Med.Over.Net

Izgorelost

Odgovarjajo: mag. Uroš Drčić, specializant psihoterapije in transakcijski analitik svetovalec (TAC)

Burn out sindrom, izgorelost zaradi dela, adrenalni zlom, anksioznost in depresija v povezavi z izgorelostjo in zdravljenje izgorelosti. Kakšni so znaki, kako ukrepati v različnih stopnjah izčrpanosti in o posledicah izgorelosti. Kdo ima predispozicije za izgorelost in o preventivi?

mag. Uroš Drčić , specializant psihoterapije in transakcijski analitik svetovalec (TAC)

Uroš Drčić

Je specializant psihoterapije in transakcijski analitik svetovalec (TAC). Je direktor zavoda Revita, center za svetovanje in izgorelost, kjer vodi prakso individualne, partnerske in skupinske psihoterapije ter psihosocialnega svetovanja. Skozi leta psihosocialnega dela je tudi na podlagi lastne izkušnje izgorelosti dal poseben poudarek pomoči osebam s težavami s prekomernim izčrpavanjem. Vodi tudi svetovalno skupino prav za osebe s takimi težavami. Znanja in veščine s področja psihoterapije je pridobil v okviru študija na Univerzi Sigmunda Freuda ter specialističnega študija psihoterapije transakcijske analize na Psihopolis inštitutu pod mentorstvom priznanega psihoterapevta Zorana Milivojevića, TSTA. Je član Mednarodne zveze za transakcijsko analizo (ITAA). Poleg privatne prakse je Uroš v preteklosti več let delal kot psihoterapevt v programu za psihosocialno rehabilitacijo zasvojenih s prepovedanimi drogami Društva Projekt Človek.

Izčrpan, da ne morem več v službo

Default avatar

izčrpan

Znašel sem se grozni situaciji. V službi sem napredoval na tak srednji vodilni položaj. Za tak položaj se pričakuje, da se dela po 10 ur, preko vikenda, da ni bolniških. Tako sem zadnje pol leta res delal kot nor. Postajal sem čisto izčrpan, komaj sem še hodil okrog. Dva tedna nazaj me je zdravnica poslala na bolniško. Ampak jaz sem še vedno čisto zmatran. Samo spal bi, in grozno se počutim doma. Zdravnica mi je priporočila psihoterapijo. Kaj se dogaja z mano? Kakšen nasvet? Ne morem kar doma viset. Hvala
Default avatar

Uroš Drčić

Spoštovani,

Ja, kar opisujete je klasična zgodba prekomernega izčrpavanja, če ne že kar izgorelosti. Postopek obravnave je tak, da mora najprej zdravnik izločiti možnost, da bi bile težave telesnega izvora. Iz vašega zapisa sklepam, da sta to že naredila. Vaša zdravnica je dala dober predlog. V procesu psihoterapije oziroma psihosocialnega svetovanja boste hitro lahko raziskali zakaj ste se na eni strani popolnoma izčrpali, na drugi pa si ne daste dovoljenja, da bi kljub resnim zdravstvenim težavam ostali nekaj časa doma in si opomogli.

Osebe pri izgorelosti pogosto nimajo občutka kako hudo je. Saj je res težko vedet. Če ima nekdo kompliciran zlom noge, je vsem jasno, da ne more čez en teden že tekat naokrog. Tako je žal tudi pri izgorelosti. Ta podatek vam ne bo všeč, ampak tako je: rehabilitacija pri resni izgorelosti traja najmanj dve leti. To govorijo tako slovenske kot tuje študije, pa tudi iz lastne prakse lahko potrdim, da je tako. Menim, da je za vas prva naloga sprejeti dejansko stanje v katerem ste. Poučite se o izgorelosti.

Druga stvar je, da raziščete, kaj v vas je tisto, s čimer si preprečujete, da bi ostali doma in poskrbeli zase. S čim se preganjate? V prihodnosti pa vas čaka izziv vzpostaviti uravnoteženo življenje, ki vključuje tako delo kot počitek. Trenutno vam najbrž ni pretirano do zabave, saj je prvi cilj z življenjsko energijo priti iz minusa nazaj na nulo. Ko boste to dosegli, pa le uvedite zabavo. Vsak teden vsaj trikrat počnite nekaj izključno za lastno zabavo. In počivajte. Počivajte kot, da gre za življenje.

Lep pozdrav,
Uroš Drčić
_____________________
mag. Uroš Drčić
specializant psihoterapije
transakcijski analitik svetovalec
m: 031 336 452
e: [email protected]
url: http://www.revitacenter.si
Default avatar

popka5

Pozdravljeni mag. Drčić!

Ko sem iskala odgovore in pomoč za svoje težave, sem naletela tudi na Vašo izkušnjo. Žal sem se zelo hitro našla v vrtincu simptomov, ki jih opisujete ob izgorelosti. In tako, kot pravite – vem, da nisem v redu, vem, da bi morala nekaj narediti, a ne poznam, ne dobim odgovora. No, v bistvu vem, kaj mi je storiti, kaj bi bila rešitev, a je ta nemogoča, ker moram poskrbeti za družino. Zato se vrtim v začaranem krogu. In vedno pogosteje me obhajajo misli, da itak nima smisla živeti, kako naj vse skupaj ustavim, prekinem, kako bo potem mir in nič več ne bo hudo. Potem me v službi pohvali šefica in me zajame evforija. Za kratek čas… V bistvu pa je tako, da niti tega ne morem storiti, ker so tu mladoletni otroci, za katere pa res moram poskrbeti in res ne morejo brez mene… Pa sem spet v začaranem krogu.
Ko sem brala Vaš blog, sem spet naletela na dejstva, ki še kako veljajo zame in se vlečejo že iz ranega otroštva.
TOČNO TA DEJSTVA:
ponotranjimo odločitve kot na primer:
• samo če opravim vse delo in to brez napake, sem nekaj vreden,
• staršem/ šefu se moram vedno podrediti in ubogati. Ne smem ga razočarati, drugače sem slaba,
• samo če delam, sem upravičena do življenja. (Kdor ne dela, naj ne je!?),
• samo če bom priden, me bodo mož/starši/sodelavci imeli radi.

Tudi zelo jasno prepoznam vzroke, zaradi katerih sem, kjer sem. Sedaj je mama, ki je bila vse moje življenje zelo dominantna nad mano in mojim življenjem (čeprav sem že v štiridesetih…) že pokojna, a se v bistvu ni veliko spremenilo. Še vedno me grize vest, da sem šibka, slabotna, preveč kompliciram…če bom pokleknila pred težavami. Saj so mi vendar pokazali, da se s težavami enostavno soočimo (pomeni zamahnemo z roko) in gremo dalje.
No meni to ne uspeva najbolje. Pogoste vrtoglavice, neverjeten apetit, pa drugič odpor do hrane, pa glavoboli, omotice, ko se ti zdi, da boš kar padel…
To me spremlja praktično vsak dan. In vsak dan razmišljam in sprašujem, kaj naj storim In vedno udarim, ob isti zid., notranji glas: »Če želiš, da preživimo kot družina, moraš v službo«. Vsak dan za službo delam 10 ur in več (v službi in doma). V bistvu se sploh ne neha. Ko se peljem domov, že razmišljam, kaj vse moram doma še narediti za službo. Delam kar napol leže za računalnikom, ker tudi sedim že težko. Najraje bi popoldne kar prespala. Pa se zdramim, ker me potem čaka delo do treh ponoči…
Pa sem že poskusila zelo različne možnosti – EFT, bioenergija, Theha helaling…
Tudi osebni zdravnici sem to povedala, pa je dejala, da sem močna osebnost in bo kmalu bolje. In za vsak slučaj sem dobila še recept za Cipralex (ki pa ga ne uživam, ker se bojim stranskih učinkov).
V bistvu niti ne vem, zakaj tole pišem. Morda mi bo lažje, da spregovorim nekomu, ki zelo dobro ve, o čem govorim. In to je v bistvu vse, kar lahko storim. Dokler pač bom lahko sploh še kaj naredila...
A si res ne morem pomagati?
Hvala.
Default avatar

Uroš Drčić

Spoštovana Popka5,

hvala, da ste delila svojo zgodbo. Običajno uspem kot del profesionalne drže obdržati distanco do problemov drugih, vaša zgodbe pa me je kar malo ganila. Najbrž, ker je zazvenela z mojo. Zelo dobro vas razumem. Tudi ta občutek, ko je tako hudo, da bi človek najraje kar izginil. Vem, da je situacija iz vaše strani videti črna. Pa vendar so številni, ki so se znašli v vaši situaciji (v Sloveniji jih je kakih 50.000) na koncu iz te godlje potegnili bolj kvalitetno, uravnoteženo, zadovoljno, samozavestno in umirjeno življenje. Enako lahko tudi vi. Danes je MEDOVERNET objavil še en del moje zgodbe. Tukaj je povezava: https://med.over.net/clanek/uros-drcic- ... m-razumel/

Niste me direktno vprašali za nasvet, pa bi vam vseeno svetoval. Sam ne verjamem v zadeve kot so: EFT, bioenergija, Theha helaling. Ne vem kako naj bi te zadeve odpravile bistvo vašega problema. To pa je, kot sami odlično pojasnite, ponotranjena preganjalska mama. V otroštvu vas je preganjala resnična mama, ki pa ste jo ponotranjili in je postala del vas. In zdaj, tako rekoč na smrt preganjate in otožujete samo sebe. S čimer si lahko pomagate, je svetovalni ali psihoterapevtski proces, kjer to ponotranjeno mamo potegnete na plano in se malo pogovorite z njo. Na plano povabite tudi svoj otroški del, ki je prestrašen in si tako želi ljubezni in potrditve. In v takem procesu postopoma prevzamete nadzor nad svojim življenjem vi kot odrasla avtonomna oseba. Da ne bosta več glavna zmešana mama in prestrašen otrok v vas. In tudi ne šefica, ki jo vidite kot mamo - da vas vrže na rit, ko vas pohvali.

Rekli ste: vem kaj bi morala naredit, ampak je nemogoče, ker moram skrbet za družino. Lahko, da vi tako vidite, ampak to ne drži. Je mogoče. Poiščite si strokovno podporo, da boste raziskali možnosti. Lahko pokličete mene. Zaradi enega ali dveh pogovorov ne bo nikogar konec, pa že lahko naredite načrt. Če vem je zdravnica rekla, da ste močna ženska in da bo že bolje, je to velika neumnost. Ker to sporočilo še potencira ravno tisto, kar je pri nas problem: prepričanje, da je treba biti močan in vse zdržat, še malo stisnit in bo že bolje. Nasprotno!!! Imate dovoljenje, da poskrbite zase, da greste na dolgo bolniško, da pridete z energijo nazaj na nulo in potem počasi uvedete kakšne prijetne aktivnosti. Vaša pravica je, da se rehabilitirate in zaživite normalno.

Omenili ste antidepresive. Ne vem zakaj bi se bala stranskih učinkov. Edino kar bi jaz naredil, ne bi jih vzel od splošne zdravnice, ampak bi šel k psihiatru. Ta bolj natančno pozna učinke raznih psihotropnih zdravil. Ni namreč tako enstvano najt zdravilo in dozo, ki določeni usebi ustreza. Ampak tako zdravilo vam lahko v prehodni fazi, dokler se ne lotite vzrokov problema, znatno izboljšajo kvaliteto življenja.

Torej:
1. Imate resno zdravstveno težavo in pojdite čimprej na dolgo bolniško.
2. Če imate samomorilne misli, takoj obiščite psihiatra. To ni noben tabu.
3. Poiščite psihoterapvtsko pomoč. Tam lahko v sproščenem, prijaznem in zaupnem okolju razdelate svoje stanje in naredite načrt kako nazaj na zeleno vejo.

Lep pozdrav, Uroš, Drčić
_____________________
mag. Uroš Drčić
specializant psihoterapije
transakcijski analitik svetovalec
m: 031 336 452
e: [email protected]
url: http://www.revitacenter.si