Med.Over.Net

Motnje hranjenja

Odgovarjajo: Ana Ziherl, dipl. soc. del.

O različnih vrstah motenj hranjenja: bulimija, anoreksija in prenajedanje. Za vse, ki ne najdejo izhoda iz problemov prehranjevanja, za svojce, prijatelje in bližnje. Svetuje Ana Ziherl, univ. dipl. soc. del., svetovalka za področje motenj hranjenja iz društva Svetovalni svet.

[email protected]
http://www.svetovalni-svet.si
FB: http://www.facebook.com/MotnjeHranjenja/?ref=hl.

Ana Ziherl , dipl. soc. del.

Ana Z.

anoreksija?

Default avatar

TatjanaR

Pozdravljena, če se ne motim sem ti odpisala že na sporočilo pod katero si se podpisala kot zaskrbljenka. Tu malo bolj podrobno opišeš potek svojih misli in razmišljanj o sebi in ti bom odgovorila še tu. Način kako se vidiš, bojiš se zrediti, ne ješ pravilno in že izguba menstruacije so simptomi ki kažejo na motnje hranjenja. Mogoče ti bo v pomoč, če boš prebrala knjigo Prehrana od Anite Naik - opisuje kako ugotoviti kdaj so naše skrbi okoli telesa in hrane že motnje hranjenja. Predlagam ti, da jo prebereš. Tudi piše kako si pomagati v tem primeru.
Strah pridobiti težo je eden izmed simptomov, ki je prisoten, vendar je to le površinsko. Globje so stvari bolj kompleksne in običajno je potrebna strokovna pomoč, da obvladaš to bolezen. Primerjanje z drugimi ni rešitev. V obdobju odraščanja se telo oblikuje, vsaka oseba ima drugačno postavo.
Kaj bi ti potrebovala, da bi bila zadovoljna s seboj - pa ne se osredotočit na telo, temveč na svoje potrebe. Kaj pogrešaš in v čem ti telovadba pomaga?

LP

Tatjana
Default avatar

vanessaa111

Živjo,

zelo me skrbi za prijateljico in me zanima ali je moja skrb potrebna ali ne? Stara je 18 in je težka 46 kg velika pa 163 cm. Ko sem izračunala njen ITM sem dobila 17.3 kar pomeni podhranjenost. Zanima me ali je to kritično. Drugače ne je nobene, čokolade, sladkarij... zdaj celo pravi, da bo jedla samo zelenjavo, ker bi rada dobila 'top' postavo. Rada bi imela malo mišične mase, ampak je ne dobi. Pravi, da poje veliko, ampak se vseeno ne zredi- to koliko zanjo pomeni veliko ne vem, meni se zdi da poje zelo malo in včasih ko se zareče reče, da je npr. ta vikend zelo malo pojedla. Problem s težo sem ji omenila, tako da sem ji povedala probleme neke druge prijateljice, kot je npr. izguba menstruacije in zdaj ne vejo ali jo bodo dobile nazaj oz. zdravniki ne vejo ali bo lahko imela otroke, pa je rekla samo začudeno ojoj in to je bilo to.
Sem pa na internetu iskala znake podhranjenosti in našla nekatere, ki so njenim dosti podobni, najbolj izstopa ta, da ima skoraj vsak dan močen glavobol, kar je zanjo zelo značilno.
Mi lahko poveste ali bi bilo pametno ukrepati ali ne? Me pa skrbi, da bi mi zamerila, če bi ji kaj rekla.

Za vaše odgovore se zelo lepo zahvaljujem.
LP
Vanessa
Default avatar

Vesna_Mirt

vanesaa111, pozdravljena!

To kar opisujete, je zaskrbljujoče. Menim, da je boljše kaj reči, kot ne reči ničesar in se spraševati sama pri sebi. Če vas skrbi, da bo prizadeta, jo lahko najprej samo vprašate po njenem zdravju, kako je z glavoboli, če je že šla k zdravniku glede tega. Če se ji glavobol pojavlja dnevno, mora biti zanjo to že zelo mučno. Dobro bi bilo, da z zdravnikom odkrijeta vzrok, ker če samo jemlje tablete proti bolečinam, ga ne bo odpravila. Lahko da je vzrok podhranjenost, lahko pa bi bilo tudi kar koli drugega.

Iz vašega opisa je težko reči, če ima prijateljica motnjo hranjenja, kaže pa na to, da ima težave na področju prehranjevanja in na to, da je v stiski. ITM kaže na to, da je podhranjena, kar je seveda zaskrbljujoče. Če bosta lahko spregovorili tudi o tem, ji lahko poveste tako, kot ste tukaj napisala. Da vas zelo skrbi zanjo ter ji poveste, kaj opažate. Potem pa boste videla, mogoče se bo odprla in vam zaupala kaj več, mogoče pa bo tudi prizadeta. Glede na vaš opis predvidevam, da vaša prijateljica še ne priznava, da ima težave. Zato bi lahko odreagirala tako, da vse zanika, zmanjša pomen težave ali pa se bo mogoče celo zjezila na vas. Če bo odreagirala negativno, vedite, da je ta reakcija iz njene stiske, katero ste mogoče vi prva opazila in si upala prijateljico povprašati po njej. Če bo odprta za pogovor, ji lahko poveste, da obstaja strokovna pomoč in pot ven iz njenih težav.

Dekleta, ki imajo tovrstne težave, potrebujejo določen čas, da se odločijo, da poiščejo pomoč. Najprej si morajo sploh priznati, da je to težava, potem pa lahko tudi dlje časa zbirajo pogum, da nekomu povedo.

Težko pa je tudi za ljudi, ki jo imajo radi. Boleče je opazovati prijateljico, ki sama sebi škoduje in ne poišče pomoči. Predlagam, da se tudi vi pogovorite o tem z nekom, ki mu zaupate.

Sem pa vesela, da ima to dekle vas za prijateljico. Vabljena,. da nam še pišete, kako je z njo.


Vse dobro,

Vesna
Default avatar

heeelpppp

Zdravo

Stara sem 13 velika pa 159 zdi se mi da sem anorekstična ker tehtam 41 prosiim pomooc
Default avatar

TatjanaR

Pozdravljena,

predlagam ti, da greš na pregled k svoji osebni zdravnici. Z njo se odkrito pogovori o tem kar se ti dogaja in bosta skupaj pogledali kakšno obliko pomoči potrebuješ. Na daljavo se ne da veliko rešiti, lahko ti le prisluhnem, vendar, če želiš res kaj spremeniti bo to prvi korak k temu, da ti bo bolje.

Želim ti vse dobro,

lp

Tatjana
Default avatar

Oahsysb

Lepo je ko vidis kako druzina stoji ob strani takemu otroku. Že to, da otroku pokazes, da te skrbi, da mu hoces pomagati je veliko. Neizmerno veliko. Tudi sama sem imela anoreksijo in se vedno se borim proti njej. Ampak doma ne vedo, pa tudi prijatlji ne.
Default avatar

Darja_Korevec

Pozdravljeni, Oahsysb!

Se strinjam z vami, da je lepo videti, ko družina otroku, ki se srečuje z motnjo hranjenja, pokaže, da jih skrbi zanj, da mu želijo pomagati. V procesu okrevanja je za otroka spodbudno, blagodejno in dobro, da ima ob sebi bližnje, ki jim lahko zaupa svojo stisko (misli, doživljanja, občutke, mnenja, vzpone in padce, s katerimi se srečuje na tej svoji poti), pri katerih najde oporo in vedno znova začuti, da jim je pomemben ter jim je mar za njega.

Starši v takih primerih svoj dober namen, svojo skrb za otroka izrazijo navzven na različne načine; vsi pa stremijo k istemu cilju, to je delovati v dobro svojega otroka. Velikokrat bližnji opazi pri svojem otroku, da se je spremenil njegov odnos do hrane, do svojega telesa, da se je začel zapirati vase in še marsikatere druge spremembe, a se znajdejo v stiski, v zmedi, kako na to odreagirati v odnosu do svoje hčere oz. sina. Reakcije so različne: lahko so podporne in odprejo prostor za nadaljnjo komunikacijo; lahko pa pri sogovorniku vzbudijo ravno nasproten učinek, čeprav so izgovorjene in/ali storjene z namenom pomagati, navezati stik, izraziti skrb. Eden izmed možnih vzrokov temu je nepoznavanje, kaj motnja hranjenja je ter nerazumevanje dinamike, ki jo motnja hranjenja prinese v življenje osebe. Zavedam se, da je posamezniku, ki nima lastne izkušnje omenjene motnje, zelo težko razumeti svet motnje hranjenja.
Podobno se na opažanje sprememb pri posamezniku lahko odzovejo tudi prijatelji in znanci.

Iz vaših vrstic razumem, da pogrešate, da bi vam družina v času, ko ste se borili in se borite z anoreksijo, pokazala, da jih skrbi za vas, da vam želijo pomagati. Otrok si v podobnih situacijah vsekakor želi starševske podpore in si jo sam mnogokrat ne zmore poiskati drugod, ker je pogosto družina tisto njegovo primarno okolje, kjer išče in je deležen teh stvari. Ko pa odrašča in postane odrasel, pa ima možnost, da poskuša sam narediti korake v smer svojih želja in potreb; da sam naredi korak k osebi, ki ji zaupa, ali pa k strokovnjaku, ki se ukvarja s področjem motenj hranjenja, ter pove za svoje težave. Ste že kdaj razmišljali o tem?

Zavedam se, da ste s tem, ko ste pisali na naš forum, že naredili korak na poti, da z nekom podelite delček svoje stiske, izkušnje z anoreksijo. Čestitam vam za to in hvala vam za te besede!

Iz svojih izkušenj dela z osebami z motnjo hranjenja vem, da je korak spregovoriti o svoji motnji hranjenja težek in za marsikoga lahko predstavlja tudi tveganje, lahko vzbuja različna neprijetna čustva in rodi mnogo misli. Večina oseb, ki je na svoji poti okrevanja storila ta korak, pove, da se je ta pot kljub naporu vsekakor splačala in da so ponosni nase, ker so to zmogli. Podelijo tudi, da jim je sedaj, ko so motnjo hranjenja prenehali varovati kot svojo skrivnost in se o svojih težavah pogovarjajo z drugim/drugimi, v življenju lažje. Teža misli, občutkov, doživljanj tako lahko vsaj malo postane lažja.

Spodbujam vas, da spregovorite o svoji stiski, povezani z vašim bojem z anoreksijo, z osebo, ki ji zaupate oz. si poiščete strokovno pomoč in si tako odprete možnost, da vam je sogovornik lahko v podporo.

Če imate še kakšno vprašanje ali pa želite še kaj napisati o svoji zgodbi…ste dobrodošli.

Vse dobro, Darja M. Korevec
Default avatar

piki25

Pozdravljeni, tudi sama se soočam s to boleznijo že nekaj let … imam obdobja, ko sem bolj pod tem vplivom … in potem obdobja, ko želim biti normalna, ampak potem se počutim krivo, žal mi je za vsak grižljaj. Začelo se je pred približno 5 – 6 leti, ko sem čisto nedložno začela z bruhanjem … to sem počela po vsakem kosilu in občasno tudi pred/ po tem, če sem se počutila krivo, da sem pojedla preveč kalorij. S tem sem nadaljevala nekaj mesecev dokler nisem dobila bolečin v želodcu in padca odpornosti. Potem sem se odločila za zelo intenzivno športanje, saj je bilo potrebno bruhanje malo omejiti. Moja teža je že praktično od 13-14. leta enaka 60kg, +- 5 kg, visoka pa sem 174cm in stara 25 let. Potem sem nekaj let živela normalno, pazila na prehrano, športala (tek, HIIT,…), občasno (1-2x) na mesec pa sem bruhala, imela sem obdobja, ko sem tudi večkrat mesečno. Zopet je bilo nekaj časa navidezno vse ok, sem se trudila biti normalna, sem uživala v hrani, jedla vse, nakar sem v nekaj letih iz 57kg, prišla na 65kg … zame se je zgodil šok, nisem prenesla, potem sem se trudila na zdrav način znebiti kg, in ni šlo, zaradi športanja se mi je povečala tudi mišična masa in s tem posledično tudi teža. Nekaj časa se zopet nisem tehtala in spremljala teže, in poleti sem zaradi osebnih težav prišla na 59kg. To težo imam še danes, ker sem prepričana in živčna če gre gor. Pojavil pa se je drug problem … nehala sem jesti, praktično ne jem nič, zajtrkujem pol kosa kruha, popijem kavo in potem pojem zelo otroško porcijo kosila, večerja mi pa nikoli ni bila pomembna, tako, da je tudi sedaj ne pogrešam. Vem, da je moj problem v glavi in obžalujem trenutek, ko sem začela pogledovati po kalorijah in ko so začeli na vso embalažo od hrane pisati koliko kalorij ima. Vse bi dala, da me to nikoli ne bi zanimalo in se mi niti sanjalo ne bi. Prepričana sem, da imam predebele noge in me ne bo nič na svetu prepričalo o nasprotnem, v zgornji del telesa sem shirana, brez oprsja, imam pa boke, ki pa ob zelo mojem ozkem pasu bodejo ven. In s tem se ne morem sprijazniti. Zato še vedno občasno bruham, se silim športati, samo razmišljam kako bi se izognila hrani, poleg tega pa praktično ne čutim več lakote, niti nimam neke želje po hrani, po ničemer se mi ne »pocedijo sline«. Vem, da si škodim, bojim se kako bo med nosečnostjo (ko se bom za to odločila), tudi, če bom tako nadaljevala še naprej, bom kmalu res grda, ampak nimam, res nimam moči, da bi nehala, bojim se kaj bo. Bojim se, da bi postala debela. Tega nočem. Res me je strah. Ne morem se sprijazniti, da sem takšna kakor sem. Iskreno … sem lušna, uspešno sem zaključila faks, služba mislim, da tudi ni problem in tudi zaljubljena sem. Ampak si nisem všeč, ko bi le imela suhe noge …
Default avatar

TatjanaR

Pozdravljeni,

verjamem, da vam je težko iz dneva v dan boriti se s hrano in z vsemi občutki in doživljanji, ki vas ob tem prevevajo. Pravite, da se to dogaja že cca. 6 let. Ste v tem času kdaj komu zaupali svoje težave ali razmišljali, da bi šli kam po pomoč? Na svetovanja, terapijo?
Kaj viv idite, da bi potrebovali?

LP

Tatjana
Default avatar

piki 25

Hvala za odgovor.

O svojem resnem problemu sem se začela zavedati šele pred kratkim. Za začetek sem se odločila za obisk osebne zdravnice. Z zdravljenjem te bolezni pa nimam izkušenj, vse kar sem našla je psihoterapija. Si lahko tudi sama kako pomagam? Kako naj pozabim, da ima hrana kalorije, da potrebujem šport, da jih pokurim, kako si na novo zgradim samopodobo in se sprejmem takšno kot sem?

Sicer pa sama v veliki meri za to krivim medije, ki igrajo veliko vlogo pri postavljanju idealov - kaj družba sprejema in česa ne.
Default avatar

TatjanaR

Pozdravljeni "Piki 25"

Prvi korak ste naredili že s tem, ko ste si priznali, da imate problem in za odločitev, da obiščete zdravnico. Osebni zdravnik lahko naredi preiskavo krvi, pregleda telo in oceni posledice, ki so nastale v tem obdobju vašega spoprijemanja s hrano. Lahko vam je v podporo in pomoč pri informacijah glede oblik pomoči, ki so v vašem okolju in tudi predlogov v skrbi za vaše telo. Obisk zdravnika je vsekakor eden izmed korakov na poti okrevanja, ni pa edini.
Pri okrevanju od motenj hranjenja je pomembno, da povežete različne oblike pomoči med seboj - zdravnika in psihoterapijo ali svetovanje. Oboje je enako pomembno in deluje toliko bolje kadar se oprete na te možnosti istočasno.
Sami si lahko pomagate tako, da se odločite za pomoč in sodelujete z zdravnico in v procesu osebnega svetovanja ali psihoterapije. To pomeni, da skozi pogovor odkrito govorite o sebi, svojem doživljanju, občutkih, situacijah s kateremi se soočate in raziskujete kako bi se lahko nanje odzvali še drugače kot s hrano. Lahko si pridobite nekaj informacij s pomočjo literature v knjižnici ali dostopom podatkov na internetu, če vas kaj konkretno zanima. Ni pa dobro primerjanje z drugimi, ker drugi niso vi. Psihoterapija (skupinska ali individualna) vam lahko nudi oporo pri spopadanju s hrano in oporo, da ne boste več sami v tem. Psihoterapevt/ka vam lahko pomaga najti odgovore na vprašanja, ki ste jih zastavili zgoraj.
Kar se tiče razlogov za motnje hranjenja o katerih pišete zgoraj, so mediji eden izmed dejavnikov, ki lahko vplivajo na razvoj bolezni. Vendar gre ponavadi za povezavo več različnih vzrokov. Če vas bo zanimalo več o tem si lahko preberete nekaj na to temo med sporočili, ki so na vrhu tem. Lahko pa poiščete tudi na spletni strani Muze, Ženske svetovalnice ali KOMZ - KLinični oddelek za mentalno zdravje. Katera stran vam bo pač bolje odgovorajala (če vas seveda zanima kaj več na to temo).

Naredili ste pomemben korak. Resnično vam želim, da bi našli izhod iz stisk v katerih ste se znašli. Želim, da veste, da vam te poti ni treba prehoditi sami. Ob pomoči je lažje.

Vse dobro,

Tatjana
Default avatar

Špela Kranjec

Zdravo,
Jaz sem tudi ena izmed tistih nesrečnic, ki so se mogle spopadati z anoreksijo. In to celo dvakrat. Ko sem jo dobila prvič sem bila še v osnovni šoli. Takrat so me starši prisilili v zdravljenje. Pozdravila sem se ravno toliko, da so vsi spet mislili, da sem OK. Ker pa to ni bilo res, me je napadla še enkrat. V bistvu sem 9 let porabila, da sem se jo dokončno otresla. Za ziher! :) in zdaj tako zelo uživam v življenju, da sem si začela najbolj želeti pomagati še drugim, da se iz tega pekla prikopljejo do sreče. Našla sem možnost s tem, da napišem knjigo. In sem tudi jo. Napisala sem jo od A do Ž, z vsemi najbolj sramotnimi trenutki in brez olepšav. Vanjo sem vključila tudi načine kako se mi jo je uspelo rešiti..
Zdaj me pa čaka še najpomembnejši del - knjigo moram poslati med vas.. Zato me zanima s kakšnim odnosom bi sprejeli takšno knjigo? Bi je bili veseli, si je morda ne želite?.. Ste morda prijatelj ali starš nekoga z anoreksijo, morda se sami spopadate z njo?
Skratka, za kakršenkoli komentar bi bila zelo hvaležna! :)

Lep zimski pozdravček
Špela
Default avatar

aalenci

Špela Kranjec, sem mama hčerke ki okreva od motenj hranjenja. Obe bi z veseljem prebrali tvojo knjigo, poklepetali s tabo...
Lahko mi pišeš na [email protected]
cron