bivši in kup težav
Pozdravljeni!
Ker je moja zgodba precej dolga in pestra, bom poskušala čimbolj na kratko napisat in potem zastavit vprašanje.
Z zdajšnjim bivšim fantom sva po rojstvu otroka začela živeti skupaj, pri meni doma. Kmalu so za njim začeli prihajati tudi problemi – imel je precej dolgov, takšnih in drugačnih, zato so kar nekajkrat prišli policaji (nikoli ga ni bilo takrat doma), obiskal nas je tudi iztirjevalec in popisovalec vrednosti nepremičnin, mene so kontaktirali upniki in mi težili. Ko smo po vseh pogovorih, prošnjah z njim itd videli, da ni nič drugače, smo ga vrgli iz hiše. Med drugim je tudi meni kradel denar in to prav veselo zanikal, čeprav se je to videlo na računu. Lagal je o vsem, mi prikrival stvari, bil velik del dneva odsoten od doma (naj bi bilo zaradi službe, ki pa jo je velikokrat menjal). Bila sva tudi na socialni, kjer sva brez težav sklenila, da bom skrbnik jaz, da bojo obiski po dogovoru in da bo plačeval preživnino 100 evrov. Odkar sva narazen, je minilo 5 let, in v tem času je dal samo 200 evrov, otroka pa je obiskal mogoče 10 krat. Drugače je njun odnos normalen, otrok ga ima rad, ampak bivši si ne zasluži niti O od očeta. Zdaj je nekaj mesecev v zaporu. Otroka večkrat pokliče, tudi pismo nama napiše. Jaz imam zdaj novega partnerja, ki se zelo lepo razume z mojim otrokom in obratno. To gre pa mojemu bivšemu v nos in zdaj mi teži, da ne bo dovolil, da moj novi partner otroku kaj kupuje oziroma da je del njegovega vsakdana. Želi spremeniti najin dogovor glede obiskov in ostalega. Glede na to, da bo živel slabi dve uri stran od naju, si ne predstavljam, da bi otroka večkrat na teden vozil tako daleč. Otrok ima tudi probleme z vožnjo zaradi slabosti, zato sem mu predlagala, da na dnevne obiske pride po njega in da ostaneta nekje v bližini (otrok je star 7 let), čez vikend pa seveda lahko gresta bolj daleč. Prosila sem ga, če lahko dovoli, da otrokovemu priimku, ki je očetov, dodam svojega, ker si to zelo želim. Tega mi ne dovoli. Zelo je nastrojen proti meni, čeprav mu nikoli nisem nič slabega naredila. Že v preteklosti je nad mano izvajal psihično nasilje, me klicaril stokrat na dan, tudi ponoči, pa v službo… Skregan je s svojimi starši, prijatelji. Njegovo vedenje se zelo spreminja in niha, hoče z glavo skozi zid, čeprav ve, da ne more. Drugače se z otrokom normalno razume.
Zanima me, kaj lahko naredim, da zaščitim svoje in otrokove pravice, kaj lahko storim, da zaščitim svoje privat življenje, da se partner ne bo počutil ogroženega? Kakšne so moje in pravice bivšega? Kakšne so dolžnosti in pravice bivšega?
Najlepša hvala za odgovore in nasvete!
Lep pozdrav
Najpomembnejše: on je takšen in nikoli ne bo, za nič in nikogar, drugačen. Ne zna, ne zmore, ne bo.
Ti, ne vajin otrok tega ne moreta spremeniti. On ima kup problemov in to nima prav nobene povezave z nikomer drugim kot le in samo z njim samim. On nima z nobenim normalnih odnosov. Vse to je njegova stvar, da reši. Od nikogar drugega. Podžigajo ga pa tvoje reakcije. Ne glede na to, kakšne so. Jeza, strah, prizadetost,… To mu odvzemi, pa se ne bo imel s čim igračkati.
Ne vem zakaj že nisi uredila, da bi plačeval preživnino za otroka. Če imaš izvršilni naslov (pravnomočno odločbo sodišča ali notarski zapis), lahko daš izvršbo, ki se sedaj tretira prednostno, pred vsemi drugimi terjatvami. Med tem časom, bi lahko dobila denar od preživninskega sklada. Vsaj nekaj bi bilo…
Da ne hodi na stike nimaš prav nobenega vpliva in moči kaj spremeniti. Ne vem kako lahko imata normalne odnose, z očetom, če ga je otrok videl 10x. To pač ni normalen odnos. Otrok se niti navezati ne more. Vlogo očeta in starša ima tvoj partner, ne otrokov biološki oče.
Kakšen odnos bosta imela njegov sin in tvoj partner, se njega ne tiče in na to nima prav nobenega vpliva. Nobene besede nima pri tem, ker se partner lepo obnaša do otroka. Nasilje bi bila druga reč. Na to se sploh ne ozirajte. Njegovi ljubosumni izpadi in nezrele reakcije so njegov problem. Jaz menim: več ljudi ima otroka rado, toliko bolje zanj.
Če imata sodno določene stike, se jih držita. Ne rabiš podleči nobeni njegovi manipulaciji. Verjetno imata določene tudi ure za kratek stik in je jasno, da se mu za tri urce ne splača voziti kam daleč.
Za spremembo priimka greš na CSD, kjer poveš svojo željo in jo utemeljiš. Tam bodo zapisali, da se z bivšim ne moreta dogovoriti, in vaju poslali na sodišče. In tam bo odločil sodnik. Lahko zahtevaš, da ima otrok, na podlagi vsega, kar si navedla, samo tvoj priimek. Je vsekakor možnost, da ti bo sodnik ustregel. In bivši ne bo mogel nič.
Skratka: na vseh področjih ga omejiš: do tod lahko greš, več ti ne dovolim. Ne dovoli, da premika tvoje meje, niti, da te prizadene. Z otrokom se ”normalno” razume, ker se mu otrok še pusti manipulirati, voditi, ga nekritično obožuje/ocenjuje…. Ko bo otrok v puberteti, se bo vse to spremenilo in ne bo nič drugače, kot z vsemi drugimi.
Za zaščito se drži črke zakona. Drži se sodne odločbe. Ne padi ven. Nikoli.
S partnerjem veliko komuniciraj. Drugi ljudje, ki jih niso doživeli, ne razumejo takšnih osebnostno motenih. Ogrožen je otrok, ne tvoj odrasel partner.
Pravice imaš ti kot skrbnik (in dolžnosti). Bivši ima, po naših zakonih, le dolžnost plačevanja preživnine in nič drugega. Žal.
Nehaj ga prositi in ne dovoljuj mu več, kot ima (osnovno) pravico.
Če še kaj rabiš, pa povej.
Srečno vam trem!
Najlepša hvala za odgovor!
Naj povem, da imava določeno obiske po najinem sprotnem dogovoru. To sem predlagala zato, ker sem vedela, da če določimo ure, se tega ne bo mogel držat. Lahko bi določila ure in dneve, a sem zaradi njega naredila tako, da se lahko sproti in kolikor določa čas zmeniva.
Glede plačevanja preživnine – takrat nisem imela ne finančnih zmožnosti niti moči, da bi se podala v tožbo. Itak pa vem, da mu ne morejo nič vzeti,ker nič nima. Zdaj pa sploh, ko je v zaporu. Po drugi strani pa bi rada mela mir, ker mi je že zadost živcev pojedel. Ne vem, verjetno ne ravnam prav in tega se zavedam. Rada bi samo zaživela naprej, v miru.
Mi pa partner stoji ob strani in mi želi pomagati. Upam, da nam uspe najti pravo rešitev.
Tako določeni stiki so v redu, če vam VSEM odgovarjajo. Če pa tebi bivši zato skače po živcih, manipulira z vami in si izmišljuje neka svoja pravila, pa to ne gre. Meni so najboljši določeni stiki, da vem kdaj in kako. Tu mahinacij potem ne more biti, ker ima napisano. Je pa lepo, da si mu tako ponudila.
Kako sta se pa potem razšla, ne da bi uradno določila preživnino. Vsaka ločitev to potegne za sabo. Preživnina je pravica otroka in ti mu jo moraš urediti. To je tvoja dolžnost. Potem pa, če ne bo možna izterjava, lahko vložiš za nadomestek, kot sem že napisala. Seveda lahko tudi opustiš in otrok nekega dne ne bo dolžan skrbeti za svojega ostarelega in onemoglega očeta. Tudi ne prevzeti njegovih dolgov.
Verjamem ti, da bi rada živela v miru. Samo žal, če imaš s takšnim človekom otroka, je mira samo toliko, kolikor ga sama dosežeš in ga omejiš v njegovih čustveno neuravnovešenih izbruhih. Pri takšnih je najbolje: brez kontakta. Vsak se odloči sam in nihče te nima pravice obsojati.
Imaš krasnega otroka, finančno zgleda tudi zmorete in povrh vsega imaš še krasnega partnerja. Samo živi dalje…..
Vse dobro!
Če nimate niti ene stvari urejene na sodišču potem sta vidva uradno še starša in nimate ne pravic ne dolžnosti do bivšega. Preprosto povedano, če vam ni, da otroka daste k njemu, ne rabite, hkrati pa njemu ni potrebno plačevati preživnine, ker ni osnove. Vajin dogovor na CSD je samo dogovor, ki se ga lahko, ali držita, ker sta tako v redu, ali pa ne.
Torej najprej vložiti tožbo/sporazum za dodelitev otroka v varstvo in vzgojo (po domače skrbništvo), določitev stikov in preživnine. Takrat pa nastopijo pravice in dolžnosti.
LP
Vse imava urejeno glede preživnine, stikov in skrbništva. Bila sva na sodišču takrat, kjer je vse sodno določeno. Se pravi, 100 evrov preživnine na mesec, obiski po sprotnem dogovoru, skrbništvo otroka pa je moje.
Problem je, ker on veliko obljublja, nič pa ne stori. Nekajkrat sem tudi jaz mogla peljati otroka do njega (slabo uro stran), da sta preživela par uric skupaj – ker baje ni imel avta.
V pismu, ki sem ga prejela včeraj, mi piše, citiram: “Ne bom dovolil, da ji bo drugi kupoval stvari in skrbel zanjo. To kar pozabi!!! Točno veš, kaj si želim in da se bom za to boril – zato hočem da spremeniva najin dogovor.” S tem je mislil na mojega novega partnerja in njegov odnos z mojim otrokom. Na koncu je še napisal in podčrtal, da najin otrok lahko živi tudi drugje, ne samo v mojem kraju.
Name izvaja psihični pritisk, s katerim me seveda prizadene, ampak v vseh teh letih sem spoznala, da edini način, da ga “utišam” oziroma umirim, je ta, da sem sama mirna in da ne pokažem, da me je razjezil. Velikokrat je imel izbruhe, zelo se mu spreminja razpoloženje. Najprej me nadere, čez pol ure se že opravičuje. Mislim, da ima probleme s samim sabo in zato se tudi vse to dogaja. S takim človekom se je zelo težko kaj zmenit, ker zmeraj prelaga krivdo name in zmeraj sem jaz tista, ki kaj ne dovolim – čeprav to ni res.
Zdaj, ko je v zaporu, verjetno ne bom dosti dosegla, kar se preživnine tiče. Čeprav mi je zatrdil, da bo denar, ki ga bo noter zaslužil, pošiljal za otroka, se to ni zgodilo. Ne vem, na kak način bi lahko on meni plačeval preživnino, če nima službe, čeprav on že od vsega začetka trdi drugače.
Upam, da bom s partnerjevo pomočjo prišla do nekega ugodnega dogovora oziroma rešitve.
Hvala za nasvete in pomoč.
Kot sem rekla: on nima nobene veze s tvojo zdajšnjo družino. On ne more vplivati na to kaj, kako, kdaj,… boste vi delali, se imeli, si kupovali, živeli,…. On lahko samo govori, drugega nič. Vse je le v njegovi glavi. Z mejami mu to pokažeš. On ima le pravico do obiskov OTROKA in dolžnost plačevanja preživnine. Vse ostalo se tukaj konča. On je svojo družino, z vama, izgubil zaradi svojih dejanj. Zdaj ne more nič več. Stiki z otrokom so edino, kar on ima. Za ostalo se ne obremenjuj. Ne pusti, da ti zleze pod kožo.
Jaz sploh ne bi več kaj debatirala z njim. Stik je takrat, prideš po otroka, ga pripelješ nazaj. Konec. Nisi ga dolžna več prenašati. Nič več. Vidva sta ločena. On je sam svoj problem. Ne od vaše družine, ne od tvojega partnerja, ne od tebe. Svoj.
Izvršbo vložiš, potem pa naj država rešuje, kako bo iztržila denar od njega. Od zraka nihče ne živi. V zaporu tudi ne bo doživljenjsko. In vse shranjuj. Nekega dne boš morda rabila dokaze!
Ti kar povej, če bo še kaj…..
Jaz bi se strinjala z njim. bi mu tako flegma pismo poslala:
” Strinjam se, da ni primerno, da drugi skrbijo za najinega otroka. to vsekakor ni njihova dolžnost, ampak dolžnost staršev. povprečni mesečni strošek otroka je 350 € (ali 400€, pač, prepračunaš), prilagam stroškovnik. Strinjam se, da spremeniva najin dogovor tako, da prevzameš (vsaj) 50% stroškov otroka nase. Jaz namreč 100% stroškov sama pokrivati ne zmorem. V kolikor boš prispeval mesečno za vzdrževanje otroka 200€, drugim ne bo treba otroku kupovati stvari in zanjo skrbeti in vsi bomo zadovoljni.
Otrok živi skupaj z mano, ker imam skrbništvo, v kraju, kjer pač živim. Dokler se jaz ne selim, se otrok tudi ne more, saj mora nekdo zanj skrbeti. Lahko pa si ti urediš življenje tako, da boš lahko pogosteje preživel čas z otrokom. “
Kreteni, oni bi da otrok raje od suhega kruha in vode živi, kot da nekdo drug zanje primerno skrbi. Bi rad, da starša sama za otroka skrbita? Potem je treba zmigat tazadnjo in postat starš.
Tvoj bivši je spreten manipulator (verjetno tudi kakšen kos narcisa in delček psihopata) in kot kaže človek, ki so mu zakoni španska vas (če je trenutno v zaporu). Kar naprej te zapleta v nove mahinacije in v tebi prebuja tisoč strahov. To je njegov način, da pri ljudeh doseže, da plešejo kot on žvižga. Nehaj ga poslušati. Imam občutek, da mu je zdaj v kehi dolgcajt in se je spravil nate.
Na tvojem mestu bi bila bolj previdna, zlasti zaradi otroka. Kako naj ima z zapornikom, ki ga je obiskal kakih 10krat, dobre ali normalne odnose. Normalne odnose z očetom ima lahko otrok, s katerim se tedensko srečujeta in družita. Daj si dopovedati, da njuni odnosi niso normalni, ampak minimum od minimuma in upam, da pri njih ne prihaja do kakšnih zlorab. Postavi se za otroka, preveri, ali je vse v redu na stikih.
Se mi zdi, da sploh ni slabo, da imata tako malo stikov – ker tvoj bivši ni kaj prida človek in tudi oče ne. Hvala bogu, da je tvoj novi partner boljši – življenje bo prineslo, da bo prevzel veliko očetovih nalog.
Na tvojem mestu bi se kar najbolj izogibala stikov z bivšim, ni ti treba brati njegovih pisem, mejlov in podobno. Zmeni se samo za način, kako ti javi, kadar bi imel stike, pa tako da nimaš kakih težav ali nepotrebnega prilagajanja. Postavi meje. Presodi, če so tako redki stiki sploh potrebni in kako vplivajo na otroka.
Samo razumeti moraš, da se ti ni treba več ozirati nanj in na njegove
blodnje. Ti sama uspešno skrbiš za otroka, on razen svojih zahtev in
svojih želja ni še prispeval NIČ.
Kaj on želi, je nepomembno, dokler ni sposoben poskrbeti niti zase, kaj
šele za otroka.
Ti si samostojna odrasla oseba, nima ti kaj odrejati kaj ti lahko in kaj ti
ne smeš, nobene pravice nima ti določati karkoli, ukazovati karkoli, menda
to razumeš?
A ni dovolj smešno, da se čuti upravičenega določati, kdo lahko in kdo ne
sme otroku kaj kupovati, sam pa ne da fičnika zanj?
Pozdravljene!
Najprej najlepša hvala za vse nasvete! To res potrebujem, ker tako zadevo tudi lažje vidim iz druge perspektive.
Zavedam se, da si ne zasluži niti kančka moje pozornosti. Zelo se trudim, da se ne mešam zraven in da me njegove besede ne prizadenejo preveč. V preteklosti je bilo tega ogromno in veliko sem pretrpela zaradi njegovih izpadov, laži..hvala bogu, da ni bilo fizičnega nasilja. Velikokrat me je pustil na cedilu, ko sem ga potrebovala. Plačevala sem nekatere njegove pufe (recimo ko se je ponudil, da pelje moj avto na popravilo..pa potem sploh nisem vedela, da ni plačal in sem potem dobila že obvestilo, da bo mehanik šel do odvetnika, če mu ne plača. Pa od mizarja, kjer je naročil les za stanovanje… ) to sem mogla potem jaz sama plačevat. Da ne govorim o tem, da do zadnjega nisem vedela, ali bo imel denar za na morje – zjutraj mi pove, ko smo mel že vse spakirano, da kao ni dobil nekega denarja nakazanega…lafi fari…in sem potem zaradi otroka to požrla in plačala naš dopust. Takih in podobnih zgodbic je kar veliko… na njega se res nisem mogla zanesti.
Kar nekaj časa so ga iskali policaji, še mene so spraševali, če vem kje je. No, naposled so ga le našli in ga zaprli, mislim da za okrog 8 mesecev. Verjetno je šlo zaradi dolgov, goljufij. Tega ne vem. Si pa mislim, da je tako.
Ima željo, da ko bo imel proste vikende in se bo lahko gibal v istem kraju kot je zapor, da bi pripeljali otroka do njega, da bi preživel kaj časa z njim. Je to primerno?
Jalur, zelo zanimiv odgovor si mi poslala 🙂 mislim, da bi si kar malo zamislil, če bi mu to poslala. Včeraj sem v jezi napisala pismo, ampak sem se odločila, da mu ga ne bom poslala, ker potem bi on zmagal, ker bi videl, da me je ujezil. Raje bom modro tiho in mu pošljem samo tisto, kar mu sporoča otrok. Drugače po telefonu že nekaj časa ne komunicirava več. Če pa že, samo kar se tiče otroka.
Moj partner me podpira in mi je ponudil pomoč. Čeprav sva skupaj šele od konca lanskega leta, mi je pripravljen tudi finančno pomagati, da si v primeru tožbe poiščem odvetnika. Mislim, da bom tudi z njegovo moralno pomočjo marsikaj lahko naredila, kar prej nisem zmogla.
Vem, da sem bila v preteklosti preveč popustljiva, preveč sem se trudila, vlagala v najino zvezo, se trudila, da bi našel pravo pot. Večkrat je rekel, da ve, da ne dela prav, a vseeno je to naslednji dan spet počel. Malo sem brala o mejni osebnostni motnji…sumim, da bi lahko to imel tudi on. Kaj menite vi? Deluje mi kot patološki lažnjivec…še sam sebi verjame, ko laže.
Žalostno, s kakšnim človekom imam opravka….
Verjemi mi Mick, če bi jaz prej vedela, kaj me čaka, bi se ga takoj znebila. Ker pa je pred rojstvom otroka živel drugje in je hodil k meni, njegovega pravega življenja nekako nisem poznala oziroma ga je pred mano uspešno skrival. Ko pa se je preselil k meni in imel tukaj stalno prebivališče, je prišlo vse za njim in posledično so potem tudi naše stvari rubili – plačati smo mogli za stvari, ki so bile naše že od prej. Verjemi, da sem postala po taki izkušnji zelo previdna.
Vsekakor je previdnost na mestu. Sicer je pa sedaj že vseeno, jaz otrok ne mislim več imeti. Odrasli se že pošlihtamo nekako. Otroci pa naj*. Mi je pa res misterij kako si pusstite lagat in nalagat, skrivat,….Ne vem no, meni na pamet ne pade kaj takega pred katerokoli žensko. Ali sem pa naiven in mislim, da ste v povprečju res tako glupe, da nasedete na vse živo.
Najprej ti jasno ozavesti in ponotranji kar smo ti povedale. Potem ti bo vse šlo. Samo moraš v prvi vrsti to zares sprejeti.
Če bi bil zunaj zapora, otrok tako ne bi vedel in bi to bil kot reden stik. Samo, ne vem, imam še vedno nekakšen odpor, jaz osebno, do tega. Res pa je, da bi bilo veliko otrok, ki tako otroka ne bi videli. Zapor je še vedno neka stigma. Ti bi pač morala otroka peljati k njemu, če ti to ustreza……….. Se mi pa zdi, kot neka manipulacija, z njegove strani: če prej ni hodil na stike, zdaj bi ga pa takoooo rad videl?? Premisli in se pogovori s partnerjem. Morda ti še tu kakšna pove svoje mnenje.
Večina žensk nas tako reagira. Takšne smo 🙂 Meni osebno, na hitrco zveni kot da bi res lahko bil nizko funkcionalen mejno osebnostno moten človek. Diagnoze tako veš, da postavlja psihiater, pa vendar je vseeno kaj je on. Pomembno je, da veš kako funkcionira in kako sebe in otroka pred njim zaščititi. Imamo forum Mejna in narcistična osebnostna motnja. Tam obvladajo! Na outofthefog.net pa je 100 lastnosti osebnostno motenih. Morda ti kaj pomaga razjasniti….
Če te kaj tolaži: več nas je takšnih – ampak znanje se širi……..!!
Meni je bivši dolgo lagal in prikrival. Delal se je čudovitega človeka, moža,… dokler ni maska padla (ko je mislil, da me je ”ujel”). Nisem mogla vedeti prej; nikakor; nihče mi tudi ni povedal. Kot jaz sedaj povem. Na svetu je na deset tisoče ljudi s takšno izkušnjo. Enako. Vsi doživljajo isto ravnanje, iste besede, iste reakcije. Takšni ljudje so kot bi jih fotokopiral med sabo. Vsekakor je nekaj v nas, kar jih privlači kot medveda med 😉 Ampak, to je povsem druga in dolga zgodba. Ne spravijo pa se na šibke 🙂 to nas želijo narediti. 🙂
Veliko katera svojega partnerja pred resno zavezo tudi premalo pozna. Potem pa se tolčemo po glavi 😉 Njim pa se strašno mudi, da nas dobijo….Če eni ne bi lagali, manipulirali, skrivali, se pretvarjali,…. drugi ne bi mogli pasti na to. Zdaj pa je vprašanje: sem jaz odgovorna, ker sem dobra ali je on, ki je takšen??
Če bi vedela prej kaj me čaka, verjemi, da bi se ga takoj znebila. Podpišem 🙂
Zdaj pa samo: DALJE………!!
On je zelo delikat oseba in takoj, ko mu kaj ne paše, se utrmi kot en najstnik, znori in govori neumnosti. Ko ga še nisem “pogruntala”, sem bila jezna tudi jaz in so padale težke debate, potem pa, ko sem ugotovila, da zgubi vso moč, če sem lepo mirna in da ne reagiram, kot on želi, potem se je pa tudi on prej umiril in kao ugotovil, da ni rekel prav. Ampak to se je vedno znova ponavljalo in se ni iz prejšnjih primerov nič naučil.
Zdaj pritiska tja, kjer ve, da sem najbolj občutljiva – otrok. Njegove zahteve so res otročje in včasih nerealne. Samo zato, ker ne ve več, kaj bi mi rekel, da bi mel neko zadoščenje in da bi zmagal. Dobro ve, da je otrok doma pri meni. Takrat na sodišču ni upal nič ugovarjat in se je o vsem strinjal, ko pa je videl, da se bo moral za obiske in preživnine malo potrudit, se je pa začelo. Eno bi bilo, če bi šla narazen zaradi mene oziroma zaradi kake druge reči in bi mi lahko potem kaj očital. (nisva bila poročena) Tako pa, ker sem ga pustila zaradi NJEGOVIH neumnosti, bi se moral zavedat, da se je sam pahnil v to situacijo in da posledice so take kot so zaradi NJEGA. Jaz sem mu na začetku povedala, da mu bo enkrat zelo žal, da vse to počne – ker bo občutil posledice, ma on se tega očitno ni zavedal in je igral supermena.
Ne bom se mu pustila, ker vem, da mi otroka ne more vzet. Tudi deljeno skrbništvo ne more dobiti, ker živi skoraj dve uri stran od naju. Ne vem, kaj bi rad spreminjal, saj so obiski itak po dogovoru. Se spomnim za nazaj, ko sem ga vprašala, kdaj pride k otroku. Pa mi je odgovoril, da saj mu ne dovolim. Pa mu rečem, ja kako ne, pridi, in bodita skupaj. On pa ne, da mu ne dovolim. Ne vem, a sem jaz tukaj neumna…ma če človeku rečeš belo, on pa trdi, da govorim črno….ne vem no… psihopat, kaj naj drugega rečem.
Sem mu tudi “razjasnila nebo”,ko sem mu rekla, da dokler je otrok majhen, je eno. Ma ko bo znal razmišljat s svojo glavo in uveljavljat svojo voljo, se bo pa odločil po svoje in takrat se bo pa on tolkel po glavi….verjetno bom tukaj spet jaz tisti krivec, ki bo kao otroku pral možgane in ga vlekel proč od očeta. Sem kar prepričana, da bom poslušala take očitke.
Res je….premalo sem ga poznala. A takrat je bil tako poln lepih besed, obljub, dejanj….kdo bi ga zavrnil. Taki znajo ja….ovit okol prsta in te potem počasi obirat…dokler ti ne požre tazadnjega živca… Če bi imela že od prej kako podobno izkušnjo, bi bila na take signale bolj pripravljena. Tako pa sem bila vržena v razburkano morje…evo, zdaj pa plavaj…
Hvala bogu, da sem končno našla nekoga, ki zna pošteno živet. Otrok komaj čaka, da pride k nama ko ima čas in verjamem, da mu bo nudil precej več, kot mu je in mu bo nudil njegov oče. Žalostno je dejstvo, da ga ni bilo na noben rojstni dan, poslal ni nobenega darila…pohvalno, kajne?
Eden, izmed nazivov, je čustveno neuravnotežena oseba. Z razlogom, ne? Pravijo, da imajo čustveno stopnjo 3 – 7 letnega otroka. In do njih se moraš, žal, obnašati kot do toliko starega otroka, na njegovi stopnji dojemanja in zmožnosti. Postaviti meje in poskrbeti, da jih upoštevajo ter se ne razburjati 😉 Ena, izmed njihovih lastnosti je, da se ničesar ne naučijo na podlagi izkušenj. Ob istem obnašanju pričakujejo drugačne rezultate.
Točno vedo, kje je naša šibka točka. Pri tem so najvišji mojstri, kje nas prizadeti. In večina udari na otroka. Ko pa tam, na nobeden način (ne z odtegovanjem preživnine, ne z neizvajanjem stikov/kaotičnimi stiki) ne uspejo, poskusijo kje drugje (prijave na CSD zaradi zanemarjanja, prijava na policijo, izvršbe, tožbe..) in, ko še tam ne uspejo, se ponavadi umirijo. Vendar je za tem leta in leta doslednosti pri držanju mej. Da o našem izgubljenem času, živcih, denarju in ostalem niti ne govorim. Saj vse zelo dobro vedo. Niso gluhi, niti neumni. Ne rabijo nobenega ponavljanja: poveš 1x, to je dovolj. Potem se tega le držiš. Obžalovanje ni čustvo, ki bi ga bili sposobni. Razumejo le posledice. Policistov, sodnikov, izvršbe. Nič drugega. Odgovornostim za lastna dejanja se bolj izogibajo kot hudič križa. Noče se zavedati in noče vedeti, da se je sam pahnil v to: krivi so vsi drugi.
Tudi meni je to bivši delal: točno to. Ni hodil na stike, zraven pa je trdil, da mu jih preprečujem in kup natolcevanj, polnih laži zraven. Sem dobila sodnega izvedenca – psihiatra, ki mu je jasno in glasno povedal, da mu jaz ne preprečujem stikov, da je on tisti, ki ne hodi, po svoji volji. In sodnica je razsodila. V svoji glavi imajo čisto svoj film. Realnosti niso sposobni dojeti, kje šele razumeti. Nikakor spremeniti svoja dejanja. Manipulira z drugimi in obrača besede. Nikoli konca s takimi.
To je eden, izmed razlogov, zakaj sem jaz tako glasna, zakaj toliko govorim o tem in zakaj pripenjam linke. Če bi bil vedež, ne bi bil revež. Jaz bi želela to vedeti, želela bi biti opozorjena. Samo, veš: ene ne upajo pogledati resnici v oči, nataknejo si plašnice in ne vidijo, ne slišijo nič slabega. Upajo, da bo z njimi pa boljši. Da one pa ga bodo rešile, s svojo ljubeznijo, potrpežljivostjo, trudom, vlaganjem vanj,…Japajade 😉 Tudi take revice so, žal. Za vse ostale pa smo me tukaj 🙂 🙂 🙂 Fighterke 😉
Poslušale bomo še na kupe očitkov: od vzgoje, zdravja, da otroci ne bodo hoteli imeti stika z njimi,…. Vse po spisku bomo me krive. Vse, kar si bodo oni namislili. Ker oni niso sposobni prevzeti odgovornost za svoje dejanja. Kar pripravi se 🙂
Bivši dobi zastonj v firmi darila, pa jih ni sposoben dostaviti, kje šele priti vsaj za rojstni dan. Saj pravim: naštancali so jih… Ni vredno misli, ne. Verjemi.