v mejah normale in tko mi je na srečo prizanesen vsaj tisti del z obtoževanji okolice.[/quote]

Mislim, da se midva ne razumeva najboljše. Psiha je edina v glavi, to je tisto kar ti pravi, da jej ali ne. To pa je nažalost tvoja motnja in je ne obvladaš …

Lp

Ne, sej se ne razumeva sploh. Ja, gre za psiho in pravim ti, da ni tko enostavno to psiho kontrolirat kot to mislite nekateri. V ozadju je mnogo več. Zato pa pravim, da tisti, ki nimate s tem problemov, tistih PRAVIH problemov, ne veste.
Lažje je napr. se kontrolirat nekomu, ki poje obilne količine hrane samo zato, ker rad je in ni odzadaj drugega vzroka, da se prenažira. Ni pa isto za nekoga, kjer odzadaj tiči drug globok vzrok, da seže po hrani.
Pa kolikokrat se moram še ponavljat?