Jok na jok
Glede nošenja – če ravno začnemo s sprehodom in bi se nosil, ne popustim (pade tudi na finto, da mamico boli križ – pri oočiju ta finta ne deluje), če pa hodi že nekaj časa, ga nesem za minuto ali dve, potem pa “mora” spet hodit.
Jaz pa zase ugotavljam, da sem velikokrat kar “trdega” srca – izsiljevanja me sploh ne ganejo in tudi malček je sprevidel, da lahko okrog prsta vrti očka in ne mene. Tako je bilo na primer z dudo – očka mu je pustil dudo tudi čez dan in v avtu, ko pa ga dva dni ni bilo, je mali sploh ni pogrešal (in tudi ne vprašal) zanjo in smo jo lahko ukinili.
Lp
Mateja
Jaz sem Smilin tip. Pri nas se obdobje trmice pri slabih 15 mes šele začenja. Vendar je pri vseh huje, kot pri meni. Ko se začne dret, vreščat, cvilit in rinit z glavo skozi zid, grem jaz enostavno ven. Bolj ko ga pogovarjaš, skušaš objet, česar ne pusti, bolj tuli. V tisti sekundi tudi kaka druga zanimiva reč “ne pali”. Po mnenju žlahte “grobo vztrajam”, da oni naredijo enako (gredo ven), pa ker imajo za sabo že kakšno izkušnjo, da vztrajam z razlogom, me -vsaj v moji navzočnosti-tudi poslušajo. Ko mali ugotovi, da ni publike, takoj utihne, pobaše prvo zanimivo stvar in se začne sam igrat. Za kakšne kilometrske razlage je še majhen, zato mu običajno povem samo “veš, imam te zelo zelo rada, ampak tega ne pustim, ker je aua (ali kak ali…)” Običajno posluša razlago in z obrazom”kva-me-briga” odhlača po svojih “opravkih”.
Gumbi na štedilniku in pečica pač niso za otroške prstke (že 2 x prižgal ploščo in 1 x pečico!), do tega, da bi mu to dovolila, me nobeno dretje ne pripravi. Ne zaradi mojih principov, zaradi njegove varnosti. Točno tako, kot pravi Smila: če gre na sprehod z nono, moli po 10 m rokice v luft, če gre z dedijem, zdrži malo dlje. Pri meni niti pomisli ne, ker ve, da mami NE NOSI. Ima na izbiro voziček (tricikel) ali nogice. Tudi po stanovanju jaz ne nosim, ker moram poskrbet za celotno gospodinjstvo. Ga pa dvignem na delovni pult, ali pokažem, vse kar ga zanima, če je le varno zanj. Ampak nosim ne. NA tleh ali na sedežni se lahko crkljava v nedogled, žgečkava, počneva vse živo, ampak nosim ne. Če vztraja, da hoče k meni, potem odložim delo, čim ga lahko in se vsedem k njemu in se stisneva. Običajno rabi kaki dve minutki mamičinega lubčkanja in žgečkanja, pa ga že kličejo “drugi opravki”.
Skušam bit zelo dosledna, pa ne neizprosna. Dosedanja izkušnja je, da se doslednost obrestuje. Če otrok enkrat izkusi, da z dretjem izsili, kar želi, bo to poskušal vedno. Zato se trudim, da meje ostajajo vedno enake in nespremenjene, in če vem, da nekaj zanj ni dobro, me solze in dretje ne omajajo. Mislim, da ni nič narobe, če otrok dobi izkušnjo, da se ga v določenem trenutku ne upošteva. Dvomim, da pri dveh ali treh letih ve zakaj, zapomni si pa, da s takim obnašanjem nikamor ne pride.
Kot rečeno, mi šele začenjamo to obdobje. Nimam pojma, če bo taktika čez pol leta še držala. Želim ti dvojen paket močnih živcev in da bi obdobje čimprej minilo!
Mislim da me niste razumele! Seveda ga nosim!! In crkljam, in objemam, in mu posvečam pozornost, in ga dvignem, držim na rokah in poljubčkam….
Tisto o meji je mišljeno kot odgovor na problem “obupane”, ker je očitno hčerka začela s trmo in hoče nenehno biti nošena! Seveda jo je treba objeti, držati na rokah, crkljati, vse, ampak da bi jo, kot dojenčka, nosili po hiši, zato ker ni po njenem, to pa ni v redu! Ker to ni klic po bližini, bližino in pozornost lahko dobi tudi če jo mamica objame, to je izsiljevanje, da vidi ali lahko še vedno prepriča mamo da bi jo nosila!!! To je moje mnenje!
In tisto o tašči ki nosi mojega sinkota, ne vem če ste mislile na to: jaz resnično ne vidim nič koristnega in lepega ne za mene, ne za sina, če bi ga morala vsakič ko si on to zaželi, držati v zraku, da bi on lahko prižigal in vgašal luč! Ve mislite da je to klic po pozornosti?! Zakaj potem to pozornost išče samo pri tašči, ki se edina pusti izkoriščati?! Jaz se raje usedem na tla in igram s kockami… Pa je tudi čist srečen in nič mu ne manjka, tudi stikalo za luč ne! ;-)))
No, pa crkljajmo se naprej z našimi miškoti!!!
:))))
Lep pozdrav,
Sonja
No, sedaj sem spet prebrala svoje sporočilo, res sem napisala da jo naj ne bi vzela v naročje!! Moja napaka! Mislila sem da jo naj ne dviguje, ker se, kolikor sem razumela, njena hčerkica hoče nosit!! V naročje naj jo vsekakor vzame!!
Joj, opravičujem se, še pojasnjevat sem šla, in šele potem opazila da sem naredila napako!!!
Sonja
No, to se je začelo dogajati tudi pri nas.
Na trebuh leže na tla in menca oči. Brez huronskega vpitja in podobnih izpadov (trkam, trkam, trkam) zaenkrat. Pa ni treba, da ravno na tla, tudi na stola lai kavč se nasloni, s skritim obrazom in vsake toliko časa preveri, če je dosegla svoje.
Sinoči, sem jo hotela pregovoriti, da mora obleči pidžamo, ker je že dobro uro letala po stanovanju z nago ritko in me je mala dveletna gospodična milo pogledala, si zatisnila ušesa in začela prepevati: lalalalalalala….
Samo zajela sem sapo, jo debelo pogledala in se hitro obrnila stran, da me ni videla kako mi je šlo na smeh!
Tudi jaz nisem pristaš zapiranja otrok, ter odrivanja malih trmic od sebe. Saj se ne zavedamo v kakšni stiski je otrok v tistem trenutku. Moje mnenje je, da nas mora videti in čutiti v bližini, ker “odrivanje” bo raslo z otrokom. In vse skupaj lahko do pubertete preraste do tiste meje, da s svojimi težavami in stiskami otrok ne bo upal k staršem. Ker bo imel “zapisano” v možganih: ko sem v stiski, me starši nimajo radi; tako ali tako moram skozi težave sam; pri njih ne morem računati na pomoč in podporo…..
Si predstavljate????
Nataša