Res ne vem več kaj naj naredim … , kaj je prav in kaj narobe!
naša skoraj dveletna dama (še par mesecev) je kot aprilsko vreme, veliko joka pa vmes malo smeha. Zjutraj ko se zbudi v jok, ne kliče mami ali ati, ampak takoj v jok, nato jok še naprej… Ko se umiri je dobro, dokler se spet nekaj ne spomni in če ne dobi takoj spet v jok, trmast krčevit jok brez konca in kraja. Pomagalo bi, če bi jo dvignila in nosila, vendar tega nočem storiti, ker se mi zdi, do potem vedno slabše. Ko jo hočem objeti ali vzeti v naročje da bi jo pomirila, se mi krčevito upira, ker se hoče nositi in sva spet v začaranem krogu. Zanimivo pa je, da jo v vrtcu zelo pohvalijo, kako je pridna, da se sama igra … Saj ne rečem, da jo z možem nisva razvajala, a vedno do neke meje. Neprestan jok naju spravlja ob živce in večkrat moram prešteti do deset … Z njo se veliko ukvarjava, popoldne ko smo skupaj gremo ven, se igramo, nasploh se ji dosti posvečava, pa tudi sama se igra, dokller se spet kaj ne spomni, pa v jok …
Kaj naj naredim, naj jok preprosto ignoriram, naj jo zaprem v sobo in počakam da napad mine, naj jo nosim brez konca in kraja (ko jo dvignem ni nikoli dovolj). Prosim za vaše izkušnje, je sploh kaj pomagalo?

Obupana to je tako kot bi poslušala našo zgodbo, le da bo naš v maju dve leti. Če kaj ne dobi jok, jok kar tako, jok v avtu, sicer ne vedno, a pogosto, sredi noči (hoče ven) jok itd…..obdobje mini trmice (pravijo, da tsta prava trma šele pride), ko otrok kliče po tem, da mu postavimo meje. Pri nas navadno gre v jok, nato se vrže ob tla in ne pomaga nič, kriči in ne posluša, ne pomaga niti, če ga dvignem, niti če ga objamem, itd… Pomaga pa, če ga ali uspem zamotiti z čem kar se mu zdi zanimivo (v trenutku neha jokati) ali pa če mu mirno rečem, da bi mu rada ustregla, a ne razumem kaj mi želi povedati, ker kriči in ga prosim, da se umiri in mi pove kaj želi (ne zaleže vedno), a pogosto ga pripravim vsaj do tega, da se umiri in ga nato vzamem v naročje in počasi pričneva pogovor o kričanju in metanju in kako lahko lepo pove, kaj želi itd….

Naj te potolažim, da je to le obdobje, ki mine. So pa dnevi, ko tudi pri nas ne zaleže nič. Potem enostavno počakam, da se malo izkriči in ga nato vzamem v naročje.
Pa čim manj trmic
A.

NE!!! Ne zapiraj jo v sobo in ne čakaj da napad mine. Pojdi k njej, stisni jo k sebi, pogovarjaj se z njo, poj ji pesmice,…samo ne čakaj in ne pusti, da se bo otrok sam od sebe pomiril. Lepo te prosim, ja kdo pa jo bo pomiril, če ne njena mama ?
Jaz osebno sem proti takemu načinu treniranja in pomirjanja otrok. No, pa brez zamere. Boš videla, bo tudi to minilo.

lp Darja

Pozabil sem dopisati, da tudi, ko čakam, sedim poleg in mu povem, da čakam, ker ga želim objeti on pa mi tega ne pusti. Nikoli ga ne zapiram v sobo in puščam samega, ko kriči. Otroka prizadane, če ga ignoriramo.

Analina to kar si napisala me je res kar pomirilo, saj sem jaz do sedaj ravnala enako kot si napisala, in kot praviš ne deluje vedno. Vsaj vem, da je to “normalno”! HVALA vama za odgovore, sem mislila, da je samo naša tak “diktator”!!!

Naš malček bo naslednji mesec dopolnil dve leti in tudi pri nas se po enomesečnem obdobju NE BOŠ zadnja dva tedna soočamo z obdobjem jokcanja. Se mi zdi, da sedaj joka več , kot pa, ko je bil star nekaj mesecev.

Poskušamo ga pomiriti, preusmeriti pozornost, kaj zapeti.. – včasih pomaga, včasih pa tudi ne. Takrat mu rečem, da grem v drugo sobo in po nekaj sekundah pride za mano.

Včeraj se je na primer v avtu skoraj razpočil, ker je v roke dobil le eno tubo kremice in je vpil: ŠE ENO KREMOOOOOOOOOOO!!!!!!!!

No, pa saj bo minilo. Najbolj pomembno je, da so zdravi.

Lep sonček
Mateja

Ali jim kdaj popustite in ih nosite naokoli, ker jim to tako prija. Mene včasih zelo “zagrabi”, da bi ji ustregla, ko tako milo tišči rokice v zrak in joka kot da bo konec sveta! Stara bo pa dve leti čez 3M.

Naš pa ima v avtu kup stvari v roki in potem mu jasno kakšna pade in potem hurikanski jok….PAAAAADDDDLLLOOOOOOO JEEEEEEEEEE!!!!

Hehehehe res …samo da so zdravi. Obupana, ne tudi naš je mini diktatorček:))))

Obupana, kaj naj, priznam, včasih tudi popustim. In on to dobro ve:)))) Včasih imam občutek, da me ima v malem mezincu…

Živjo!

Kot bi poslušala našo zgodbo; popolnoma enako.

Mali bo julija star dve leti, trmast, da je joj, joka, če kaj ne doseže, in to sto na uro, skratka, nadvse pestro.

Včasih bi morala šteti do sto; in tudi če hočeš ostati miren, te včasih tako vrže s tira, da ne veš, kaj bi.

Upam, da bo kdaj bolje, haha.

Čeprav je res, da naš joka že precej vse od rojstva.

V družbi, v vrtcu in drugod pa-sonček.

Včasih imam občutek, kot da se ima najslabše z nama.

čeprav se tolikoooo ukvarjava z njim. Morda je pa to narobe???

Držite se, sotrpinke, Vesna

Pri nas je pa 3,5 letih hujše kot kdajkoli prej. Prej sploh nismo vedeli, da jo imamo! Pri prvem je bilo pa itak ekstra! Res pa je, da je pri nas še dojenček, kar daje “izpadom” piko na i!
Zagotovo mine! Pa pride kaj drugega…
Lep dan!
Mateja

Ah, potem imam jaz srečo!
Naš 23 mesečnik takoj, ko mu nekaj “začne smrdeti” (=če se mu zazdi da mu nekaj ne bo všeč) se začne prijemat za ušesa, kao “nočem tega slišati”, včasih kar “preventivno”, se pravi, za vsak slučaj…
Če mu pa res nekaj ni po volji se kar, brez besed (in joka :))))) uleže na tla, na trebuh, leži nekaj minut in menca oči, potem ustane… No, zanimivo je da, če mu še vedno ne paše tisto kar ga je užalilo prej, je sposoben se tako uleči na tla večkrat zapored, ustane samo da preveri če se je situacija spremenila :)))
No, poskušava mu preusmeriti pozornost na kaj drugegam in zaenkrat zadeva še funkcionira, če mu pa res ne moreva ustreči mu pač natanko tako poveva, da ne bo dobil svoje tudi če leži na tleh… In uglavnem hitro ustane in je konec trme…
Na srečo res ne joka in uglavnem se ne dere, pa tudi, to nikoli še ni počel zunaj doma, hvala bogu!

Upam da se to ne bo stopnjevalo, ker “trma” v takšni obliki kot jo ima moj sinko, je skorajda cool, kakor slišim od drugih…

No, kakorkoli, želim tebi, in vsem, čimmanj joka in trme…
Samo en nasvet: poskusi biti dosledna, če rečeš ne, lahko joka kolikor hoče, mora obveljati ne, ne glede na to, da se ti smili, ali da jo ne moreš poslušat!!!

Lep pozdrav,
Sonja

Odgovor na to, ali naj jo uzdigneš in nosiš ko te “milo gleda”…
No, jaz sem tudi “mehka srca”, ampak iz izkušenj ti povem, to ni dobro, ne za tebe, ne za njo!!! Zato ker jo tako ne boš naučila da JE meja!
Predlagam da jo objameš, ampak ne vzameš v naročje, drugo pa tako kot so predlagale ostale: govori ji, mirno ji poj, božaj jo, povej ji da jo imaš rada, ampak da ne maraš če se tako obnaša…

No, upam da sem kaj pomagala…

Sonja

Pri nas je za nošenje zadolžen dedo. Sicer proti moji volji, a kaj ko me v tem primeru nihče ne “šmirgla”. Mali suče dedota okrog prsta, kolikor hoče. Samo roke stegne, pa se že nosi. Tako dolgo, dokler dedo ni utrujen. K sreči ima naš dedo samo zvečer čas, pa še takrat kakšne pol ure ali malo več.
Za naju (z atijem) pa je mali že zdavnaj ugotovil, da ne padeva na takšne finte. Ko je začel fehtat, da ga nosiva, sva ga zamotila s čim zanj zanimivim, da je pozabil vsaj za nekaj časa.
Glede joka in tolažbe, pa post od Analine drži tudi za nas.

Ah, joj, to nošenje!! Pri nas je pa tašča tista ki skače na vsak njegov namig!!
Zadnjič ga je spet držala na rokah da bi prižigal in vgašal luč, in ker ima bolano hrbtenico (!!!!), je, prosim lepo, prosila naju z možem, da naj ga midva drživa, ker da ona ne more… Pa ve, da midva tega ne prakticirava, pa še njo sva poskusila prepričati da tega ne bi počela, zaradi njega, in zaradi svojega zdravja… Zgleda da ne sliši dobro ;-)))

pa-pa
Sonja

🙂
Nasa princeska je stara 20 mesecev in opazam zadnji teden ali dva enako obnasanje: jok skoraj za vsako stvar; jok kar tako, brez razloga; ko ni po njeno, se vrze na tla in joka; ce jo zelim stisniti k sebi, se me otepa… Potem pa mami za to, mami za ono, mami po rokah, ceprav ze od 7. meseca sedi v svojem stolcku pri mizi, sedaj mora naenkrat sedeti pri mami, ko je….

Po naravi je pa zelo dobrovoljen otrok, in ji meckanje in cartlanje zeloooo prija. Bolj kot jo stiskas in lupckas, bolj ji je vsec. V jaslicah mi pravijo, da se nikoli ne zoperstavi, vedno poslusa in sodeluje, ko jo kaj prosijo, vedno je dobre volje in je na splosno med zelo “easy” otroki.

Ja kaj naj recem, preusmeritev popzornosti se kar deluje (stane veliko zivcev, dobre volje in domisljije), tudi jaz ji poskusam dopovedati, da ce se umiri in mi lepo pove, potem bom vsaj razumela kaj hoce (to vcasih deluje), pa tudi v roke jo vzamem in nosim. Obicajno jo poskusam vplesti v dogajanje, ce moram kaj postoriti: sesanje, kuhanje, obesanje perila, ipd. Tudi to pomaga.

Aja, se nekaj ne razumem: ce otrok zeli biti v narocju, zakaj je postavljanje meje, ce se mu rece NE? Meja cemu je to? Meni se zdi, da je to bolj vzklik za pozornost, kar pa je potreba, kateri jaz ne bi odrekla.

No ja, tudi jaz upam, da bo tole obdoje kmalu minilo. Vendar se bojim, da bo za nekaj casa samo se postajalo slabse, ker se sele blizamo dvema letoma.

Srecno in potrpezljivo,
Meli

Mi smo obe naši nosili brez konca in kraja… in ni mi žal – starejša se pri štirih letih komaj kdaj še hoče pocrkljati, mlajšo 27 m. pa počasi tudi že mineva. Zakaj pa jih imamo?

A ja, pa še mišice ima mami take kot nikoli prej ko je hodila v fitness…

Glede nošenja se absolutno strinjam. Naš ne samo, da ni hotel biti v vozičku, hotel se je non-stop nositi in še danes nemalokrat spleza v mamino naročje ali pa dvigne rokice in reče nosi me. Zdi se mi, da enostavno takrat potrebuje bližino. Zopet poskušam izhajati iz sebe. Kolikokrat mi paše, da se stisnem k možu in objamem in če bi mi rekel hej to pa ne, tu je meja, bi bila po vsej verjetnosti, upravičeno, na smrt užaljena. In bi iskala vzrok takemu obnašanju. Torej isto, enako ali vsaj podobno razmišlja tudi otrok. Zato stiskajte, ljubčkajte, božajte, nosite…..še prehitro bo prišel dan, ko ga boste cmoknili na lice, on pa bo vaš poljub obrisal in tiho rekel: “Pa mami dej nehi no, tuki pred šolo!”

Kar se pa tiče prižiganja in ugašanja luči. Pri nas do onemoglosti. In ko mami, oči, babi in dedi omagajo….potem se privleče stol, spleza nanj in zopet imamo “light show”.

“Poskušamo ga pomiriti, preusmeriti pozornost, kaj zapeti.. – včasih pomaga, včasih pa tudi ne. Takrat mu rečem, da grem v drugo sobo in po nekaj sekundah pride za mano.”

Pri nas nič od tega ne pomaga, zato grem v drugo sobo, in ko čez nekaj minutk pridem nazaj je pomirjen. Prej me brca in vpije beži, beži..

Vsak otrok je edinstven in neponovljiv.

Ne vem zakaj odsvetujete odhod iz sobe v kateri se otrok joka brez razloga?

Lp,
Lena