Zakaj ni tako lahko najti novega partnerja
Večina samskih staršev ima za seboj za seboj že eno kao doživljenjsko vezo, torej resno, odgovorno, realno. Večina je bila v svoje bivše partnerje zaljubljena, večina se je naučila sklepati kompromise, se prilagajati, se spreminjati, … Večini je bilo najbolj grozno to, da so kar naenkrat ostali sami, da so postali odgovorni za vse in da se je z danes na jutri vse delo preneslo na njihova ramena.
Človek se navadi marsičesa, navadi se biti sam in v tej samoti začne počasi uživati. Počasi, vendar zagotovo. Ni se več treba nikomur in ničemur prilagajati, kompromise sklepaš s sabo in otroci, kar imaš je tvoje in tistega česar nimaš, nimaš. Pika. V tem življenju ni prostora za filozofiranje. Vsak dan je sestavljen iz točno določenih stvari – obveznosti, dolžnosti, dogodkov, obredov.
Npr.: jutranje vstajanje, oblačenje, zajtrk za otroke, pot v šolo/vrtec in v službo; prihod domov – ob točno določeni uri, če je treba otroke kje pobrati. Gospodinjsko delo doma, ukvarjanje z otroci, večerja, tuširanje, obred pred spanjem … in mogoče nekaj časa zase ali pa takoj spanje. Dan za dnem. Vmes se najde čas za prijatelje, za klepet, ki pa ga odtrgaš kje drugje. Ko se takole z leti navadiš samostojnega življenja – sam skrbiš in razpolagaš s financami, vodiš gospodinjstvo, vzgajaš otroke, si je težko predstavljati, da bi v svoje življenje spustil nekoga, ki je drugačen kot ti, ki noče, ne želi, nima volje ali ni zato, da bi delil s tabo tvoje obveznosti, ampak bi od tebe rad samo radosti. Seveda niso vsi potencialni partnerji taki, govorim o tistih, ki so taki in s katerim se skoraj vsak samski starš vsaj enkrat sreča.
Sama nimam niti časa niti volje biti zaljubljena. V takih stanjih človek pozabi na vse, vidi samo osebo, v katero je zaljubljen. Vsak trenutek brez te osebe je prazen, bla bla bla. Ob vseh teh obveznostih in odgovornostih si takega stanja pač ne morem privoščiti, saj se mi kje drugje začne sistem podirati. Poleg tega zaljubljenost pri 15, 20 letih pač ni enaka zaljubljenosti pri 30, 40 letih. Ko si mlad je važno samo to, da je partner … oh, kako je lep, pa kako lepo se smeji, pa kako lepo telo ima, pa … Pri 30 letih pa me poleg njegovega izgleda zanimajo tudi njegove ambicije, skupne točke, razmišjanje o družini, prihodnosti, finančno in bivanjsko stanje, itd. Kaj mi bo lepotec z denarjem, če mu niti na kraj pameti ne pride, da bi pometel po tleh; kaj mi bo priden gospodinjec, če ne zna z denarjem; kaj mi bo dober seksualni partner, če so mu moji otorci v napoto; kaj mi bo ambiciozen karierist, če nima časa zame?? Vedno je vsaj en kaj mi bo in če ni. Dejstvo je, da nismo zadovoljni več samo s tem in tem, ampak točno vemo, kaj pričakujemo in to pričakujemo zato, ker tudi mi to delamo.
Za nas je popolnoma naravno, da moramo z eno plačo preživeti družino, plačati stanovanje in prihraniti za nujne potrebe in pač ne bomo metali denar za plačevanje dragih večerij, ogledov kinopredstav, se vozili 100 km daleč na seks ali sprejeli pod streho človeka, ki bo naš večni gost. Tega nam preprosto ni treba (denar potrebujemo za bolj nujne in potrebne stvari) in zato je tako težko najti takega potencialnega partnerja, ki nam bo ustrezal. Vse delamo sami, delamo zase in za otroke. Ne bomo pa delali za še enega odraslega, ki lahko dela sam.
Zame je pomembno funkcionalno ujemanje, ne pa zaljubljenost. Nimam časa plavati v oblakih, partnerja hočem takoj videti takega kot je. Ne da se čez čas zbudim in me postane groza človeka, s katerim sem.
Zanimivo je, da sem jaz potem, ko sem se s partnerejm razšla, bila še vedno na istem. Finančno neodvisna, samostojna v odločanju, pri vzgoji otrok. Razlika je le v tem, da imam zdaj več časa zase. Svoj čas sem torej delila na čas z njim in čas zase. In zdaj ga imam zase in za svoje prijatelje.
Torej zakaj ni tako lahko najti novega partnerja? Starš, ki ima za sabo razvezo, smrt zakonca, razpad izvenzakonske zveze in dobo samostojnosti, nima niti volje niti časa eksperimentirati z novimi vezami. Preživel je enoizmed najbolj stresnih situacij in niti po pomoti si ne želi nobene nove. Čas, v katerem se starš in otroci postavijo na noge, je naporen, utrujajoč, poln iznajdljivosti in stresnih situacij in ko se njihova življenja utečejo … res mislite, da si želijo ponovno katastrofo, neuspeh ali neobvladujoče stanje??
Življenje polno kompromisov in prilagajanja pač ni tako vznemirljivo in zaželjeno, kot si nekateri predstavljate. Niti za ceno objema in rednega seksa ne. 🙂
http://katarina.blog.siol.net/2007/03/30/zakaj-ni-tako-lahko-najti-novega-potencialnega-partnerja/
jaz sicer z bivsim nisem bila se na nivoju, ko si delis stroske, zivis skupaj ipd.
sva se pa ‘oba’ ze malo pripravljala na to, da bova morala zaziveti skupaj in se marsicesa navaditi, se oba prilagajati…
in ojoj, kaksna skala se mi je odvalila od srca, ko sem ostala sama, ko sem zacela rihtati stanovanje po svoji meri, ko sem bila sama za vse. rada sem svoj sef, rabim veliko zraka za dihat, neskoncni gozd za kricat ko sem jezna in pospravljeno kuhinjo, brez nekoga, ki vedno odreze kruh in ne pospravi drobtin. svoj mali zaklad bom ze naucila, da bo do svoje samostojnosti delala po nekaterih pravilih, ampak moskega se mi pa ne da uciti. in meni se ne da vec prilagajati, ker je se je itak vedno izkazalo za nevredno.
nimam casa in volje imeti na grbi se njega,kogarkoli, ki bi prisel domov in zahteval okusno kosilo, ki bi se tusiral in iz kopalnice naredil kopalisce…ne da se mi razlagat zakaj in kako, ker me ne bo razumel… in ne da se mi it niti na en zmenek, ker niti ne vem,kako to zares zgleda…
dokler sem tako zahtevna, imam cas in voljo le za svojo malo in zase, kar mi res pobere vse trenutke, ko bi lahko sanjala o tem,kako rada bi bila zaljubljena…pri meni je zaljubljenost oplela=) le tako trenutno znam bit srecna=)
pozdravcke!
dober napisan tole..ceprav odkar mam tamalga, mi do tipov ni…tako,da ne vem kako sploh je, ce imas koga takole,ko imas otroka? nimam pojma…pa sej me prime,da bi koga mela,ampak ko zacnem o tem razmisljat,me tko hitr,kot me je prjel tud mine…imam svoje zivljenje,ki ga prilagajam otroku…imam sluzbo in na jesen grem studirat dalje…ja a ni dost natrpan urnik? kdo rab se enga zraven 🙂 hehe…
ceprav, ne mislim na to, dopuscam pa moznost,da se zgodi…ceprav, ce se nekaj let se ne, ne bom imela nic proti 🙂
Dobro napisano…se strinjam.
Več kot tri leta sem že sama in če sem iskrena si želim, da bi imela
ob sebi spet nekoga. Ampak sem zahtevna, to vidim in vem, da bo
zelo težko. Resnično je težko pri teh letih, z otrokom začeti novo
zvezo…včasih se tudi meni zdi kar nemogoče.
Ampak vseeno upam, da mogoče pa le..
tip je tip…vezan,samski,locen…vsem se je treba prilagajat…
bi pa mela,ce ze samskega…mal sem smotana vem,ampak sej sem jst tud samska odkar sem noseca…torej nisem bla hudo vezana…ostal je le otrok…in to je tudi problem kako se samski navdijo na to cudo…tisti,ki so dali ze skozi imajo vsaj nekaj pojma…ne vem…na glas razmisaljam:)
Vezani me niti slučajno ne zanimajo. No pa vse vemo, da takega
lahko brez problemov dobimo. Jaz se zmeraj hecam, da je pri
poročenih tako velika ponudba, da si lahko še velikost in barvo
oči izmišljuješ 🙂
Jaz bi skoraj rajši imela nekoga ki ima že otroke in ve kaj to pomeni.
Se pa zavedam da samo dejstvo, da ze ima otroke še ničesar ne pomeni.
Od kar sem sama (od tretjega meseca nosečnosti), pa zveza z očetom moje hčere razen 4 let tudi ni bila bogve kaj, si sploh ne znam predstavljati kako bi bilo, če bi bil v najinem zivljenju se nekdo….tretji. Hallloooo, spalnica je najina, velika francoska postelja je še premajhna, ko se crkljava in vse igrače z nama….. pa nobenega smrčanja :-)))
Nobenega kam, kako, zakaj, a že spet, kako kar sama???
Noben ne komentira (razen moje mame), če ni vse pospravljeno kot iz škatlice in če je kakšno kosilo bolj na hitro spravljeno skupaj.
Mi je že marsikdo rekel, kdaj bom kaj za kom pogledala… Sama pri sebi pa vem, da še ni prišel čas… ker o tem enostavno ne razmišljam…. sva sami sebi dovolj!
Kakšen pa bi moral biti? Lahko rečem le to, da definitivno samski – lahko tudi z otrokom, samo, da mu kakšna ex ne bi prav težila okoli otroka in nagajala, ker bi oba nekam poslala… Se mi pa zdi, da bi se revež moral bolj on nama prilagajati kot midve njemu 🙂
Bomo videli, ko bo, če bo prišel čas za to.
Vas je prav ljubko brat, ko razmišljate o novih vezah…jaz se še iz sedanje nisem izkopala in nimam nobenega namena razmišljati o kakšnem moškem primerku…no, me vsi svarijo, da se ne bi kaj zarekla….
Najprej moram razčistiti in azanalizirati kaj sem ga polomila, da sem imela toliko let slabo vezo. Potem moram poskrbet za otroka in njuno odraščanje, zraven pa tudi zase in za vse prijatelje, ki sem jih toliko let zanemarjala. Na srečo se trenutno ločuje kar nekaj kolegov, tako, da nimam problema, če bi se kje kdaj MORALA pojaviti v paru, pa za možko-ženske debate so tudi zelo primerni….
Vendar nekoč pa si res želim, da ne bi sama s palčko hodila v Tivoli na kafe…
Torej kaj si jaz mislim konkretno (o tem sva malo diskutirali z eno sodelavko, ki ima odrasli hčeri in je sedaj 4 leta sama):
– poročeni; fuj ti hinavci nepridejo v poštev, pa tudi si sam vse vikende in praznike (se še spominjam ene sodelavke kako je trpela, ko je bila ljubica; ko je tip imel tumor na možganih pa niti blizu njega ni mogla…; nak to že ni moj model…poleg tega pa…svojega moškega hočem imeti SAMO zase!)
– čisto samski brez kake resne veze in preko 30, živeči pri mamici – nak, to je tudi nočna mora; pa tudi tisti, ki niso pri mamici so lahko malo malo….neprilagojeni?
– vdovci; oni sami morda nimajo napake, so pa redki primerki, morda še vedno zelo žalujejo, morda pričakujejo, da bomo poskrbele še za njihove otroke (pomislite, da poleg svojih dobite še enega tipa in nekaj njegovih na skrb?)
– ločeni; no teh je najbrž največ (poleg tistih poročenih) na “trgu”. Menim, da ne bi smele vseh ločenih moških metati v isti koš, saj ni nujno, da je njihova veza propadla ravno zaradi njih, poleg tega pa, morda pa so kompatibilni ravno z nami. No pri tem bi morale gledati predvsem na njihov odnos do njihovih otrok (kako skrbni so do njih, ali redno plačujejo preživnine, kako se ukvarjajo z njimi, vzgojna načela,…), do bivše (ali so do nje spoštljivi ne glede na vse gorje), ali so spregledali in se osvestili (ali so zaznali napake v prejšnji izbiri in sedaj izbirajo pozorneje…), …no pa na odnos do naših otrok, pa seveda na vse ostale lastnosti…
Ja punce, mislm, da bom jaz s tako dolgim spiskom zahtev težko kaj našla…. : ((
Zakaj tako predalčkate?
Jaz sem svojega moža spoznala pri 20-ih (samska, brez otrok), on pa je že imel otroka in še nekaj drugih polomij – torej tip, ki bi se ga morala ogniti že na daleč, pa sva skupaj že skoraj 20 let. Torej stvar je v tem, da se najdeta prava dva!
No, in zadnjič, ko sva izvedela za ločitev naših prijateljev, mi je rekel, da si on že ne bi več iskal nove žene, ker so vse normalne že poročene in ostane samo še *****. Sem bila kar malce šokirana in prizadeta, saj imam kar nekaj ločenih prijateljic.
Se ne strinjam z nobenim razvrščanjem v razrede, vsak človek je edinstven, tudi dva čudaka lahko krasno funkcionirata skupaj, le da se imata rada in spoštujeta en drugega.
