Med.Over.Net

Mejna in narcistična osebnostna motnja - za svojce

Odgovarjajo: • dr. Leonida Zalokar, univ. dipl. soc. ped., certificirana transakcijska analitičarka – psihoterapevtka (CTA-P)

Najbolj bizarne situacije ali uvidi

Default avatar

GittaAna

Da ne bomo pisali jarih kač na eno in isto temo, sem se odločila, da odprem nekaj novih :) Tudi vam priporočam, če imate kakšno novo vprašanje, da kliknete na gumb NOva tema, ker bo tako bolj pregledno, če boste kaj želeli poiskati.

Če živite ali imate v bližini kakšne momsterja, potem veste, da bizarnih, out of space, odbitih...pa tudi smešnih situacij ne manjka. Pri prejšnem postu sem se sama spomnila na eno, ki je bila zame ona bolj bizranih oziroma, je bila toliko nora, da sem dojela, da gre pri vsem skupaj za ultimativno manpulacijo ne zgolj, da je moja mater malo čudna in naporna.

V glavnem, pred leti me je poskušala prepričati, da bi vse pustila in šla živet k njej in bi skrbela zanjo. To se ji je zdelo povsem samumevno in upravičeno, četudi sama ni nikoli v resnici skrbela zame oziroma sta se tako ona kot oče do mene pogosto obnašala zelo grozljivo. Ko je dojela, da to ne bo šlo, so se začele pojavavljati razne čudne bolezni, ona pa je postajala čedalje bolj slabotna in na koncu je celo pristala na psihiatriji. Njena igra je bila tako dobra, da sem bila tako jaz kot vsi ostali prepričani, da ni zmožna več skrbeti zase, ker je bila tako zelo izgubljena in slabotna, da je še jedla komaj sama. Ne glede na vse, sem si mislila, je moja mama in če sem sočutna do drugih, bom tudi do nje in sem se odločila, da povprašam psihiatra kaj meni o tem, da bi prevzela uradno skrbništvo nad njo, saj se je zdelo, da v resnici niti ne razume več nič o denarju in vsem ostalemu.

Pri pogovoru mi je rekel, da lahko, če tako želim, vendar bi morala prej malo razmisliti in mi prvič omenil borderline. Takrat mi ni bilo nič jasno ( to je bilo leta nazaj) vendar sem vseeno poslušala, ko mi je rekel, da je ena od možnosti, zakaj mater želi , da bi bi jaz postala uradna skrbnica tudi ta, ker bi me tako imela povsem v pesti. Lahko bi me klicala noč in dan, za najmanjše malenkosti, trdila, da nima denarja, da nima za jesti, da potrebuje pomoč....in jaz bi morala kot uradna skrbnica vedno odreagirati ( in se peljati na drugi konec Slovenije) ker bi bila zanjo odgovorna.

Malce šokirana sem šla na dvorišče bolnišnice, kjer je bila med pogovorom z drugimi pacienti moja mama. IN ker me ni pravočasno opazila, sem opazila, da je čisto drug človek, poskočna kot srnica in da od njene "šibkosti" ni niti sledu. KO me je opazila, se je v delčku sekunde spremenila in se sesedla kot vreča in bila spet uboga, mila , nemočna stara gospa. Takrat je dokončno nekaj kliknilo v meni ni ko sva sedli na klopco, sem ji zelo jasno in odločno povedala, da je manpulacij konec, da vem, da ni tako slaba, kot se dela in da ne bom prevzela odgovornosti zanjo. Najprej je poskušala s tistim" Kako se lahko tako grdo pogovarjaš z mano in me obtožuješ tako groznih stvari.." in podobnim, ko tudi to ni delovalo, saj sem bila zelo jasna, odločna in direktna, da vem, kaj se dogaja, je poskušala še z dramo in padla na kolena in vila roke in vpila " bog, pomagaj mi......" in zraven kukala, če jo opazijo drugi na dvorišču, misleč, da mi bo nerodno in da se bom umaknila. IN ko sem ji povedala, da se lahko razpoči in da mi je popolnoma vseeno, kaj si drugi mislijo, tudi če si mislijo, da sem dežurna bithc, da ne bo ničesar dosegla in ko je dojela, da je meni res vseeno, se je vsedla na klopco in tarkat sem doživela zame enega bolj bizarnih momentov.

Iz nemočne, zmedene osebe se je v delčku sekunde spremenila v popolnoma prisebno in ledeno hladno in mirno sebo ( ta scena me vedno spomni na Jack Nickelsona) in mi s hladnim glasom počasi povedala, da seveda bom skrbela zanjo, da se je poznanimala in da sem pravno odgovorna zanjo in pika in da bo to dosegla na sodišču. Ne vem, kje sem zbrala moč, da sem ji popolnoma mirno povedala, da sem že od malega pametnejša od nje in da vem o svetu tisočkrat več kot ona in da nima šans, da dobi to bitko. V trenuku, ko je dojela, da sem povsem resna in da sem pripravljana na vse, se je v delčku sekunde spet ponovno spremenila v običajno, milo, prijazno, nemočno starko in me začela spraševati nekaj čisto drugega. KOt da se ni zgodilo nič.

Čez nekaj dni je "čudežno" ozdravela in še leta živela povsem samostojno. Je pa seveda kasenje preizkusila še vse metode, ki obstajajo, da bi me prisilila k predaji in bo zapustila moje življenje, da bi skrbela zanjo ali pa, da bi mi vsaj zagrenila življenje. Je grozno, ko moraš s človekom, s katerim naj bi imel najbližnji odnos, ki naj bi te na začetku varoval in ščitil in na koncu njegovega življenja ti njega, imeti ves čas hladno komunikacijo, biti ves čas na preži in dati jasno vedeti, da karkoli bo probala pri meni, ne bo delovalo ( tudi v konkretnih situacijah, ne zgolj z besedami). Vsakič, ko je pri meni začutila najmanjšo sled sočutja, prijaznosti ali česarkoli podobnega je to ( brez izjeme) vedno izkoristila na zelo zelo grde načine, tako da drugega, kot da ga skrivam te moje plati, ni preostalo.

Pri meni pa je trajalo še nekaj let, da sem sploh začela raziskovati, kaj to sploh je borderline in nato še naslednjih nekaj, da sem najin odnos spravila v red. Torej, da je poskrbljeno zanjo ( sedaj je v domu) in da mi ne more več z ničemer škoditi. IN sedaj, ko je res že stara in nemočna ni nima več energije za njene igre, mi je včasih, ko pridem na obisk res čudno, ker nisem vajena, da mi kaj ne zakuha. Četudi tudi česar drugega ni, na primer karkšna koli bližina ali kaj podobnega, ker zanjo sem še vedno zgolj objekt, za katerega ve, da bo vsaj za osnovne stvari poskrbel zanjo.

Res pa je tudi, da sem se na tej poti veliko naučila, precej zlahka prepoznam takšne osebe in tudi vem, kako z njimi delati, da nimaš težav. IN glede na to, da jih je kar nekaj na tem svetu je v bistvu to zelo koristna stvar :)
GittaAna
Default avatar

Rjavi medved

GittaAna, pri vsem skupaj je najbolj bizarno to, da svojci teh situacij nismo videli kot bizarne. Ali pa smo jih in smo čuden občutek potlačili. To je bil naš vsakdan. Pa tudi njihov način (nameren?) odstraniti normalne ljudi iz našega socialnega življenja.
Default avatar

GittaAna

Ja, če odraščaš v takem se ti zdi to sicer naporno, vendar normalno. Sama sem potrebovala še leta in mnogo bizarnosti, da sem zares dojela, kako zelo jo briga za vse ostale, da ima vse zgolj kot objekt za zadovoljitev svojih trdnutnih potreb in da dejansko ni sposobna nikakršne bližine. Samo da je zame nevarna in da me v resnici ne mara, ker nisem pristala na njene bizarnosti, sem dokaj hitro dojela. Prebrisana je pa tko, da me še zdaj kdaj obrne, četudi z malenkostmi ( kar ji je v vidno zadovoljstvo) čeprav je meni zdej to že smešno in obenem žalostno.

Okolico pa v glavnem ne briga oziroma se nočejo vpletati, ker hitro dojamejo, kako naporni so ti ljudje. In potem te poskušajo prepričati, da le potrpi, saj je vendar tvoja mama, vendar se mi zdi bolj zato, da imajo oni potem mir.
GittaAna
Default avatar

vzhajajoce sonce

Tudi jaz bi želela deliti kratek uvid (v manipulacijo). Ravnokar doživeto, zato pišem. In, ker je tako čudovit primer manipulacije- sicer ni bizaren (spada med vsakdanje variante), a morda bo komu v pomoč, ki šele spoznava te prijeme.

Med pogovorom, ki se je tikal njega in njegovega obnašanja (in najinega življenja) mi moj NOM pravi: "ti se boš vedno spuščala v neke iluzije (ker pač on ni to, kot si jaz mislim), potem pa boš že spet videla, kam si ponovno zabredla".
Pa mu lepo v miru povem, da je to spet čisti primer njegove manipulacije. Ne znam opisati njegovega pogleda in čudnega nasmeška. Sledil pa je njegov odgovor: "samo pomagati sem ti hotel...".

Je to pomoč, ali pa je želja mi nagnati negotovost in strah v kosti?!...Mi oprati možgane na njegov način...
Lp,
Default avatar

SeVednoOptimist

Hja,

ze to da ti govori v "ti" stavkih pove vse.

Jaz se spomnim primerov, ko sva imela buren pogovor, in je kričala, grozila, jokala, napadala, padala v žrtev...potem po 10 minutah pa sva v kopalnici skupaj čistila zobe in debata je bila kako bomo jutri kupili novo otrosko sobo itn... torej totalni preklopi v minutah, in vprasam se, katera maska je tista prava od te osebe. najverjetneje nobena, ker taka oseba je toliko prazna, da sama v bistvu ne obstaja...

lp SVO
Default avatar

momovka

Po dveh mesecih zveze me je hotel prepričati, da prodam stanovanje in denar vložim v zlato, grem v podnajem (z otroki) ... Druga varianta: da moji in njegovi starši prodajo svoje nepremičnine, skupaj kupimo ogromno kmetijo nekje na podeželju in živimo skupaj.

Z mojimi otroki se mu ni ljubilo ubadat, razen seveda teoretično, kaj vse on BI počel z njima, je pa delal načrte, da bi bila (skupaj) rejnika, spet nekje na veliki kmetiji.

Otroku sem kupila pograd (iz druge roke, za 50 evrov) in je padel ven, da sva se zmenila, da ne bom več vlagala v svoje stanovanje (ker ga bom itak prodala in vložila v zlato, ha ha).

Izvedel je, da ima neki njegov znanec raka, da je za njim že nekaj krogov zdravljenja. Odločil se je, da bo nabavil smolo konoplje, ker da se to odlično obnese tudi pri rakavih boleznih. Dejansko jo je nabavil, stalno je omenjal tega znanca, da sta se pogovarjala, in tako naprej, sem ga vprašala, ali je bil za poskus s smolo, pa me nadere: smola je zame! WTF?
Default avatar

vzhajajoce sonce

SVO prav imaš s "ti". Če se spomnim nazaj mislim, da je beseda "ti" v večini njegovih stavkov.
Res zanimivo pa je tudi dejstvo, da se svoje manipulacije še kako dobro zaveda in točno ve, kako in zakaj jo uporabi...
Lp,
Default avatar

Tisuljica

Pred nekaj leti mi je rekel:" Želim ti, da dobiš najhujšo obliko raka in dolgo časa umiraš sama, v hudih bolečinah"

Zakaj? Po njegovem bi se morala odločit zanj, ne pa za otroke. Češ, saj bi sestri lahko skrbeli za svojega brata!

Se bom poskusila spomnit kaj bolj "normalnega"...
Default avatar

MarylinM

Vzhajajoce sonce, tudi jaz zdaj ob koncu poslusam precej podobne stavke in prognoze kaksnega bom dobila
Pred par dnevi pa sem iz njegovih ust slisala: da bi se stegnila pra...pokv..pa se srbska kletvica o materi..ker ga provociram. Verjetno vsi, ki zivite oz. ste ziveli z njimi veste, da je za njih provokacija,ce se ga po pomoti dotaknes..
Ljudje brez custev in brez orientacije
Default avatar

PozicijaEx

Ko je bil sin star 13 let, sem predlagal, da bi se v času, ko je pri meni popoldne, k meni vozil z avtobusom. Ta avtobus je dobesedno ustavljal pred njegovo šolo, se prepeljal čez celo mesto in ustavil dobesedno pred mojo bajto. (Skratka, sinu od šole do moje dnevne sobe ne bi bilo treba prečkati niti ene ceste.) Pa je ex začela težit, da ne pusti, da se sin vozi z mestnim avtobusom, ker so gor med potniki sami preverzneži in potencialni ugrabitelji otrok. Tako me je prisilila, da sem še naprej po več kot pol meseca po1,5 ure preživljal v prometnih konicah, da sem popoldne hodil sina iskat v šolo in ga vozil k sebi domov.

Nakar sem kak mesec po tej zahtevi ugotovil, da ima sin mesečno vozovnico. Ko sem ga vprašal, za kaj jo sploh ima, če mu mama ne dovoli vožnje z busom, se mi je zlagal, da jo ima za primere, ko gredo s šolo kam z avtobusom.

Pa mi je črv povedal, da tukaj nekaj ne štima in sem si uredil elektronsko spremljanje gibanje sinove vozovnice. zelo hitro sem ugotovil, da vozovnico uporablja za to, da se ob dnevih, ko je pri ex, pripelje z istim avtobusom, ki pripelje k meni domov(!), v službo svoje mame, da njej ni treba hodit ponj v šolo (mene ja pa v to prisilila). Še več, ugotovil sem, da sine, kadar je pri ex s svojimi prijatelji ob popoldnevih malo bluzi na okrog po mestu z avtobusom (tako, da očitno so obstajali primeri, ko ni bilo perverznežev in ugrabiteljev na avtobusih).

Tako, da sem ji po kakih 2 mesecih pred nos pomolil izpisek gibanja najinega sina z avtobusi in obstoj očitnih dvojnih meril o posiljevalcih in ugrabiteljih na avtobusih. Njena prva reakcija je bila, da me je kazensko ovadila zaradi poseganja v intimo in zasebnost otroka! Ko je dobila v roke sklep o zavrženju kazenske ovadbe, je milostno privolila, da se sin k meni vozi z avtobusom.
Default avatar

SeVednoOptimist

Lepa...

njihova domisljija ne pozna meja, tu jim na zalost ne moremo parirati, cetudi bi hoteli.
In na koncu ti ostane, da si izberes tiste bitke, kjer je res pomembno da ne popustis, kaksnih pa se pac ne lotis.
In ko tole berem, si mislim, kaj vse me se caka....preseneti me to, da ti je otrok takole zamolcal, jaz upam da pri mojem otroku ne bo tako in da smo sli "dovolj zgodaj narazen", da bo otrok imel ze to barvo in bo znal lociti kaj je prav/narobe in kaj je bolno...

lp SVO
Default avatar

PozicijaEx

SVO

Moja Ex (in žal tudi sin) sta računala, da izgubljanja dragocenega popoldanskega prostega časa v prometu ne bom požrl bodisi jaz bodisi moja žena.

Moj sin je imel ob maminih popoldnevih wild cart za karkoli. Tako je na podlagi njenega privoljenja hodil iz šole takoj po pouku in je nato do odhoda domov čas zabijal na računalniških igricah bodisi pri njej v službi ali pri kakem sošolcu doma (kamor se je odpeljal z avtobusom nekaj postaj). Sinu se je splačalo podpirati mamino "bolanost," ker če sem bil jaz commander in chief njegovega popoldneva, potem je moral ostati v popoldanskem varstvu v šoli, narediti nalogo, kaj ponoviti za naprej, pri meni doma pa itak ni bilo TV in računalnika do večerne risanke. Če bi jaz popustil, bi dobil sine dodatni čas za bluzenje.
Default avatar

Rjavi medved

Koliko sem se naposlušal "Ti misliš...". Kako za vraga je vedela, kaj mislim? Pa rušenje mej otrokom, vsako mejo, ki sem jo postavil je porušila. Ko sem šel ven s prijatelji, me je klical sin, če gre lahko na računalnik. Pa zakaj za vraga ni vprašal mame, ki je bila doma? Saj jo je, pa je rekla pokliči očeta. To je zame zelo boleče, zanjo so bili in so še vedno otroci samo orodje. Ko je imela ona konflikt z otroki, se je drla name, udari ga in podobno. Seveda, jaz naj bom tisti grdi starš.
Default avatar

Tisuljica

Ne samo bizarne, tudi skrajno zlobne situacije so del vsakdana, ko živiš s takšno osebo.
Bila sem bolna, telesna temperatura je segala skoraj 40 stopinj Celzija, nisem bila sposobna it do WC-ja, faze spanja, na pol budnosti in skoraj blodnje so se mešale, en moment me je zeblo in treslo, drug moment sem so kopala v lastnem potu....
Očitno sem si v času, to ni bilo sredi noči, ko me je zeblo, povlekla še njegovo odejo in se v njo zamotala...iznenada, brez opozorila, iz nič, me je nekaj zavrtelo in privzdignilo. Potegnil je svojo odejo z mene, v katero sem bila poleg svoje zavita, kričal, da je to njegovo, naj se je dotaknem nikoli več, da sem egoist, da imam svojo a mi nikoli ni dovolje itd. Bila sem prešibka za karkšnakoli dejanja ali besede...od bolezni me je ponovno zmanjkalo. Po temi bi rekla, da je bilo sredi noči, ko je nekdo kričal name, naj TAKOJ preoblečem posteljo, da sem svinja, da v tako prepoteni postelji ležim in da sem jo jaz posvinjala, torej naj jo tudi preoblečem, takoj...
Ne morem opisat žalosti, kot da ni besed za takšna dejanja....
Default avatar

Leonida Zalokar

Ko stoji vsemogočna ONA nad mano z očetovim pasom v roki, dvanajstletnica ležim na tleh in se skušam z rokama zavarovati, ko z vso močjo tleska po meni, govoreč, da ji je žal, da me je rodila, zakaj mi ni takoj ob rojstvu zavila vrat.......in ko še ne pridem popolnoma k sebi, presladek glas vsemogočne NJE - Leonidika, boš sladoled.....in tako v nedogled....
Default avatar

Tisuljica

Ojoj, Leonida, zelela bi malo Leonido objet in jo zascitit, kot vse ostale "Leonide", ki so hoces-noces, v tako bolnih odnosih.
Ne gledam tega kot tekmovanje kaj je hujse, dalec od tega, ampak da so otroci ujeti v razerja s taksnimi ljudmi je....je BLAZNO!
Sama sem se kot odrasla srecala s to vrsto nasilja prvic pa sem totalno zblojena. Ko me je drzal na tleh in tolkel po ledvicah (na urgenci so rekli, da se tepe po ledvicah da ne nastanejo modrice), ne vem koliko casa je trajalo, pa sem se popolnoma spremenila. Klik.
Kako to hendla otrok....strasno....
Default avatar

Kaktusov cvet

Tisuljica je napisal/a:
Ne bom nikoli pozabila, kako se je obnašal, ko me je pripeljal z ustanove, kjer so me operirali. Rak in jaz popolnoma izcrpana. Popolnoma brezcutno me je spokal in odpeljal v nego skoraj osemdeset letni materi.
Ko sem ozdravela in prezivela vse kalvarije zdravljena, sem imela obcutek, da mu je zal, ker sem se ziva.
Bom rekla po kmecko: Ce je kje bog, bi moral dolgo in hudo trpet, da bo "odsluzil vse grehe".
Default avatar

Leonida Zalokar

Hvala, Tisuljica - en veeeeeeeeeeeeeeeelik objem nazaj! Sama nisem nikoli ocenjevala, katera zgodba oziroma pripetljaj je hujši - dejstvo je, da nam je vsem znana bolečina, sram, občutek nevrednosti....vsi, ki smo pobliže imeli opravka z izkrivljenim umom, zlobo, zavistjo, karkoli so nam že povzročili, imamo podobna občutja. Ranjeni delčki nas se ob podobnih situacijah v odraslosti še vedno oglasijo - pomembno jih je prepoznati, objeti in pomiriti. Ampak traja dosti časa, da se tega naučimo - sama s sabo še vedno nisem čisto zadovoljna, ko me v določenih situacijah, osebnih ali službenih, še vedno malo preveč potegne v luknjo obupa, žalosti, tudi strahu....ampak čas je pa res vedno krajši! Lepo in mirno soboto vam vsem želim, Leonida
Default avatar

Stiletto

Ena takšna moja bizarna situacija, ki se je v eni ali drugi obliki večkrat ponovila, pa se mi je do pred kratkim zdela nekaj čisto vsakodnevnega, čeprav me je bolj prizadelo kot hočem priznati - zadnja, verjetno ena bolj bolečih, je potekala tako:
S partnerjem (oba v poznih dvajsetih) sva živela v svojem nadstropju v hiši mojih staršev (sem edinka). Včasih, predvsem za vikend, sem popustila njeni potrebi po moji fizični bližini, tokrat še dodatno izmučena od depresijske epizode (za katero sem seveda vedela samo jaz) in hkratnega PMS. Sedim za mizo, v tišini gledam v krožnik in jem svojo juho. Seveda to zanjo ni dovolj, zato se začneta z mojim partnerjem pogovarjati o meni v tretji osebi, čeprav sedim nasproti nje in zraven njega, manj kot na kvadratnem metru prostora. Mati: "ma spet one svoje momente ane?" Partner: "eh, sej smo že navajeni" Mati: "še dobro da ma tebe, sem mislila, da je poleg mene ne bo mogu nihče prenašati" itd...
Fizično slabost čutim, ko pomislim, da je trajalo 10 let da sem se ga rešila, in 30 let, da sem se nje, še sploh pa, da šele po tridesetem ugotavljam, kako so bile vse te, takrat popolnoma normalne in vsakodnevne situacije, v bistvu izredno boleče in nerealne za zunanjega opazovalca.
Default avatar

GittaAna

Stiletto to me je spomnilo na en dogodek. Pridem na obisk k moji materi s svojim novim partnerjem. Je precej znan, zato ga je poznala od daleč. Pozvoniva, odpre vrat in njene prve besede : ooooo, xy pa ravno njo ste izbrali, si niste mogli kaj boljšega izbrati, ubogi revež.

Ampak tisto, kar me je najbolj jezilo, pa je bilo to, da kogarkoli od meni bližnjih sem pripeljala domov in neglede koliko grozljivih stvari sem povedala o tem, kaj vse mi je počela, je bilo vsakič, ko sem se z njimi iz obiska pri njej vračala domov isti odziv: Veš kaj, sej je prav luštna, pa uboga revica, men se prav smili, kaj pa če ti pretiravaš? Vsak ki je imel potem še opravka z njo, me je žez mesec ali dva prosil, naj mu ali ji pomagam, ker niso več zdržali vsega, kar jim je počela in se opravičili, ker so dvomili v mojo pripoved. Sicer sem vsakič, ko so mi najprej rekli, dej no, sej ni tko hudo, vedela, da jim bo slej ko prej jasn, ampak vseeno...

Moram priznat, je bila vrhunska manipulatorka in bi zaslužila Oskarje v vseh kategorijah :)
GittaAna

Moderatorji

dr. Leonida Zalokar , univ. dipl. soc. ped., certificirana transakcijska analitičarka – psihoterapevtka (CTA-P)
Leonida Zalokar