Komunikacija s starši
Kako pogosto kličete starše?
Pri meni je tako: Stara sem 30 let, že dolgo dolgo ne živim več doma. Domov skušam poklicat vsaj enkrat na teden, da se vzdržuje nek stik. Pogovori so kratki, maksimalno 10 minut. Zakaj?
– ko pokličem, me znervira, ker me mama, če se ne oglasim z natanko določenim tonom glasu, začne spraševati, če je kaj narobe, če sem bolna, če sem se skregala z možem… Pa ni nič narobe, samo pač včasih glas pač zveni malce drugače
– pogovori so površinski, ker ji ne morem zaupat kakih skrbi ali težav – ker vem, da bi se sekirala do onemoglosti, pa je nočem obremenjevat – se raje pogovorim z možem ali kako prijateljico, če je treba
– zadnjih par let me mama res zelo redko pokliče (vedno jaz, priznam – iz občutka dolžnosti). Ko mi reče, da se že dolgo nisem javila, ji omenim, da lahko mirno tudi ona kdaj pokliče, pa se izgovori, da ne ve, kdaj je najbolje poklicat, da me ne bi motila. Že 100x sem ji rekla, da me lahko pokliče kadar koli po službi in da če ne bom mogla v tistem trenutku govorit, ji bom to povedala in jo poklicala čim prej nazaj. Se je ne prime.
– ko jo vprašam, če je kaj novega, mi običajno reče, da nič, kvečjemu mi poroča o novi čistilni akciji po stanovanju (ki sploh ni potrebna)
– oče je isti – včasih pošlje kak sms, povpraša, kaj počnem, ko pa jaz njega vprašam, kako je, mi zagodrnja, da se ne dogaja absolutno nič.
Spravljata me v slabo voljo, obnašata se, kot da samo životarita iz dneva v dan. Kot da sta se njuni življenji že končali. Tudi komunikacija med njima je porazna – pa živita skupaj, zaboga.
Dejansko se imam veliko več za pogovarjat s svojo taščo. Ona je zelo aktivna, pri čemer ne mislim obsedenega pospravljanja in gospodinjenja, ampak poje v pevskem zboru, se uči uporabljat računalnik (in ji gre zelo dobro!), s tastom hodita na izlete, uči se tuje jezike in še bi lahko naštevala. Je vesel človek, ki ljubi življenje.
Pa so vsi približno istih let, moj oče je celo mlajši. 🙁
Ljudje so si pač različni – tvoji starši so verjetno takšni že ves čas, le da ti tega prej nisi opazila (če imaš 30 let in si že dolgo zdoma, si verjetno odšla takoj po srednji šoli – itak si v tistih letih zaposlen sam s seboj in o drugih ne razmišljaš). Če doslej niste stkali pristnih toplih vezi, jih verjetno tudi sedaj ne boste. Na tvojem mestu se s tem ne bi obremenjevala – prav je, da ju pokličeš in jima daš vedeti, da si vedno pripravljena na pogovor z njima. Ostalo pa ni tvoj problem – s tem mislim na njune dejavnosti in njun medsebojni odnos. Aja, a imaš še kakšnega sorojenca?
pokličemo se, vendar ne vsak dan
na obisk grem z muko, vedno redkeje, ker me znervirata in zživcirata, če ne eden pa drugi, se prepirata, pritožujeta eden čez drugega
od kar pomnim se kregata, jezita eden na drugega, oče se namula in ne govori z mami, tečna sta vsak na svoj način, se pa ne dasta, vsak vztraja pri svojem prav
se pripravljam, da jima povem in jih vprašam, če sploh vesta in se zavedata, kako se jaz počutim in kako sem se počutila v otroštvu
hb imam moža, ki je popolnoma drugačnega značaja in tudi jaz ne ponavljam vzorca staršev
Tatjanar: ja, res je, v bistvu sta že od nekdaj taka, samo najstnik tega ne opazi, ker se ukvarja sam s sabo, pa tudi v dijaškem domu sem živela, tako da sem na nek način odšla že pri 14ih. Imam sestro, ki je precej starejša od mene, živi v istem kraju kot starši, njej gre na živce, ker je mama vsak dan na obisku za kakšno uro in pol.
Rdeča strela: Mami in očetu poročam o tem, kaj počneva z možem, kako je v službi, pač o vsakdanjih stvareh. Ko sem parkrat skušala mami povedat kaj bolj osebnega, je ponavadi izpadlo tako, da sem jo morala na koncu jaz tolažit, namesto, da bi ona meni rekla kaj spodbudnega. Npr. pred nekaj leti sva imela z možem oziroma takrat še fantom eno manjšo krizo, nič zelo resnega, ampak takrat me je to pač žulilo. Ko sem se ji zaupala, jo je zgrabila cela panika, kaj bo zdaj z mano, da bova šla narazen in ne vem kaj še vse. Je očitno še iz stare šole in je prepričana, da je ženska brez moškega kar malo izgubljena, kar je pa filozofija, ob kateri se mi vse kocine postavijo pokonci. Čez nekaj dni mi je rekla, da kar ne spi od skrbi zaradi naju. No, od takrat naprej sem raje tiho glede takih reči. Poleg tega se je v preteklosti večkrat zgodilo, da mi je mama v navalu jeze vrgla pod nos kako stvar, ki sem ji jo v dobri veri zaupala. Zato sem zdaj previdnejša. Se mi zdi zelo žalostno, da je tako.
Očitno bo ostalo tako, kot je zdaj. Občasen klic o površinskih stvareh.
Ja, tudi jaz mislim da je odvisno predvsem od tega kakšni ljudje so – in posledično od tega kakšen odnos ste ustvarili v otroških letih.
Če ga ni – ga pač ni. In če ni veselja v klepetu, kakšnega vica, doze smeha, malce zbadanja in vmes kaj družinskega oziroma osebnega (tako je namreč pri nas) – človek normalno da nima posebnega veselja, pač pa le občutek dolžnosti.
In občutek dolžnosti res ni nekaj kar bi si želel vsak dan ali celo večkrat dnevno.
Mi se npr. kličemo zelo različno – včasih večkrat dnevno in to za čiste neumnosti ali zezanje ali pa da uskladimo kakšne zadeve, drugič pa enkrat na teden, ker imamo vsi druge opravke.
Sprosti se. Sprejmi, da so starsi iz stare sole in nikoli ne bodo imeli enako mnenje kot ti.
Ko sem se jaz sprijaznila s tem, da je moja mama pac zadrta, zavrta in zivcna in grozno nazadnjaska in sploh nesposobna sprejeti in razumeti tekoci cas, me je tako presenetila s popolnim nasprotjem, da sem obsedela in onemela. Res je, da so na mojo mamo vplivali tudi vnuki, ampak zenska je danes super in ogromno se nasmejiva skupaj :))
Težko je, če ni prave komunikacije, če je vse skupaj bolj obveznost.
Z mamo sem imela malo mešan odnos. Na momente sva si bili blizu, na momente na km daleč. Tudi jaz sem prišla do zaključka, da je bolje ne pripovedovat vseh težav in problemov / se je sekirala, organizirala pomoč, po drugi strani pa mi je včasih to vrgla naprej/.
S svojo hčero imam drugačen odnos /ne delam maminih napak, imam pa svoje :((../. Najin odnos je dober, pravzaprav mnogo boljši kot moj odnos z mojo mamo.
Včasih se slišiva vsak dan /kliče ena ali druga/, včasih vsakih par dni, tudi 1x tedensko.
Sicer meni moja mama ni ikli nic naprej vrgla in ne vem, akko to zgleda in ne razumem, kako lahko to mame delajo. Glede sekiranja pa, mame so tudi zato, da se sekirajo za svoje otroke. To spada pod “poklic” mama. Jaz se sekiram za svoje, moja mama se za mene. S spremenjenim odnosom pa sva prisli tudi do tega, da mi zaupa, da ravnam po pameti in stremim k resitvi svojih tezav, pa se malo manj sekira.
Meni se pa zdi, da te medsebojne odprtosti morajo naučiti najprej starši in to že v zelo rosnih letih.
Moja starša se z mano nista kaj dosti pogovarjala (tu mislim na stvari, ki so bile povezane z odraščanjem, kasneje z odločanjemo šolanju, odnosi med ženskami in moškimi, in podobno…), dosti stvari sta mi zatajila, kakšne pohvale sem redko slišala, kritike pa kar naprej (pa sem bila dokaj vzoren otrok (nikoli kadila, nikoli pila alkohola, v šoli zelo uspešna,…).
In je to ostalo v meni. Še sedaj ko sem malo pod 40,se ne morem odpreti,mami ne morem zaupati svojih težav, očetu pa še manj kot to. Saj se pogovarjamo, nismo skregani, ampak ni to tisto, kar bi si jaz želela. Pa nimam tega poguma, da bi sama nekaj spremenila.
Zato pa imam s svojima otrokoma popolnoma drugačen odnos, kot sem ga imela jaz s svojimi starši…pri meni ne obstaja pravilo, da “tega pa otroci ne smejo slišati”. Otrokom ničesar ne tajim,jim pa povem na način, da zadevo razumejo. In mislim, da je tak način prav, ker imam najstnika, ki mi zaupa veliko stvari, name in na moža se obrne tudi z vprašanji, ki ga kot najstnika zanimajo.
Jaz svoje otroke že sedaj učim, medsebojne komunikacije.
Kakršnekoli odnose že mate s svojo mamo jih ve vsaj imate! Mene mami ne pokliče se niti ne oglasi kadar jaz pokličem, me ne pozdravi na cesti itd. Zakaj? Ja ne vem. Zato ker sem srečna s fantom in ker se razumem s taščo česar ona zase ne more rečt. Zato ker sem v mladosti vedno poskrbela zanjo, ji pomagala, pregurala skozi vse njene muhe, potem pa ko sva se s fantom preselila v skupno stanovanje in zaživela svoje življenje pa nisem več imela časa da bi njej njene cunje likala, pa njene smeti vn odnašala pa kuhala kosila… Kljub tem da sem se trudila ohraniti nek odnos, se pogovoriti z njo, je vse naletelo na gluha ušesa. Na žalost je ona ista do vse svoje familije in familije njenega fanta (po ta novem baje mojega očima)…
Tako da ženske, punce, bodite srečne da imate take odnose s svojimi starši kot jih pač imate, pa čeprav se jim vse ne morate ravno zaupati, pa čeprav nimate tako sproščenih pogovorov kot z vašimi najboljšimi prijateljicami!
Zakaj to ne probas se na starsih? Sja cez noc ne bo nobene spremembe, ampak scasoma v nekaj letih bos pa videla cudeze. Govorim iz lastne izkusnje. Nimam z mamo idealnih odnosov, ampak so pa fantasticni v primerjavi s prejsnjim stanjem, ki je bilo podobno tvojemu.[/quote]
Saj semsi že milijonkrat rekla, da grem v akcijo… in sem tudi šla. In ko je prišlo do tega, da bi povedala kaj več (kot recimo prijateljici), sem zablokirala, dobesedno zablokirala. Ker sem takoj pomislila, kaj bo sedaj mama mislila, če ji to in to povem, skratka, ni šlo naprej.
Pa nisem kaka mila jera, sem zelo odprta oseba, vztrajna, tudi polna pozitivnega temperamenta, dokaj zgovorna…le pri komunikaciji s starši mi ne uspe.
Kakšen pristop si ti imela, da ti je uspelo?
Zakaj to ne probas se na starsih? Sja cez noc ne bo nobene spremembe, ampak scasoma v nekaj letih bos pa videla cudeze. Govorim iz lastne izkusnje. Nimam z mamo idealnih odnosov, ampak so pa fantasticni v primerjavi s prejsnjim stanjem, ki je bilo podobno tvojemu.[/quote]
Saj semsi že milijonkrat rekla, da grem v akcijo… in sem tudi šla. In ko je prišlo do tega, da bi povedala kaj več (kot recimo prijateljici), sem zablokirala, dobesedno zablokirala. Ker sem takoj pomislila, kaj bo sedaj mama mislila, če ji to in to povem, skratka, ni šlo naprej.
Pa nisem kaka mila jera, sem zelo odprta oseba, vztrajna, tudi polna pozitivnega temperamenta, dokaj zgovorna…le pri komunikaciji s starši mi ne uspe.
Kakšen pristop si ti imela, da ti je uspelo?[/quote]
Pri meni to ni bil enostaven proces in bil je nazaveden. Jaz sem se spreminjala, moji otroci so naju obe spreminjali, jaz sem zacela drugace gledati na sebe, na zivljenje, na mamo… Kaj vem, vcasih se spomnim, da sem ji hotela kaj povedat in so mi besede ostale v grlu. Kar ni slo in ni slo. Cele priprave sem imela, pa ni ratalo. Te popolnoma razumem in vem o cem govoris. Potem je nekako scasoma mama zacela reagirati malo drugace in jaz sem zacela njene stare reakcije jemati drugace, rekla sem si, da mi je mama in mora vedeti to in to in pika, ni druge, z mojimi fanti sva se velikokrat skupaj nasmejale, kaj vem, nekako sva spletle nove vezi, drugacne kot prej in obe sva se spremenili.
Drugace pa, moja sestricna, ki je eno dobro mlado dekle z zelo strogimi in starokopitnimi starsi, je nekje po dvajsetem letu zacela z novo taktiko, da vse pove, pa naj si mislijo, kar hocejo. Je tudi po naravi klepetava in pozitivna, pa ji ni bilo tezko. In je zacela s cisto neobremenjujocim klepetom cvekcvekcvek, pocasi v to vkljucevala svoje razmisljanje, mnenj, custva, osebne stvari in danes po nekaj letih so spremenili odnose. Sicer jo se vedno kdaj cukasto pogledata, sta se pa le malo prilagodila danasnjemu svetu in imajo boljse odnose kot prej.
Kaj bi bilo pri tebi ucinkovito, moras sama pogruntati. Mogoce je nujno, da se enkrat prelomis in zacnes. Vsakic naslednjic bo lazje. Potem pa peljes pocasi naprej. Idealnega odnosa z mamo ne bos imela nikoli, ampak imas pa lahko veliko boljsega kot danes in obe lahko uzivata v tem 🙂
Verjetno se sicer ne zavedaš, vendar tole govori predvsem o tebi, ne pa o avtorici teme. In jaz je nikakor ne dojemam takšne, kot ti praviš, pa mislim da tudi drugi ne.
Spoštovanje kogarkoli (tudi staršev) je pa vedno lahko le zasluženo in nikdar ne pride zato, ker se drugi tako rekli.[/quote]
se podpišem