Imam punčko staro 6 let, ki si noro želi sestrico ali bratca. Ne vem, kaj naj naredim, saj mi je to, da je že tako samostojna, da lahko počnemo karkoli z njo, super. Uživam z njo. Ne predstavljam pa si prav, da bi imela še dojenčka.
Z možem se tudi prav super ne razumeva.
Po drugi strani pa me mori to, da je zdaj še zadnja ura, da se odločim in da mi bo mogoče kasneje žal.
Pa tudi malo me matra občutek krivde do hčerke, ki ne bo imela sorojenca.
Kaj bi storile ve?
Hvala že v naprej za vaše odgovore!

ne nori

z možem se ne razumeta. ko bo na svetu dojenček, se bosta še manj

otroka bi imela samo zaradi hčerke in ker ti bije biološka ura. napačni razlogi.

Jaz pa ne razumem starđšev, ki se za enega otroka odločijo ker bi tako rad njihov otrok oziroma se ne odločijo, ker tako hoče njihov otrok. Nasvet tebi pa; ne odloči se, še posebno če se z možem ne razumeš dobro.

v tvojem primeru ne. Pa ne samo zaradi let, ampak zato ker je v tvojih besedah čututi kanček dvoma. Ko se odločih za otroka, ne smeš biti v dvomih. Priznam pa tudi, da se pri tvojih letih v nobenem primeru ne bi odločila za še enega otroka. Sama sem imela sina pri 23, hči pa pri 29 letih. Mogoče zato tako razmšljam. Ampak to je samo MOJE mnjenje. Da ne bo spet kakšnih izpadov in napadanj.
LP

ljuba duša, otrok je spočet iz ljubezni in ne zato, ker si ga želi hči ali ker se z možme ne razumeta, ma kaj ti je, vzemi se v roke in rešuj svoj zakon!

Po moje se je zatipkala in je hotela napisati, da se z možem razumeta.

:))

Vseeno menim, da razlog ni pravi. Hčerka bo sicer vesela nekaj tednov, ko bo prišel dojenček, potem pa bo entuziazem splahnel in kmalu bo prišel cajt, ko ji bo malček šel na živce.:)

Še psa se ne kupi zato, ker bi ga otrok “tako rad imel”, kaj šele otroka spravljati na svet zaradi teh razlogov, hehe.

Torej samo če si otroka želita ti in mož, hkrati pa imaš možnosti imeti ga, se odloči zanj.

Če hočeš biti samohranilka z dvema otrokoma, potem kar, sicer pa NE. Lažje boš samohranilka z enim otrokom. Otroke se rojeva iz ljubezni, pri tebi pa ne čutim nobene ljubezni v vaši familiji.

Šestletnici lahko marsikaj razložiš. Tudi to, da mamica zelo nerada da očku noge narazen.

Rekla bi ti : imej ga – če ne bi napisala, da se z možem NE razumeš. Tako ti to kar močno odsvetujem. Je res, da bo hčerka na nek način opeharjena za odnos sestra-brat ali sestra-sestra, vendar pa ti mora biti prioriteta najprej partnerski odnos – če je to poštimano, pol se pa lahko pogovarjaš. Pa še to se pogovarjaš ne z nami ampak z možem !

Obup. Ne morem se lepše izraziti. Nas sprašuješ ali naj bi imela še enega otroka. Sama si ga niti ne želiš, rada bi ugodila hčerki. To je noro. In niti s partnerjem se ne razumeš. Naredi uslugo sama sebi in svoji hčerki in ne imej še enega otroka iz napačnih razlogov.

ma elaine spet provocira, no.

No, ta bratski oz.sestrski odnos se pri edincih zmeraj mitizira in romantizira do pravljične osladnosti. Sama imam brate in sestre in dobro vem, da tudi bratska in sestrska ljubezen ne padeta z neba in da se je treba včasih fajn potrudit za dobre odnose, sploh v kriznih situacijah. Že samo MON je pa poln tem, kjer so bratje in sestre na smrt skregani in drug drugemu fino grenijo življenje, ponavadi zaradi dediščine ali zato, ker menijo, da imajo starši brata/sestro rajši. Zato nima smisla edincev pomilovat, da so sigurno prikrajšani za bratsko/sestrsko ljubezen, ker so prav mogoče v resnici “prikrajšani” zgolj za bratsko/sestrsko sovraštvo in podjebavanje.

v tvojem primeru je starost še najmanjša ovira.

Zelo lepo je imeti brata ali sestro. Jaz imam dva in to je odnos za celo življenje. Če me vsi pustijo na cedilu, bosta moja brata naredila zame vse. To je res dober občutek.

Ampak moja starša sta se lepo razumela in vsi smo bili rojeni, ker sta si tako želela. Še sedaj, ko je mami bolna, oče čudovito in predano skrbi zanjo in se mi zdi, da sta primer taprave ljubezni.

Kaj boš pa ti naredila, je pa samo tvoja stvar. Kaj mi mislimo, je zate nepomembno. Če ga želiš imeti, ga boš imela, če si ga ne želiš, ga ne boš in tudi kasneje ne smeš obžalovati odločitve. Kakor se boš odločila, bo že za nekaj dobro.

Zaradi tega, da bi tvoja punčka imela brata ali sestro, ti tega ni treba početi. Jaz sem edinka in mi čisto nič v življenju ni manjkal ne brat ne sestra. Sem imela eno leto, tam v prvem razredu, obdobje, ko sem na vsak način hotela imeti brata IN TO STAREJŠEGA. Nisem dobila starejšega brata in danes sem hepi, da takrat nisem dobila mlajšega, kar je biološko bilo izvedljivo.

No, načeloma bi lahko imela starejšega brata, če bi se eden od tvojih staršev kdaj prej šel sexy time s kom drugim, hehe. Joke 🙂

V tem primeru se jih lahko še vedno izogibaš. Osebno menim, da je zavest, da ni center sveta in edini vložek svojih staršev na evolucijski tomboli, dobrodošla in razbremenjujoča misel za vsakega od nas. Edinci so za to prikrajšani.

Zakaj moje življenjske izkušnje kažejo, da so največji egocentriki, da ne rečem kar egomanijaki, prišli iz družin s tremi ali štirimi otroki? Mogoče pa ni krivo stanje doma, ampak so se takšni že rodili, ker v bistvu s karakterjem že pridemo na svet, potem se samo še malo izoblikuje.

Kaj pa vem. Kot zadetek na tomboli se po moje počutiš, če te starši naredijo za center sveta, svojega in tujega. Poznam tudi edince, ki so bili v otroštvu (žal) čustveno zanemarjeni in so zelo pogrešali tisto običajno starševstvo pozornost, ne pogrešali biti center sveta. In po drugi plati poznam (bivše) otroke z brati in sestrami, ki so kot odrasli na smrt egoistični in povsem brezobzirni v medčloveških odnosih, ker tako kompenzirajo nenehno borbo za biti opažen in biti v očeh svojih staršev nekaj posebnega.

Na koncu je pač tako, da morajo starši ravnat primerno situaciji. Edinčka navajat, da ni center sveta in otroku z brati in sestrami dati občutek, da ni samo “eden izmed”, ampak unikaten zanje.

Jaz takoj…